“Matere ne pustijo očetom, da opravijo svojo vlogo”

“Moški postajajo podobni ženskam. Depilirajo se, barvajo si obrvi ... Razlika med moškimi in ženskami se izgublja,” opaža psiholog dr. Andrej Perko, ki začetek tega trenda umešča v čas Beatlesov in rokenrola, ko se je pojavila tudi uniseks moda. Danes se ta trend nadaljuje, moški in njihova drugačnost pa so nezaželeni, odrinjeni na rob in kulturno kastrirani, je prepričan.

Teorijam o tem, da obstaja le družbeni spol, biološki pa ne, psiholog Andrej Perko oporeka, saj je prepričan, da biološko gledano nismo enaki, te razlike pa se ne upošteva. “Začne se v vrtcih. Če se fantki ne obnašajo kot punčke, so problematični. To se potem nadaljuje v šoli,” je razlagal na nedavnem predavanju v koprski Rotundi. “Fantje funkcionirajo drugače kot dekleta. In če se ne obnašajo kot dekleta, so pribiti na križ,” opisuje svoje izkušnje in opažanja. Čeprav so dekleta v šoli uspešnejša od fantov, jih ti v določenem trenutku dohitijo. A dekleta v šoli zberejo več točk in imajo boljše izhodišče za vpis na fakulteto, zato so nekateri poklici in področja v družbi izrazito feminizirana, opaža.

Izrinjeni iz družine in vzgoje

“V sodobnem času je problem tudi izrinjanje moškega iz družine,” nadaljuje svoje razmišljanje in ga podpre z ugotovitvijo, da je v družinah vse manj moških avtoritet. Pri tem izrecno poudarja, da je avtoriteta oče, ki je korekten, pošten in pokončen, ki živi tako, kot govori, ne pa tiran ali nasilnež.

“Pri korektnem, poštenem očetu in ljubeči materi bo mladostnik znal ločiti, kaj je prav in kaj ne. Če nima te sposobnosti, se zlije z družbo, v katero vstopi.”

Andrej Perko, psiholog

V vzgojo oče vstopi nekoliko pozneje kot mama, saj njegova vloga v prvem letu starosti otroka še ni tako izrazita, ker z njim ne more vstopati v odnos tako kot mama, razlaga Perko. Če mama za otroka ni sposobna skrbeti, lahko skrb zanj prevzame druga pomembna oseba, ki pa mora biti ženskega spola, je prepričan. Dojenček namreč preko materinih oči začne graditi svojo osebnost, pozneje pa prav na podlagi te zgodnje interakcije vzpostavi zaupanje tudi z drugimi ljudmi, pojasni.

Kdo naj postavlja meje?

Ko se otrok osamosvaja, vstopi v svet in v triadni odnos z mamo in očetom, pri tretjem letu starosti začne oče vse bolj vstopati v njegovo življenje, otrok pa mora ponotranjiti norme in vrednote družine in družbe, saj starši vedo, kaj je prav in kaj ni, otrok pa sledi ugodju, razlaga Perko. Do šestega leta mora že razviti vest, da bo odgovoren za svoje življenje.

Ljudje in družine v stiski

Dr. Andrej Perko (1953) je psihologijo študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi magistriral, opravil specializacijo iz kliničnopsihološkega svetovanja in doktoriral. Dolga leta je bil koterapevt in sodelavec dr. Janeza Ruglja, zdaj pa nadaljuje njegovo delo. Napisal je knjige Samopodoba ljudi v stiski, Družina na križpotju, Otroci alkoholikov in tiranov ter Pijan od življenja. Z ženo sta dvajset let življenja v skupnosti dr. Ruglja opisala v knjigi Poletje je dalo na glavo klobuk.

A pri tem se lahko pojavi težava z izrinjanjem moškega iz vzgoje: ko želi oče otroku postaviti meje, lahko mama to dojame, kot da je pregrob, oče pa se posledično umakne in vse prepusti njej, značilen primer opisuje Perko. “Oče postavlja meje glede tega, kaj je dovoljeno in kaj ni dovoljeno. Če to počenja mati, potem ima dvojno vlogo. Dvojne vloge pa so rušilne,” opozarja. Opaža pa še nekaj: “Matere oziroma žene ne pustijo svojim možem, da opravijo svojo vlogo - to je značilen vzorec slovenske družine.” Pri tem znova poudari, da mora biti moški kot avtoriteta korekten, pošten in pokončen.

