Liam Backer: “Koper še ni pripravljen na Parado ponosa - ravno zato jo potrebuje”

31. marec je za marsikoga le navaden pomladni dan. Malokdo ve, da prav danes obeležujemo dan vidnosti transspolnih oseb, ki je posvečen proslavljanju obstoja in dosežkov ter ozaveščanju o diskriminaciji transspolnih oseb po vsem svetu. V Sloveniji živi več transspolnih oseb, kot si mislimo. Po nekaterih navedbah naj bi jih bilo več kot 10.000. Eden izmed njih je tudi 24-letni Koprčan, glasbenik, umetnik in aktivist Liam Backer.

Liamu Backerju je bil ob rojstvu pripisan ženski spol. Tako kot več tisoč ljudi v Sloveniji, se je tudi on odločil za potrditev spola, s katerim se identificira. Po mukotrpnih postopkih, ki jih zahteva slovenska zakonodaja, mu je naposled le uspelo. Postal je Liam - transspolni moški, ki rad živi. A Liam je mnogo več kot to. Je tudi aktivist, ljubiteljski umetnik in glasbenik. Spomnimo se ga lahko iz zasedbe SNIZ, kjer je ob Zini Ban, Matiji Gregoriču in Lani Mršnik preigraval razne “coverje”, pa tudi avtorske skladbe, ki so tako ali drugače zaznamovale njegovo generacijo. Je tudi eden redkih Slovencev, ki se lahko pohvali z dejstvom, da je na odru ljubljanskih Stožic nastopil z legendarno zasedbo Green Day. “Igrali so pesem Long View. V tistem trenutku me je brat dvignil na ramena, da sem s svojo irokezo štrlel iz publike. Billy Joe (Armstrong, frontman zasedbe, op. a.) me je takrat pozval, naj se jim pridružim na odru. Kar naenkrat sem bil tam. Najprej smo skupaj odpeli kitico, potem sem pa sam od sebe začel animirati publiko,” se spominja Liam.

“Dokler nisi s transspolnostjo neposredno soočen, se svoje nestrpnosti ne moreš zavedati.”

Liam Backer, aktivist

Črna pika za Koprčane

Ob obiskovanju galerij, pisanju proze in poezije ter raznem glasbenem udejstvovanju Liam najde čas tudi za družbeno aktivno življenje. V zadnjem obdobju veliko svojega časa posveča aktivizmu. Kot pravi, slednjega dojema zelo široko. Čeprav je v osnovi LGBT aktivist, pravi, da je “to intersekcionalno zelo povezano tudi s feminističnim, protirasističnim in antiksenofobnim aktivizmom. Največ časa posvečam seveda transspolnemu aktivizmu, saj se mi zdi, da je moj glas na tem področju najbolj potreben in ga tudi lahko uporabim,” poudarja. Udeležuje se tudi Parad ponosa. Slednjo v Ljubljani prirejajo vse od leta 2001, svoj prostor pod soncem pa je našla tudi drugod po Sloveniji, denimo tudi v Novi Gorici - prav slednja velja za prvo Parado ponosa na svetu, ki je prečkala državno mejo. Prirejajo jo namreč v tandemu z italijanskimi kolegicami in kolegi. “V Ljubljani je Parada ponosa najbolj normalizirana in najbolj varna. Drugače je, denimo, v Mariboru, kjer je homofobija bolj prisotna. Na eni izmed parad je bilo potrebno nositi dežnike, saj so člani navijaške skupine Viole grozili z napadi in pljuvali po udeležencih,” nam zaupa Liam.

Kljub temu da Ljubljana velja za center slovenske LGBT skupnosti, se mu zdi Parada nujno potrebna. Mesto, kjer je Liam odraščal, še ni dočakalo svoje Parade ponosa. Je Koper sploh pripravljen na tak dogodek? “Koper sploh ni pripravljen na Parado ponosa. In ravno zato bi se tak dogodek moral zgoditi v Kopru. Po mojih izkušnjah smo Koprčani izrazito homofobni in transfobni. Morda se kdaj pretvarjamo, da temu ni tako, a moje izkušnje pri odraščanju so bile ravno nasprotne,” je kritičen. “Ko sem odraščal v Kopru, sem bil povečini viden kot lezbijka,” pravi in se spominja kričanja neznancev na avtobusni postaji “To ni gej klub!”. “Ne predstavljam si, kako bi bilo odraščati kot trans. 'Razkril' sem se šele, ko sem se preselil v Ljubljano. V Kopru tega nikakor ne bi mogel izpeljati.”

“Po mojih izkušnjah smo Koprčani izrazito homofobni in transfobni. Morda se kdaj pretvarjamo, da temu ni tako, a moje izkušnje pri odraščanju so bile ravno nasprotne.”

