Nada Čupković: “Morda kdo misli, da se kregamo, ker smo bolj glasni”

Nada Čupković je profesorica nemščine in jezikoslovka, ki jo je življenje iz Novega Sada pred 12 leti pripeljalo v Koper, saj je njen mož kot strokovnjak dobil ponudbo za delo v Istri. Od takrat je Koper njihov dom. Pomemben dejavnik za selitev je bil tudi politični in ekonomski položaj v Srbiji. Kot pravi Nada Čupković, odločitev ni bila “s trebuhom za kruhom”, temveč to, da sebi in svojemu sinu, ki je imel takrat štiri leta, privoščijo boljšo prihodnost.

S prihodom v Slovenijo in v novo okolje Nada Čupković nima slabih izkušenj. “Prijatelji in znanci so me strašili, kako težko so bili sprejeti ali pa da so imeli njihovi otroci težave v šoli zaradi jezika ali nacionalne pripadnosti. Mi pa smo od samega začetka imeli samo dobre izkušnje in nobenih težav. Ne bi pa želela omenjati birokratskega sistema, ki je povsod bolj ali manj enak in deluje kot druga država. Pred 12 leti je bil sistem integracije tujcev povsem drugačen. Ni bilo toliko informacij, kot jih je danes, nismo imeli možnosti za brezplačno učenje slovenščine. Danes je vse veliko bolj urejeno, res vse pohvale. In z vsakim dnem je boljše. Se mi zdi, da se Slovenija res trudi omogočiti čim prejšnjo integracijo priseljencev.”

Ljudje so jo takoj sprejeli, čeprav ni znala govoriti slovensko. “Rekli so mi, ‘ti kar povej po svoje’. Takrat mi je to ustrezalo, šele kasneje sem se zavedala, da to ni tako dobro, ker prej kot obvladaš jezik, prej dobiš priložnosti za delo in si bolj sprejet.”

“Pomembno je, da svojim otrokom daš zapuščino svoje kulture in tradicije, da tega ne pozabijo. Da vedo, da jih ni sram povedati, kdo so, od kod so in v katerem jeziku govorijo, saj lahko iz svoje in slovenske kulture črpajo najboljše.”

Nada Čupković

S selitvijo je odkrila svoje nove potenciale

Selitev jo je prisilila v odkrivanje lastnih potencialov in sposobnosti. “Sprememba ni bila zgolj sprememba okolja, ampak sem v sebi prepoznala tudi druge lastnosti, sposobnosti in veščine, ki so bile nekje skrite, pa niso prišle na plan, ker jih nisem potrebovala.” Takoj po končanem študiju je namreč dobila zaposlitev, ki je v Sloveniji ni imela zagotovljene. “Bila sem brez socialne mreže in kar naenkrat sem se znašla v nekem vakuumu. Razmišljala sem, kje začeti. Seveda najprej pridobiti socialno mrežo in se naučiti jezika ter poiskati primerno službo. Odkrila sem, da lahko še marsikaj drugega počnem in da poučevanje nemščine ni edina stvar, ki jo znam v življenju.”

Podam ti roko

Članek je objavljen v sodelovanju s kampanjo Podam ti roko, ki jo izvajajo v okviru projekta Središče za medkulturni dialog Koper, ki ga sofinancira Evropska unija iz sredstev Sklada za azil, migracije in vključevanje in Republika Slovenija, naročnik pa je Ministrstvo za notranje zadeve.

Začela je pisati, sodelovati pri kulturnih dogodkih in prevajati. “Od takrat pišem tudi za otroške časopise na Hrvaškem in v Srbiji, za elektronske časopise ... Odkrila sem, da me zanima tudi področje kulture, kulturni menedžment in usposabljanja. Prek teh projektov sem spoznala ogromno ljudi in si ustvarila socialno mrežo. Povezovanje z drugimi društvi me je bogatilo in te kompetence, ki sem jih v tem času pridobila, so bile primarnega značaja, da sem se lahko integrirala v to družbo in okolje.”

Aktivna je v AKUD Kolo

Njen mož pravi: “Jaz sem samo strojnik, ti pa si multipraktik.” Kar zanjo popolnoma drži. Poleg službe - zaposlena je na Ljudski univerzi v Kopru na področju izobraževanja odraslih - dela tudi v Akademskem kulturno umetniškem društvu (AKUD) Kolo, kjer poučuje srbski jezik. V društvu je od samega začetka. “Ko smo prišli v Slovenijo, še ni bilo tega društva, čez kratek čas, ko je bilo ustanovljeno, sva se s tedanjo predsednico slučajno srečali in ugotovili, da imamo skupne interese. Ona je potrebovala profesorico srbščine, jaz pa sem imela otroka, ki naj bi se učil srbsko. Ugotovili smo, da lahko sodelujemo.”

Zdaj imajo v okviru društva tudi šolo srbskega jezika, ki so jo poimenovali Čirilandija, orkester, pevsko žensko in moško skupino, gledališko skupino in folklorne skupine, ki pogosto gostujejo v različnih državah. “Tako smo razširili svoje dejavnosti. Tudi ministrstva iz Srbije nas podpirajo že 12 let, tako da omogočajo našim otrokom intenzivno učenje skozi edukativno-kreativne delavnice srbskega jezika. Otroci se skozi pesmice in igre, kreativno učijo in niti ne čutijo nekega bremena z učenjem skozi igro.”

