Kratko obrežje, gigantski problemi

Odločanje o prostoru in njegovi rabi, zlasti ko gre za trajne posege, je zahtevno in kočljivo opravilo. Odločitve morajo biti dognane in utemeljene ter čim bolj dogovorjene. Ne smejo biti škodljive, pri čemer se moramo zavedati, da je lahko škodljivo tudi neukrepanje. Neustrezna raba prostora je kaj hitro zloraba, še posebej v občutljivih in ranljivih okoljih.

Dejstvo, da je prostor v Istri izjemno obremenjen in da pritisk ne pojenja, narekuje posebno pozornost in skrb. Pozornost je izražena na več koncih, intenzivno tudi pri tistih, ki prostor vidijo zgolj kot poslovno priložnost, kot neke vrste plen. Tako so za marsikoga zeleni tamponi v obmorskih naseljih zgolj prostor za gradnjo apartmajev, marsikatera njiva, oljčnik ali vinograd pa zgolj pripravna parcela za počitniško hišico. Sredozemska Slovenija, zlasti pa njen obmorski del, je za pomemben del uradništva v Ljubljani prav to, parcela. Zaradi tega so dajatve za istrske kmete navkljub pogosto omejenim pogojem za kmetovanje višje kot drugod v državi, pravica do lope za orodje in opremo je sumljiv poskus gradnje vikenda, ribiške barke odžirajo priveze jahtam ... Zaradi pogosto izkrivljenega pogleda so marsikatera nujna odločanja odrinjena na rob in v neke druge čase.

Potreben je odprt, razumen in realen pogled, v katerem bo raba obremenjenega (in željenega) prostora trajnostna, kot se zdaj reče. Da bo torej zagotovljena ustrezna kakovost življenja za zdajšnje generacije, da bodo smiselno povezane različne namembnosti v prostoru, da bodo obremenitve nanj in na okolje sorazmerne in da bo kaj prostora ostalo še za potrebe tistih, ki pridejo za nami.

Enako, kot je vsa Slovenija z nestrpnostjo čakala obnovo Aljaževega stolpa z vrha Triglava, moramo danes nestrpno čakati celovito obnovo Jernejevega kanala in območij ob njem.

Posebej močan pritisk je na najbolj občutljiv prostor v slovenskem Primorju, na obrežni pas. Malo ga je, meri komaj dobrih 43 kilometrov, vanj pa je zgneteno izjemno veliko različnih dejavnosti oziroma načinov rabe. Opredelitev za pristanišče je zgodovinska in z njo moramo živeti. “Kaj bi, če bi” je za sanjače, družbeni dialog mora potekati o razvojnih priložnostih za pristaniško in logistično dejavnost znotraj nedvoumno postavljenih meja. Tako glede prostora kot vplivov na okolje, vključno s hrupom. Podobno je s turizmom, ki pa v sodobnem umevanju in z razvojno doktrino o zelenem, aktivnem, butičnem in trajnostnem delovanju ponuja veliko izzivov in priložnosti. Spet skozi poglobljen družbeni dialog s kakovostnimi, celovitimi in učinkovitimi odločitvami brez eksperimentalnih izletov v neznano in brez fig v žepih.

Sečoveljske soline so vrhunski in neponovljiv tehniški spomenik, v njihovi sodobni rabi pa tudi krajinski park. Zaradi nekaj dovolj dobrih odločitev v preteklosti in zaradi požrtvovalnih ljudi niso postale močvirje. So večfunkcijsko območje, v katerem se s pridelavo soli ohranja njihova primarna vloga in identiteta Pirana, obenem pa so izjemen naravni park tako z izobraževalnim kot s turističnim potencialom za sprehajalce, opazovalce ptic, kolesarje, suparje, kajakaše, za butično talasoterapevtiko, meditacijo ...

Sliko Sečoveljskih solin močno krni podoba Jernejevega kanala na njihovem stiku s polotokom Seča. Načrtov, kako naj bi bil videti in kako naj bi se vključil v krajinski park, je bilo v minulih desetletjih veliko. Vsi so neslavno padli v vodo in postali sinonim za neoperativnost tako lokalne kot državne oblasti in za prikaz odločevalskega močvirja, v katerem lahko droben, tako rekoč popoldanski, vikendaški interes, znova in znova spodmakne tla svetlejši prihodnosti območja, na katerem je ne le mogoče, temveč je v vrsti načrtov tudi predvideno in s številnimi deležniki usklajeno sobivanje različnih dejavnosti za njegovo polnokrvno aktivacijo.

Na neki način Jernejev kanal pooseblja v naši državi sedanjega časa preveč prisotne diletantizem, nestrokovnost in nekompetentnost. Tam je cel niz groteskno disproporcionalnih naredi-si-sam bark, pomolčki in brvi so, kot bi jih delala mojstra Pat in Mat iz A je to, mulj že dela otočke, cesta je samo videti kot cesta, škver in ustje kanala pa tudi nista za na razglednice.

Pri Jernejevem kanalu ne bi smeli pasti na finto, da gre zgolj za stvar občine, tamkajšnjih prebivalcev in uporabnikov in da če se jim ne da urediti zadev, je pač ok. Pri Jernejevem kanalu gre tudi za odnos do vrhunske dediščine in okolja ter za odnos do slovenskega Sredozemlja. Enako, kot je vsa Slovenija z nestrpnostjo čakala obnovo Aljaževega stolpa z vrha Triglava, moramo danes nestrpno čakati celovito obnovo Jernejevega kanala in območij ob njem.

---