Ljudem je letos marsikje prekipelo

Letos mineva 50 let od prelomnega leta 1969, ko so se po svetu iztekli zadnji vali študentskih, delavskih in mirovnih protestov, ki so se po izbruhu Pariške pomladi leto prej razbohotili po vsem svetu. Leto 1969 se je sicer začelo s samosežigom protestnika proti sovjetski okupaciji Češkoslovaške Jana Palacha, večje množične proteste pa so potem zabeležili še v ZDA, Severni Irski, današnji Indoneziji in Kanadi. Pred pol stoletja so med protestniki eni zahtevali svobodo, drugi konec vojne v Vietnamu, tretji pa spoštovanje pravic manjšin - prvič tudi homoseksualcev.

Vendar je bilo leto 1969 tudi leto upanja, da bo človeštvo po pristanku na Luni naredilo ogromen preskok na bolje tudi na lastnem planetu. In ko je ameriška vojska slab mesec kasneje na mirovnem glasbenem festivalu v Woodstocku s helikopterji začela dovažati hrano sestradanim hipijem, se je marsikomu zdelo, da je upanje že postalo resničnost. Okroglih 20 let kasneje je spet napočilo leto upanja, da svet vstopa v novo, boljšo ero. Leta 1989 je prav sredi novembra po množičnih protestih v Vzhodni Nemčiji prišlo do padca berlinskega zidu in s tem do začetka konca hladne vojne.

Vrelo ni le na socialističnem vzhodu

Tistega leta so se največje ljudske manifestacije zvrstile v socialističnih državah tako imenovanega vzhodnega bloka. Protesti so potekali v kar osmih republikah tedanje Sovjetske zveze, danes pa so Armenija, Gruzija, Kazahstan, Estonija, Litva, Latvija, Moldavija in Ukrajina vse po vrsti samostojne države. V Jugoslaviji se je leta 1989 serija pro-Miloševićevih protestnih mitingov “jogurt revolucije” stopnjevala z dogajanjem na proslavi ob 500-letnici Kosovske bitke na Gazimestanu, omeniti pa velja še protestno stavko rudarjev v Trepči in protestno zborovanje tedanje slovenske politike v Cankarjevem domu.

Največja pozornost svetovne javnosti je trenutno namenjena protestom v Hongkongu, saj so najbolj dolgotrajni in se v zadnjih dneh spet močno zaostrujejo, padajo pa tudi nove človeške žrtve.

Med vsem dogajanjem v državah socialističnega bloka je v negativnem smislu vseeno izstopala Kitajska, kjer so oblasti na pekinškem Trgu nebeškega miru kar s tanki povozile študentske zahteve po demokraciji. Ponekod pa so tudi protestniki udarili nazaj in zadnje dni leta je bil v Romuniji usmrčen dolgoletni diktator Nicolae Ceauscescu.

A tedaj ni vrelo le na socialističnem vzhodu. Tudi v Argentini so potekali protesti, ki so se sprevrgli v množične roparske pohode. V državi, ki je sicer med največjimi izvozniki govedine na svetu, je namreč hiperinflacija pripeljala do absurdnega pomanjkanja hrane. Prvi demokratično izvoljeni predsednik po obdobju krvave vojaške hunte Raul Alfonsin je moral spet poklicati vojsko in za en mesec razglasiti izredno stanje.

O Čilu so pogosto govorili kot o latinskoameriškem gospodarskemu čudežu. Toda obenem so v državi močno zrasle tudi socialne razlike. Podobno kot se je šolstvo razdelilo na bogate in revne, tako se je razdelilo zdravstvo in še marsikaj drugega.

Podobno so ljudje zaradi podražitev osnovnih živil začeli protestirati v Jordaniji, kjer pa so vzporedno zahtevali še odpravo izrednega stanja, volitve in svobodo govora. Pokojni kralj Husein je prisluhnil zahtevam demonstrantov, ob tem zamenjal še prvega ministra in umiril strasti.

