Ljudje brez epolet in medalj za hrabrost

Dostikrat je v dobi individualizma slišati trditev, da je resnic več, pravzaprav veliko in da ima vsak svojo. Ni res! Resnica je ena, le doživlja jo vsak po svoje in nanjo gleda s svojega gledišča.

Nekdo je resnico doživel ali jo doživlja kot ustvarjalec velikih zgodovinskih dogodkov, drugi kot “mali človek”, “kanonfuter” ali kako drugače nepomembni člen v kolesju zgodovine, tretji je bil v tej zgodbi zmagovalec, četrti poraženec … Usode ljudi v katerem koli času so kompleksne, večdimenzionalne, različne, vpeti pa so v isto zgodbo, isto resničnost.

Spomini na preteklo dogajanje v javnost prodirajo z zamikom. Spomini zmagovalcev pridejo najprej na vrsto in ti tudi določijo, kakšno naj bo družbeno sprejemljivo gledanje na resnico. Kot se pogosto reče, zgodovino pišejo zmagovalci in to ne velja le za totalitarne in avtoritarne sisteme.

Poslanstvo našega časopisa je tudi to, da s podporo projektom, kot je bilo zbiranje spominskega gradiva o Slovencih v italijanski vojski ter objava seznamov padlih in pogrešanih med drugo svetovno vojno, širi prostor zavedanja, da brez teh drobnih človeških zgodb resnica o naši preteklosti ni in ne more biti popolna.

Teme, ki se jih lotevajo mlajše generacije zgodovinarjev, in pripravljenost pričevalcev, da za raziskovanje preteklosti prispevajo gradivo svojih prednikov ali svoje osebne spomine, nam po več desetletjih oziroma že stoletje po dogodkih odstirajo še pogled v to, kako so tedanjo resničnost doživljali ljudje brez političnih funkcij, epolet in medalj za hrabrost.

Kar se je ohranjalo le kot družinski spomin, je tako po zaslugi večjega vrednotenja ustne zgodovine v znanosti kot po zaslugi demokratizacije naše družbe postalo enakovreden vir ostalim dokumentom časa. Seveda upoštevaje dejstvo, da spomin lahko zbledi, se spremeni ali se razbohoti in vsrka tuje spomine, na kar so metodološko podkovani raziskovalci zelo pozorni. Da je spomin čudovito, a varljivo orodje, je opozoril že torinski Jud Primo Levi, ki se je po tistem, ko je preživel holokavst, še nekaj desetletij soočal z nepripravljenostjo ljudi, da bi sploh poslušali tovrstna pričevanja.

Čas za pogled na našo preteklost še skozi “mikrozgodovino” osebnih doživljanj pa prej ali slej dozori. To dokazuje tudi pripravljenost naših bralcev, da sodelujejo v akcijah zbiranja gradiva za muzejske zbirke, in njihovo vsakokratno zanimanje za različne teme o polpretekli zgodovini, ki jih pripravljajo naši zunanji sodelavci, med njimi muzejski strokovnjaki pokrajinskih in državnih muzejev ter raziskovalci s primorske univerze.

Dejstvo je, da širša javnost premalo ve o številnih poglavjih iz naše preteklosti. O eksodusu italijanskega prebivalstva iz Istre, na primer, o povojnih prebegih Jugoslovanov v Italijo, o Slovencih v italijanski vojski, primorskih padalcih, abesinski vojni … Če se ozremo še v širši prostor: o informbiroju in njegovih posledicah za prebivalstvo ali pa o Kočevarjih, ki so jih po 600 (!) letih bivanja v kar 177 naseljih na širšem območju Kočevja leta 1941 po dogovoru med Mussolinijem in Hitlerjem preselili v Posavje, od koder so pred tem Nemci pregnali Slovence. Po koncu vojne so Kočevarji izginili kot kafra; v šolah smo jih ošvrknili le pri pouku slovenščine z omembo kočevarskega narečja …

Čeprav so nekatere teme že dobro raziskane, ostajajo poznane le strokovnim krogom, zgodovinskim zanesenjakom ali pa svojcem, ki so “podedovali” spomin svojih bližnjih. Poslanstvo našega časopisa je tudi to, da s podporo projektom, kot je bilo zbiranje spominskega gradiva o Slovencih v italijanski vojski ter objava seznamov padlih in pogrešanih med drugo svetovno vojno, širi prostor zavedanja, da brez teh drobnih človeških zgodb resnica o naši preteklosti ni in ne more biti popolna. Ko v delu javne sfere spremljamo polemike, ali javnost sploh potrebuje medije in časopise, se velja spomniti tudi na to našo vlogo.


Najbolj brano