Jezik je ključen element integracije

Jezik je, kot pravi, ključ do socialnih stikov in vpetosti v življenje v Sloveniji. “Delam na področju izobraževanja odraslih in imam ogromno stikov s priseljenci. Zato vedno poudarjam, kako pomembno je na eni strani poznavanje slovenskega jezika in na drugi strani to, da ne pozabiš svojega jezika. To dvoje mora teči vzporedno. Ko se naučimo jezika, se odprejo vrata za vse. Za socializacijo, spoznavanje okolja in pridobivanje novih prijateljev. Še posebej, ko gre za naše otroke.”

Doma govorijo v maternem jeziku, ob obiskih slovenskih prijateljev pa se pogovarjajo slovensko. “Prva pisava, ki se jo je otrok naučil, je bila cirilica. Rekla sem: 'Latinice se boš že naučil, saj boš šel kmalu v šolo, cirilice pa se ne boš nikoli, če ti ne bom jaz podala znanja. Zelo intenzivno smo se učili, tako da otrok obvlada obe pisavi. To je izkušnja, ki jo rada povem drugim, saj se mnogi bojijo, da bo materinščina slabo vplivala na učenje novega jezika.” Kot pravi, otroci teh ovir nimajo, to so strahovi staršev. “Dvojezičnost je lahko samo prednost za otroke in njihov kognitivni razvoj. Poleg tega omogoča tudi, da otrok lažje sprejme sebe in sočasno sprejme drugačne kulture.”

Priseljencem, s katerimi dela, pogosto polaga na srce, kako pomembno je, da svojim otrokom “daš zapuščino svoje kulture in tradicije, da tega ne pozabijo. Da vedo, da jih ni sram povedati, kdo so, od kod so in v katerem jeziku govorijo, saj lahko iz svoje in slovenske kulture črpajo najboljše”.

Najbolj pogreša prijatelje, ki so ostali v Novem Sadu. Pove, da se v Sloveniji teže vzpostavljajo pristni stiki. “Težko sem se navadila, da sosedov ne vidim po mesec ali dva ali pa da več kot pol leta nisem vedela, kako jim je ime. Pri nas se povabi človeka domov na kavo. S tem se začne pogovor ali druženje. To pogrešam. Ko se zjutraj zbudiš in rečeš, dajmo najprej spiti skupaj eno kavo, pa bomo potem videli, kako naprej,” se nasmehne.

V svoje novo okolje bi želela prenesti več odprtosti. “Morda se nekomu zdimo vsiljivi, ker se želimo družiti. Slovenci so glede tega bolj zadržani, ampak ko jih vprašaš za pomoč, se bodo vedno odzvali,” jih pohvali. Kot zanimivost izpostavi še nekaj: “Morda kdo tudi misli, da se kdaj kregamo, ker govorimo glasno. Ampak se ne. Glasno govorimo, ker smo temperamentni.”

Narava in sprostitev sta zdravilo v težkih trenutkih

Narava in sprostitev sta zdravilo za vse, pravi, zato ne čudi, da svoje vikende rada preživlja v hribih. Prvi vrh, na katerega so se po prihodu v Koper podali, je bil Slavnik. “Do vrha Slavnika smo prvič prišli šele v tretjem poskusu. Mislili smo, da je to bolj sprehajalna pot. Ne vem, če smo naredili sto metrov višinske razlike. Iz ravne Vojvodine gremo v hrib,” pove v smehu in doda, da so Slovenijo spoznali malo drugače, iz drugega zornega kota, in da je to neprecenljivo. “Slovenija je prečudovita. Prišli smo do te točke, da si je sin pri desetih letih zaželel iti na Triglav, kar mu je uspelo na njegov rojstni dan. Začel je tudi peti, 'kdor ne skače ni Slovenc'. Pravijo, da če nisi bil na Triglavu, nisi pravi Slovenec (otroci integracijo sprejemajo na čisto enostaven način). Čeprav sem slišala, da veliko Slovencev tam gori sploh še ni bilo ...”

Dojenčku je rekla, da je grd

Z nami je delila tudi anekdoto iz prvega leta bivanja v Kopru, ko je njena dobra prijateljica dobila otroka. “Pri nas v Srbiji je vraževerje, da dojenčku ne smeš reči, da je lep, ker bo zbolel, če ga boš hvalil. V to sicer ne verjamem, a ti to vseeno ostane. In tako sem temu dojenčku, ki je bil seveda zelo lep, ljubkovalno rekla 'joj, kako si grd.' Prijateljica je bila zelo šokirana. Morala sem pojasniti, da seveda nisem zares mislila, da je grd,” se zasmeje.

Nada je svoje poslanstvo našla v jezikih, ki jo spremljajo na vsakem koraku. O svojem poklicu in interesih govori s pozitivnostjo in ponosom. Za konec je z nami delila še eno posebnost srbskega jezika: “Tisto, kar je Vuk Stefanović Karadžić že zdavnaj napisal in kar velja samo za srbsko pisavo, cirilico, ki jo je tako poenostavil in nam olajšal življenje - piši kao što govoriš i čitaj, kao što je napisano. Bolj enostavno ne more biti. Kar lahko zamerim Slovencem v Kopru, je to, da nas tujce niso nikoli naučili uporabljati dvojine. Škoda jo je pozabiti in je ne uporabljati.”


Najbolj brano