Letos so protesti v vsaj 33 državah sveta

Če danes primerjamo podatke iz let 1969 in 1989, najprej pade v oči, da je bilo tedaj žarišč večjih protestov na zemeljski krogli precej manj, kot jih je danes. Leto 2019 se namreč še niti ni izteklo, pa ima spletna enciklopedija Wikipedia na posebni strani z naslovom Protesti v letu 2019 že nanizanih kar 64 podstrani.

Podobno kot v Hongkongu in v Santiagu de Chile so bili prvi protesti organizirani kar prek socialnih omrežij, potekali pa so pretežno v južnem in osrednjem delu Iraka, kjer je večina prebivalstva muslimanov šiitske veroizpovedi.

Pravzaprav gre za abecedno kazalo s povezavami na tekste o vseh demonstracijah, ki so se od prvega januarja zvrstile po našem planetu. Letos so ljudje množično protestirali proti oblastem vsaj v 33 državah sveta, v nekaterih je bilo različnih protestov več, poleg tega pa se je zvrstilo še nekaj skupnih globalnih akcij, ki so bile povezane s podnebnimi spremembami, izumiranjem živali in rastlin, onesnaževanjem ter z zdravjem.

Največja pozornost svetovne javnosti je trenutno namenjena protestom v Hongkongu, saj so najbolj dolgotrajni in se v zadnjih dneh spet močno zaostrujejo, padajo pa tudi nove človeške žrtve. Osnovni vzrok za današnje spore sega v čase širjenja evropskih kolonialnih velesil. Od leta 1842 do leta 1997 je bil namreč Hongkong britanska kolonija, nakar se je najemna pogodba iztekla in so morali Britanci oblast spet vrniti Kitajcem.

V Hongkongu gre za samostojnost

Toda več kot sedem milijonov prebivalcev Hongkonga se je v desetletjih cvetočega kapitalizma naužilo tudi svoboščin, ki predstavljajo temelje zahodnih demokracij, kot so svoboda govora, svoboda tiska in svoboda organizacije miroljubnih protestov. Britanci so se pred odhodom s Kitajci uspešno dogovorili, da bo Hongkong dobil status posebne pokrajine in da bo ohranil velik del svoje avtonomije. Skovan je bil slogan “ena država, dva sistema”. To je bila tudi želja velike večine prebivalcev enklave, ki pa so vseeno ostali zelo pozorni na vsako potezo Pekinga, s katero bi se lahko zmanjšala njihova samostojnost. Tako imajo, na primer, v Hongkongu še danes svojo mednarodno priznano valuto hongkonški dolar in svojo centralno banko.

Protesti so se začeli, potem ko je navidezno nepomembna zgodba o moškemu iz Hongkonga, ki je med obiskom tujine ubil svojo partnerko, pokazala na vrzel v zakonodaji glede izročanja kriminalcev. Hongkongške oblasti so zato pripravile nov zakon, v katerem je bil govor tudi o ekstradicijah na Kitajsko in 31. marca so se pričela prva protestna zborovanja proti temu predlogu. Mnogi prebivalci Hongkonga so se ustrašili, da bi sprejem novega zakona lahko oslabil neodvisnost hongkonškega sodstva in hkrati ogrozil vse tiste, ki bi si kadarkoli javno drznili kritizirati Kitajsko.

Množice mladih in malce manj mladih so zato napolnile ulice in strateške prometne točke, sprva miroljubne demonstracije pa so tudi zaradi odločnega odgovora oblasti kmalu postale nasilne. Julija so demonstranti vdrli celo v hongkongški parlament. Čeprav je voditeljica Hongkonga Carrie Lem potem septembra le popustila in umaknila predlog spornega zakona, so medtem protestniki seznam zahtev razširili na skupno pet točk.