Pubertetniške zagate in avtoriteta

Oče ima pomembno vlogo tudi v puberteti, saj tedaj otroci, še posebej ubogljivi sin, mame ne ubogajo več in se začnejo upirati. Mama se takrat obrne na očeta z zahtevo, naj obvlada otroka, a načrt ne deluje, značilen primer opisuje Perko. V obdobju pubertete se namreč razvoj ponovno odvrti, a v drugačnih pogojih, saj družina ni več mesto, kjer bi se mladostnik psihološko oblikoval. Svoje mesto sedaj išče med vrstniki. “Vzgoja se tu neha, gre samo še za dogovor. Mladostnik mora sprejeti norme, zadolžitve, šolo, službo,” pravi Perko o družinskem dogajanju in najstnikih.

O bojaznih staršev, da bi mladostnik prevzel slabe navade svojih vrstnikov, pa pravi: “Pri korektnem, poštenem očetu in ljubeči materi bo mladostnik znal ločiti, kaj je prav in kaj ne. Če nima te sposobnosti, se zlije z družbo, v katero vstopi.” Tak najstnik misli, da je to, kar počenja njegova družba, on sam. Prav vertikalna avtoriteta v družini, ki jo predstavlja oče, pa pubertetniku daje varnost, je prepričan Perko: “Mladostnik, ki nima vertikalne avtoritete, se ne more znajti v življenju in ne more oblikovati lastne identitete.”

Mamin sinko, značilen slovenski pojav

Druga težava, ki jo Perko opaža v slovenskem prostoru, pa je veliko število ločitev in razvez. Matere v takih primerih praviloma ostanejo same z otroki in če so iz preteklega razmerja ostale še zamere in razočaranja, se “mati naveže zlasti na svojega sina, ga naredi psihološko za svojega partnerja in z njim rešuje probleme, ki bi jih morala s svojim možem,” o zagati po ločitvi pravi Perko.

“Če je fant normalen, se ji upre oziroma postane problematičen, lahko tudi ekscesno. Potem ima možnost, da bo 'zvozil' življenje. Če ga pa mati tako 'poklopi', da ji ostane večni dolžnik, da ima občutek krivde, dolžnost do matere pa ostaja še naprej v življenju, potem se bo zlomil. Temu rečemo materin sinko in tega je v slovenskem prostoru ogromno,” pojasni. Že res, da se mamin sinko pozneje lahko poroči, “a ko ga mama pokliče, priteče k njej”. Po nekaj letih se ženska, naveličana takega moža, loči in ostane sama z otroki, ko išče novega partnerja, pa ima spet veliko možnosti, da naleti na novega maminega sinčka, začarani krog opisuje Perko.

Ženska kot žerjavica, moški kot ognjemet

Razlike med moškim in žensko obstajajo tudi na ravni spolnosti, trdi Perko: “Ženska spolnost je kot žerjavica, moška spolnost je eksplozivna. Ta dva svetova je treba spraviti v ravnotežje.” Opazil je še, da je ženska, ko vstopi v zvezo ali se poroči, večkrat razočarana nad moškim, saj pričakuje, da bo moški deloval tako kot ona, in ga poskuša “nategniti na lastno kopito.” Moški se zaradi tega umakne.

V času skupnega življenja, pravi Perko, je zato pomembno, da se zavedamo, da je “moj subjektiven svet zame najbolj objektiven, za ženo pa je njen pogled na svet najbolj objektiven.” Ko ta dva “objektivna svetova” trčita, se kaj kmalu lahko zaneti konflikt, ker vsak zagovarja svoj pogled. Do tega pride, ker se partnerja nista naučila prisluhniti drug drugemu. Da svet partnerja ne bi več bil grožnja mojemu svetu, se je treba pogovarjati, se naučiti poslušati in partnerja sprejeti, čeprav se z njim ne strinjamo, svetuje. Pri mladih starših je tudi večkrat opazil, da nimajo časa za otroke in odnos. Ta namreč ni nekaj samo po sebi danega, opozarja: “Zgradimo hiše, otroci zrastejo, odidejo od hiše in nasproti si sedita tujca. Ker nista vlagala v odnos.”

---