Na grškem ozemlju in v nemškem ujetništvu

Otočje Dodekanez v Egejskem morju je bilo prvo grško ozemlje, ki ga je Italija pridobila že pred prvo svetovno vojno, leta 1912, in ga na začetku druge svetovne vojne, kljub omejenim operativnim zmogljivostim, videla kot nekakšno bojno ladjo v vzhodnem Sredozemlju.

Grčija je bila med drugo svetovno vojno, po italijanskem napadu na Francijo in Egipt, prva, ki so jo italijanske oborožene sile želele okupirati po modelu bliskovite vojne (Blitzkrieg« oziroma italijanske La guerra lampo).

Vojaška avantura

Napad oktobra 1940, ki je bil Mussolinijev odgovor na Hitlerjeve zmage, in ki je sovpadal z obletnico fašističnega praznika pohoda na Rim, se ni uresničil kot zmagoslavni pohod na Atene. Vojskovanje italijanske vojske se je že novembra spreminjalo v umik. Vojna proti grškim silam se je nadaljevala, a je bila neučinkovita, saj so bile grške sile bolj motivirane in deležne britanske pomoči. V pomoč italijanskim silam je priskočila nemška vojska, ki je Grčijo napadla aprila 1941 in jo za nameček še isti mesec zavzela in tako s hitrim vojaškim uspehom dodatno frustrirala Mussolinija. Vojskovanje se je končalo s premirjem in s hudimi izgubami na obeh straneh. Na delu grškega ozemlja, ki je ostalo pod italijansko okupacijo, je do kapitulacije Italije sledilo gverilsko in protigverilsko vojskovanje.

Ob kapitulaciji Italije so deportacije zajetih italijanskih vojakov, med njimi tudi italijanskih mobilizirancev slovenskega rodu in slovenskih pripadnikov posebnih bataljonov italijanske vojske, potekale z območja Balkana pod dotedanjo italijansko okupacijsko oblastjo ter z Apeninskega polotoka.

Iz zaveznikov v sovražnike

Po doslej zbranih uradnih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino, večina primorskih Slovencev v enotah italijanske vojske v Grčiji ni izgubila življenja v času 1940 - 1942, pač pa leta 1943, še zlasti takoj po kapitulaciji Italije. Nemški vojaki so namreč razoroževali dotedanje zaveznike - italijanske vojake in jih deportirali v ujetniška taborišča na ozemlje Tretjega rajha. Manjši del se je pridružil nemški vojski, del odporniškemu gibanju v Grčiji, nekateri, zlasti na otokih, so se nemški vojski zoperstavili. Med najbolj znanimi primeri nasprotovanja razorožitvi ob kapitulaciji Italije oziroma ob italijanski razglasitvi premirja so bili vojaki italijanske divizije Acqui na Kefaloniji. Pokol zajetih vojakov, ki velja za enega največjih zločinov nad vojnimi ujetniki med drugo svetovno vojno, je zagrešila nemška divizija Edelweiss.

V taboriščih in na prisilnem delu

Ob kapitulaciji Italije so deportacije zajetih italijanskih vojakov, med njimi tudi italijanskih mobilizirancev slovenskega rodu in slovenskih pripadnikov posebnih bataljonov italijanske vojske, potekale z območja Balkana pod dotedanjo italijansko okupacijsko oblastjo ter z Apeninskega polotoka. Italijanske vojake so nemške oblasti umeščale med vojne ujetnike v ujetniška taborišča in med vojaške internirance, ki so opravljali prisilno delo. Drugačna usoda je lahko doletela nekdanje italijanske vojake slovenskega rodu, ki so ob kapitulaciji Italije zapustili vojsko in se sami vračali domov, pri čemer so jih nemške vojaške sile v primeru zajetja lahko deportirale tudi v koncentracijska taborišča. Na italijanskem spletnem portalu Dimenticati di stato (Pozabljeni od države) so navedeni tudi “Italijani iz Istre, Julijske krajine, Reke in Dalmacije”, ki so pokopani na italijanskih vojaških pokopališčih v Avstriji, Nemčiji in na Poljskem. Podatki o kraju pokopa so natančnejši, zanimivo pa je tudi to, da so poitalijančenim imenom slovenskih krajev dodana bolj ali manj pravilno izpisana slovenska imena. Med “Italijani” so tudi Slovenci.

Irena Uršič, Muzej novejše zgodovine Slovenije


Najbolj brano