Zahtevali so neodvisno preiskavo policijskega nasilja med protesti, umik obtožnic proti vsem demonstrantom, svobodno izbiro kandidatov za parlament in vlado Hongkonga brez potrjevanja v Pekingu ter prenehanje demonizacije protestov s stani lokalnih in kitajskih oblasti. Vseeno pa se demonstracije niso zaustavile, saj so v tem času policijske sile večkrat prekomerno uporabile silo, na kar so vse bolje organizirani protestniki odgovorili s povračilnimi udarci.

Policija je streljala v protestnike s pravimi naboji, slednji so odgovarjali z doma izdelanimi zažigalnimi bombami. Vmes se je na protestnike spravila tudi lokalna mafija, vlada LR Kitajske pa je ob meji pokrajine s posebnim statusom namestila večje vojaške enote v stanju pripravljenosti. Spopadi med demonstranti in policijskimi silami so se vneli tudi na mednarodnem letališču v Hongkongu, še posebej napeto pa je bilo 1. oktobra, ko je Kitajska slavila 70. obletnico prihoda komunistične partije na oblast. Hongkongško protestno gibanje podpirajo predvsem v Veliki Britaniji, Franciji, ZDA, Kanadi in Avstraliji, zato ni naključje, da kitajske oblasti redno govorijo o zunanjih sovražnikih in o poskusih destabilizacije države iz tujine.

Koliko je v tem resnice in koliko je zgolj propagande, bo pokazal čas, zagotovo pa je nesporno dejstvo, da je prav po izbruhu demonstracij ameriški predsednik Donald Trump sprožil trgovinsko vojno med ZDA in Kitajsko. Mladi iz Hongkonga, ki predstavljajo jedro protestnega gibanja, se danes v večini ne čutijo državljane Kitajske, ampak neodvisnega Hongkonga.

Vendar ne gre pozabiti na besede predsednika Ljudske republike Kitajske Xi Jinpinga, ki je jasno povedal, da bi se morebitni poskus osamosvojitve enklave oziroma cepljenja Kitajske končal z odločnim posredovanjem mogočne kitajske vojske. Medtem se spirala nasilja v mestu stopnjuje, kaos je iz dneva v dan večji, protestniki pa so celo zažgali mimoidočega, ki se ni strinjal z njimi. Velja še omeniti, da so se podobni, a vseeno manj nasilni množični protesti v velemestu zgodili že leta 2014, ko se je pojavilo tako imenovano Gibanje dežnikov.

Socialna neenakost v Čilu

Drugo aktualno žarišče večjih protestov je na nasprotni obali Tihega oceana. V Čilu demonstranti zahtevajo več socialnih pravic in boljše ekonomske razmere za življenje. Protesti so se sicer začeli sredi oktobra, prvi vzrok pa je bilo navidezno banalno povišanje cen vozovnic za podzemno železnico v prestolnici Santiagu. Tokrat protestov niso začeli študenti, ampak celo srednješolci, a so se manifestacije hitro razširile med revnejšim slojem prebivalstva.

18. oktobra je prišlo do spontanih prevzemov glavnih mestnih železniških postaj v prestolnici in do prvih spopadov s čilsko policijo. Protestniki so kmalu povsem onemogočili celotno železniško omrežje, demonstracije pa so se iz Santiaga razširile po vsej državi. Predsedniku Čila Sebastiánu Piñeri ni preostalo drugega, kot da razglasi obsedno stanje in pošlje vojsko na ulice. V širši okolici Santiaga so uvedli policijsko uro.

Vse to je mnoge spomnilo na čase neonacistične Pinochetove vojaške diktature, ko je država od 11. septembra 1973 do 11. marca leta 1990 doživela eno najbolj temačnih obdobij globalne zgodovine po koncu druge svetovne vojne. Da bojazni po povratku v objem desnega terorja v Čilu niso daleč od realnosti, priča podatek, da je bilo doslej ubitih že več kot 20 protestnikov, po poročilih organizacij za človekove pravice pa naj bi varnostne sile mučile in spolno zlorabile več aretiranih protestnikov oziroma protestnic.

