Miru še nikoli ni izbojevalo orožje
Po vseh velikih vojnah na svetu je bil mir dosežen s pogajanji. Ob pravem času? Za mir je oziroma mora biti čas vedno pravi. Kar je, kot dokazujejo zagovorniki oboroževanja Ukrajine proti agresorju Putinu, naivno, do Ukrajine izdajalsko stališče. Zato miru še ne bo. Navsezadnje ga nikoli ni bilo, saj po svetu, ob ukrajinski, neopaženo divja okrog 20 vojn. Kot je mimo interesov velikih divjala vojna v BiH s tedaj, obratno ukrajinski vojni, razglašenim embargom na izvoz orožja vanjo.
“Vse ima svoj čas ... Čas ubijanja in čas ozdravljenja, čas podiranja in zidanja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru ...” je delček večno aktualne starozavezne biblijske pridige Vse ob svojem času. Pravzaprav v Sloveniji ni aktualna, saj se naša država lahko “postavi” le z izgubljenim časom za izgradnjo trdnejših temeljev bodočnosti z večnim vrtenjem v neučinkovitosti, netenjem sovraštva in celo, bog pomagaj, s pretnjami za državljansko vojno. Je pa po letu in treh mesecih vojnega pustošenja Ukrajine, ubijanja njenih vojakov, civilistov, bega milijonov državljanov po svetu in umiranja sovražnih ruskih vojakov prav gotovo že čas za zeleno mizo in pogajanja za mir.
Da je čas miru oziroma pogajanj o njem tu, naj bi bilo najbolj naivno stališče v času tik pred ukrajinsko protiofenzivo. Za neumestno je bilo označeno pred meseci, ko so iz Kitajske in Turčije prišle prve pobude za pripravo zelene mize. Kot otročje so bile ovržene vse poznejše mirovne pobude, ki so se ob mirovnih shodih razmnožile čez dobršen del sveta od Indije do Brazilije. V EU in ZDA ob novih in novih sklepih o dobavah orožja v krvavečo državo nosilce mirovnih pobud vedno znova povozijo kot preveč odmaknjene nepoznavalce ruske agresije, nevarnosti Rusije za Evropo in ves svet, ali pa kar za podpornike Putina in izdajalce Ukrajine. Z njimi podobno slovenske razumnike, ki so skupaj z večino sveta pred meseci podpisali peticijo za mir.
V EU in ZDA ob novih in novih sklepih o dobavah orožja v krvavečo državo nosilce mirovnih pobud vedno znova povozijo kot preveč odmaknjene nepoznavalce ruske agresije, nevarnosti Rusije za Evropo in ves svet.
Miru še nikoli ni izbojevalo orožje. Ob tem je prav zapisati, da je evropska obrambna industrija z letnim prometom okrog 120 milijard evrov in krepko čez 300 milijard dolarjev v ZDA, gromozanska. Podpora Ukrajincem, ki so s svojim uporom Putinovi agresiji nenazadnje pošteno presenetili predolgo apatični EU in ZDA, ni navzkriž z mirovnimi pogajanji oziroma najprej z njihovo pripravo v kateri koli mirovni, nevtralni državi. Je pa z orožjem navzkriž z novimi žrtvami, vso nadaljnjo brutalnostjo in samopašnostjo Putina in vse večjo nevarnostjo jedrske nesreče, če ne celo spopada. Navzkriž je s porazdelitvijo svetovne moči, kot jo dojemata ZDA in očitno tudi EU pod njeno kapo.
Je morda tudi navzkriž z močjo njune obrambne industrije in politike, ki ju ostala vojna žarišča po svetu ne brigajo? Kot ju dolgo ni brigala predzadnja, leta 1996 v ameriškem Daytonu sklenjena vojna na evropskih tleh - vojna treh narodnosti v Bosni in Hercegovini. Pravzaprav sta, za razliko od ukrajinske vojne, tedanja evropska skupnost in ZDA s sopodpisom OZN, skoraj leto pred začetkom vojne, torej julija leta 1991, razglasili embargo na uvoz in izvoz orožja na območje tedanje Jugoslavije. S tem so JLA in močnejši Srbiji omogočili še dandanes boleče vidno etnično čiščenje BIH. Ali kdo verjame, da so se vsi skupaj iz te prepovedi kaj naučili za drugačno ravnanje v Ukrajini?
Embargo ni veljal za Slovenijo, saj se je JLA hitro umaknila iz novo rojene države. Je pa rodil še vedno nerazjasnjeno afero vseh naslednjih afer - glasno razkrito orožje na mariborskem letališču, s katerim so Arabci preko Slovenije želeli pomagati Bošnjakom. Z razkritjem orožja se je Slovenija, z Janezom Janšo v prvi vrsti, poklonila embargu zato, da se je pozneje izkazalo, da je vse vedela, trgovala z orožjem in da ob še vedno dejavnih politikih tistega časa ne vemo, koliko in kdo se je okoristil s prodajo orožja.
Dejstvo je, da to orožje BIH ni pomagalo. Mirovna pogajanja pač. Dandanes v tej državi z besedami težko, a vendarle, vzdržujejo mir. Politiki z Miloradom Dodikom na čelu so hudičevo seme. Ker razumejo le velikoruski agresorski jezik “prijatelja” Putina, bi jih učinkovite mirovne pobude za Ukrajino in svet lahko utišale.
Na nemočen, čeprav v prid miru oblikovan varnostni svetu OZN, Ukrajina, BIH in ostale v vojno ujete države, ne morejo računati. Pač pa na nestalno članstvo v njem, z dragim letanjem in prosjačenjem po svetu za podporo, računa Slovenija. Zakaj že? Da se bo v njem borila za mir ali vsaj za drugačno vlogo ustanovne stalne članice Rusije? Z besedami borila za vse, kar ji ob buhtečem spopadu na evropskih tleh (še) ne ustreza?
Slovenija, ki izgubljena v navzkrižju interesov, pomiritve niti doma ne more doseči, ne preprečiti pozivov k oboroževanju ter spraviti ljudi k skupnemu delovanju za prihodnost z zgledom lastne učinkovitosti, je svetovna palčica. Kot taka mirovnih pobud, ob nesporno hvale vredni podpori Ukrajini, obsodbi Putina in njegovih zablojencev, očitno ni sposobna oziroma ne sme razumeti.