Minuta zamujena ...

... ne vrne se nobena. Tako pravi ljudska modrost in gotovo bo držalo. Zakaj bi se katerakoli minuta sploh vračala. Svoje je naredila in prepustila mesto naslednji, ta naslednji in tako dalje iz minute v minuto, do konca časa.

 Foto: BRIAN SNYDER
Foto: BRIAN SNYDER

No, seveda ne vem, ali je čas brezčasen ali se lahko kdaj konča; o tem bi se moral pozanimati pri kakšnem znanstveniku, najverjetneje fiziku, nisem pa prepričan, da bi razumel. A to je že druga zgodba. Ko sem pred dvema tednoma pisal o tem, kaj šteje in kaj ne, bi lahko med tisto, kar šteje oziroma odšteje, mirno dodal minute. Ali pa sekunde. Tako ene kot druge so neumorne in nepogrešljive sopotnice vsakokratnega prednovoletnega odštevanja. In bile so tudi glavne zvezde televizijskih prenosov izstrelitev ameriških in sovjetskih raket v šestdesetih, ko se je zdelo, da bo človeštvo brez posebnih težav v kratkem lahko naselilo Luno.

Kako malo smo vedeli, bi rekel Vonnegut ml., ki se je sicer v svojih delih velikokrat ukvarjal s časom, preteklim in prihajajočim. Najbolj očitno je to počel v svojem zadnjem romanu Časotresk, ko je današnje naslovno reklo o zamujenih minutah postavil na glavo in ljudi iz leta 2001 poslal nazaj v leto 1991. Tako so lahko še enkrat ponovili vse, kar so naredili v minulem desetletju, vključno s slabimi odločitvami. In ne, ponovitev časa jim pravzaprav ni pomagala.

In trenutno je učinkovitost na še vedno (in najverjetneje za vedno) nešvicarski strani Alp prva zapoved. Učinkovitost nad vsem. Über alles, bi rekli na Sebastianovi in Angelini strani Alp. No, zelo blizu učinkovitosti je še konkurenčnost. Če nisi konkurenčen, si “cvrt”. Pečen. Lahko zapreš. Pa če si še tako dober, prijazen in kultiviran.

Kakorkoli, minute, tiste prej ali tiste potem, niso od muh. Na prisluškovani in užaljeni strani Alp se na primer zadnje čase zazdi, da na minutah sloni celoten zdravstveni sistem. Da bosta dve ali tri minute odločile, ali sistem stoji ali pade. Ali nam osebni zdravnik lahko nakloni celih 13 minut, ali nas mora odpraviti v desetih ali celo v petih minutah. Pri 13 namreč obstaja nevarnost, da bi med enim in drugim bolnikom v miru zadihal in pogledal skozi okno ali z bolnikom na kratko celo poklepetal o njegovem vsakdanu, kar bi seveda pomembno zmanjšalo zdravnikovo učinkovitost.

In trenutno je učinkovitost na še vedno (in najverjetneje za vedno) nešvicarski strani Alp prva zapoved. Učinkovitost nad vsem. Über alles, bi rekli na Sebastianovi in Angelini strani Alp. No, zelo blizu učinkovitosti je še konkurenčnost. Če nisi konkurenčen, si “cvrt”. Pečen. Lahko zapreš. Pa če si še tako dober, prijazen in kultiviran.

Tako kot je morala pred kratkim žal zapreti vrata ali pa blagajno, če želite, kavarna v knjigarni in papirnici Mladinske knjige v Izoli. V Istri je malo takih, če sploh, lokalov, v katerih lahko ob kavi, kakšni drugi pijači ali pa kar tako v miru prelistaš knjigo in se seznaniš z novostmi na knjižnem trgu. Kavarna je delovala kot nekakšna prijetna oaza v siceršnji bolj ali manj enolični ponudbi ulic in nabrežij obalnih mest. Da ne bo pomote, seveda so še druge kavarne, ki se brez težav in upravičeno dičijo s tem ali onim, z dobro kavo, lepim razgledom, prijetnim prostorom, a ta je bila res posebna. Poudarek na “bila” ali na “ni več”. Ker ni bila konkurenčna. Ni prinašala dobička. In dobiček je naslednji obvezni element paketa Über alles. V tako velikem sistemu, kot je Mladinska knjiga, kakšen evro manj dobička ali celo kakšen evro več izgube ne bi smel biti težava. A žal ni tako.

Največja slovenska založba je kot kolateralna škoda propada cerkvenih Zvonov (ja, tistih z veliko začetnico) končala na slabi banki. In tu so se očitno odločili, da šteje le dobiček. Kakopak, čeravno slaba, je še vedno banka. In banke natančno vedo, kako se stvari streže. Vsaj v primeru naše kavarne. V primeru zemljišča v Logatcu ali tistega pri brniškem letališču, kjer je šlo za popolnoma drugačne denarje in dobičke, menda niso bili tako dosledni in so dobiček privoščili tudi posrednikom. In ni šlo za nekaj kapučinov. Povedano z mojim besedičenjem izpred štirinajstih dni, kapučini štejejo, milijoni pa niti ne.

In če dovolite, si bom privoščil še en izlet v to, kar šteje in kaj ne. Ta je bolj kot ne z “mojega dvorišča”. Pred dobrim tednom je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo zoper tri ljudi, pri katerih so cariniki lanskega oktobra našli 15 škatel zmrznjenih ptic 13 zavarovanih vrst. Tisočtristodevetinštirideset (1349) ptic. Ustreljene v Romuniji, na poti po prizanesljivi strani Alp v Italijo. Menda ni bil podan utemeljen sum, da so storili kaznivo dejanje. Menda ni bilo s potrebno zanesljivostjo dokazano, da bi vedeli, kaj prevažajo, saj se je teh 15 škatel nahajalo v tovornem delu vozila. 15 škatel! Morda se motim, predvidevam pa, da bi se v primeru kakšnega drugačnega tovora - beri mamila, orožje, begunci - zadeva končala drugače.

Zavarovane vrste ptic očitno ne štejejo. Škoda. V tem primeru ni bila zamujena minuta, pač pa priložnost za odločno ukrepanje v primeru kršenja naravovarstvene zakonodaje. A kot zapisano zgoraj, na prizanesljivi in nekoliko naivni, da ne rečem lahkomiselni strani Alp, je mogoče marsikaj. Tudi to, da se konkretni sovražni zapisi na družbenih omrežjih ali konkretne sovražne besede, izgovorjene v živo, ne preganjajo, ker praviloma ni dovolj zanesljivo dokazano, da povzročajo konkretna prerivanja, pretepe, poškodbe in druge podobne posledice. Kratkovidno, lahkomiselno in napačno. Večina ob sovražnem govoru, prebranem ali slišanem, morda res zgolj zamahne z roko, ne pa vsi. Pred slabim mesecem dni je avstralski Novozelandec tovrstne napotke in spodbude s spletnih omrežij vzel zares. In žal ni zamudil niti ene od tistih grozljivih 17 minut. Dovolj konkretno?


Najbolj brano