Tudi zato se je 25. oktobra na ulice po vsej državi podalo več kot milijon prebivalcev. Seveda takšna množica ni odšla na ulice čilskih mest le zaradi višjih cen vozovnic na podzemni železnici v prestolnici, ampak se je izkazalo, da je nezadovoljstvo velikega dela prebivalstva, tistega revnejšega, tlelo že precej dolgo. V ozadju demonstracij gre namreč predvsem za veliko ekonomsko-socialno neenakost, ki vlada v državi. Po nacionalizacijah Salvadorja Allendeja, ki so bile leta 1973 povod za državni udar Augusta Pinocheta, je v obdobju diktature v Čilu potekala popolna liberalizacija ekonomije v ameriškem slogu.

Državna lastnina, kot so bili rudniki bakra, se je vrnila v roke multinacinalk, socialne politike so bolj ali manj ukinili in zasebne šole so povsem povozile obubožano javno šolstvo. Kdor je bil reven, je ostal reven, saj si ni mogel privoščiti stroškov šolanja v zasebni šoli, kar je osnovni predpogoj za bolje plačane službe. Sicer je država doživljala konstantno obdobje gospodarske rasti in se lahko pohvali, da ima najvišji BDP na prebivalca med vsemi državami Južne Amerike.

Je rešitev nova ustava?

O Čilu so pogosto govorili kot o latinskoameriškem gospodarskemu čudežu. Toda obenem so v državi močno zrasle tudi socialne razlike. Podobno kot se je šolstvo razdelilo tisto za bogate in ono za revne, tako se je razdelilo zdravstvo in še marsikaj drugega. Podobno kot v Sloveniji zaradi premajhnih zaslužkov ukinjajo manjše izpostave Pošte, tako v revnih predelih Čila ni lekarn, saj tam ne bi prinašale dobičkov. Ekonomist Richard Davies je te dni v časniku Guardian omenil celo obstoj mestnih parkov za bogate in mestnih parkov za revne sloje, meja med premožnimi in revnimi četrtmi pa v čilski prestolnici poteka prav na območju trga Plaza Italia, kjer zadnje čase prihaja do najbolj nasilnih protestov.

Čilska vlada je sicer v nedeljo vsaj navidezno prisluhnila zahtevam protestnikov in sporočila, da bo pripravila novo ustavo, s katero bo nadomestila sedanjo, ki izhaja iz časov diktature Pinocheta. Novi notranji minister Gonzalo Blumel, ki je 28. oktobra prav zaradi kaotičnih razmer v državi zamenjal prejšnjega ministra Andrésa Chadwicka Piñero, je izjavil, da so se predsednik Sebastián Piñera, člani kabineta in strankarski politični zavezniki strinjali, da bi novo ustavo spisali v čilskem parlamentu, nato pa naj bi jo državljani potrdili na javnem referendumu.

Mednarodni finančni trgi so dan kasneje odgovorili zelo negativno, saj se bojijo, da bo nova ustava spodkopala politike prostega trga, ki so ustvarile bogastvo Čila. Čilska valuta peso je tako samo v dveh dneh padla kar za sedem odstotkov in pristala na rekordno nizki vrednosti. Na drugi strani so negativno odgovorili tudi protestniki. V torek je po vsej državi potekala splošna stavka, protesti pa so se izrodili celo v ropanje in požiganje cerkev. Kaosu v Čilu torej še zdaleč ni videti konca. Položaj še dodatno zapleta dejstvo, da protestniki doslej niso bili pod enotnim vodstvom, da za njimi ne stojijo politične stranke, sindikati ali kakšne druge organizirane skupine, zato se oblasti nimajo s kom pogajati.

Iračani hočejo infrastrukturo in službe

Še bolj kot v Hongkongu in v Čilu pa so stvari ušle izpod nadzora oblastem v Iraku. Po uvodnem septembrskem protestu brezposelnih z visoko izobrazbo so varnostni organi odgovorili z brutalnostjo. Mladim Iračanom je tedaj dokončno prekipelo. Podobno kot v Hongkongu in v Santiagu de Chile so bili prvi protesti organizirani kar prek socialnih omrežij, potekali pa so pretežno v južnem in osrednjem delu Iraka, kjer je večina prebivalstva muslimanov šiitske veroizpovedi. Oblasti so na proteste odgovorile z uporabo sile. Do danes naj bi bilo ubitih že približno 300 ljudi, ranjene pa naj bi šteli v tisočih. Demonstracije so se začele, ker je predvsem mladim dovolj brezupnega položaja, v katerem se nahajajo. Po šestnajstih letih korupcije, brezposelnosti in neučinkovitih javnih storitev imajo nove generacije vsega dovolj.

Zahodna koalicija na čelu z ZDA je namreč drugič napadla Irak leta 2003 in ga osvobodila diktatorja Sadama Huseina, toda od tedaj se ni prav veliko popravilo na bolje, saj koalicija ni imela pravega načrta, kako po vojaški zmagi vzpostaviti civilni segment delovanja države. Najprej so si sledila dolgoletna obračunavanja med dotlej vladajočimi suniti in med Sadamovo diktaturo povsem zapostavljenimi šiiti, teroristični napadi so si sledili iz tedna v teden. Skoraj istočasno, kot so se leta 2011 Američani končno umaknili iz Iraka, pa je državo dosegla arabska pomlad, a je prav tako imela sektaško ozadje, saj so suniti spet protestirali proti vladi in prevladi šiitov.

Iz tega nezadovoljstva iraških sunitov se je leta 2014 rodila Islamska država, ki je nato povzročila novo klanje v nesrečnem Iraku. Po treh letih bojev je iraška vojska s pomočjo zaveznikov leta 2017 le porazila in pregnala skrajne islamiste. Lani so lahko izpeljali volitve, na katerih je največ sedežev med vsemi strankami dobila progresivna koalicija za reforme. Osrednji lik te koalicije je šiitski verski in politični vodja Muqtad al-Sadr, a je bila sestava vlade po petih mesecih pogajanj oziroma boja za funkcije nazadnje zaupana Adilu Abdul-Mahdiju, šiitu iz Stranke zmage. Kljub lanski zmagi koalicije za reforme se položaj v državi v naslednjem letu ni izboljšal.

Prvi val protestov, v katerem so demonstrirali predvsem proti korupciji, pomanjkanju delovnih mest, električne energije (kljub vsej nafti in plinu, ki ga načrpajo) in pomanjkanju pitne vode (v državi, skozi katero tečeta veletoka Tigris in Evfrat), se je končal 8. oktobra. Sredi oktobra pa je nato Irak zajel drugi val protestov, na katerih so protestniki dodatno zahtevali še odstop vlade, razpustitev parlamenta ter spremembe v političnem sistemu.

Nenavadno je dejstvo, da tokrat najbrž prvič v Iraku v ozadju niso sektaška razhajanja med šiiti in suniti, ampak gre res za povsem ekonomski kontekst. Protestniki so namreč sami zahtevali, da se ljudi zaposluje zaradi njihovih sposobnosti in ne zaradi sektaške pripadnosti. Tudi vplivni šiitski vodja ajatola Ali Sistani je podprl protestnike in nazadnje jih je še Muqtad al-Sadr, ki sicer velja za spretnega političnega kameleona.

V ospredju vseh protestov so mladi

Skupne točke dogajanja v Hongkongu, Čilu in Iraku so predvsem te, da so mladi v ospredju protestov, da množice spretno izkoriščajo sodobne spletne kanale za širjenje informacij, da je obseg protestov presenetil oblasti, ki so na trenutke panično odgovorile z nepotrebnim nasiljem, in da so protesti izraz ljudske volje, katera se na treh različnih koncih sveta, v treh med seboj zelo različnih kontekstih, očitno sploh ni uspela izraziti prek parlamentov. Morda je prav slednje še najbolj zaskrbljujoče.

---