Ves čas je vedel ... in hkrati ni

Veliko ljudi zmotno domneva, da transspolni ljudje od rojstva vedo, da so transspolni. A temu ni vselej tako. “Ves čas sem vedel ... in nisem vedel,” pravi Liam in dodaja, da se mu zdi to zanikanje tesno povezano z odraščanjem v Kopru. “Stal sem pod tušem in jokal. Spominjam se pare, joka in tega, da sem se zavedal, da želim biti fant. Takrat se mi je zdelo, da to ni izvedljivo,” se spominja. Takrat - ravno je zaključeval osnovno šolo - je skoval načrt. “Hotel sem uprizoriti svojo smrt, pobegniti v Avstralijo in tam zaživeti kot fant,” nam še zaupa. Zdelo se mu je nemogoče, da bi lahko kot transspolni moški zaživel v slovenski družbi.

Te misli je sčasoma potlačil in se obnašal tako, kot je družba od njega pričakovala. Kasneje je zapustil Koper in se preselil v Ljubljano, kjer je študiral multimedijo. “V Ljubljani sem prišel v stik z LGBT skupnostjo, spoznal druge transspolne osebe in se zavedal, da to lahko naredim ... in preživim!” dodaja. Kmalu zatem je spremenil ime, nato pa začel dolgo pričakovani medicinsko in socialno tranzicijo - dolga in duhamorna procesa, ki se ju trdno oklepajo lovke zastarelega birokratskega sistema, ne manjka pa jima niti pestra paleta sila neprijetnih pogovorov.

Transspolna senzacija v zdravniški ordinaciji

Tako kot mnogo drugih držav tudi Slovenija nima posebnega zakona, ki bi urejal pravno in medicinsko priznanje spola in vsa druga področja, pomembna za transspolne osebe. Največja problematika se kaže pri patologizaciji. Slovenska zdravstvena zakonodaja namreč še vedno uvršča t.i. transseksualizem med duševne in vedenjske motnje. “Najprej sem moral kontaktirati enega od dveh psihiatrov v Sloveniji, ki sta specializirana za transseksualizem. Pogovorom s psihiatrom sledijo psihološki testi - Rorschachovi testi, narisati sem moral fanta in punco in se s psihiatrom pogovarjati o tem, zakaj je eno fant, drugo pa punca, da se zdravnik prepriča o tem, da res razumem, kaj spol sploh je. Skratka - dokazati sem moral, da sem res trans, da sem res 'nor',” svojo izkušnjo podeli Liam.

Njegova izkušnja je bila v primerjavi z nekaterimi kratka. Obstajajo primeri, ko transspolne osebe na hormonsko terapijo čakajo tudi po več let. Kot pravi, se transfobija najbolj odraža ravno v zdravstvu. Omeni denimo izkušnjo, ko je med čakanjem v čakalnici ujel pogovor medicinskih sester, ki so se pogovarjale, češ “kaj je zdaj to za eno bitje”? Prav tako se spominja, kako se je v zdravniški ordinaciji počutil kot “totalna senzacija. Zdravnica je v ordinacijo povabila še študente, da bi si me ogledali”.

Zaveda se, da so morda nekaterim zdravstvenim delavcem, pa tudi tistim v javni upravi, tovrstne stvari morda tuje, a obenem poziva k zavedanju, da pred njimi stoji človek z dušo in telesom. Tega se pogosto ne zavedajo niti naključni mimoidoči. “Sredi Čopove ulice v Ljubljani me je neznanec zgrabil za mednožje. Očitno je želel preveriti, 'kaj sem'” se spominja.

Družini je napisal pismo

Soočenje z družino pri veliki večini pripadnikov LGBT skupnosti velja za eno večjih življenjskih prelomnic. Tako je bilo tudi v Liamovem primeru. Kot pravi, je bil prepričan, da se bo njegova družinska zgodba po razkritju zaključila. “Staršem sem napisal pismo in odšel v Ljubljano. V mojem primeru se je to izkazalo za dobro idejo. Nekaj časa sicer nismo komunicirali, a ko sta prišla k sebi, smo se pogovorili in danes lahko z veseljem rečem, da sta starša moja velika zaveznika,” se spominja Liam. Svoje izkušnje deli ponosno in brezsramno. To je dokazal tudi v podcastu Rožnata dolina na Valu 202, kjer ga je gostila radijska kolegica Katja Stojnič. Prav v Rožnati dolini je spregovoril o “nonotu” Maksu, ki ga je širna Slovenija spoznala kot Liamovega največjega zaveznika. Prav slednji je od objave podcasta postal nekakšna ikona razumevanja transspolnih ljudi. A kot pravi Liam, razumevanje ni vedno nujno potrebno. Kar je zanj pomembno, je zgolj spoštovanje. “Vsi se lahko vzajemno spoštujemo, brez da se razumemo,” zatrdi Liam.

Družina ga dandanes pri njegovi odločitvi podpira, prijatelji prav tako. Sam s seboj je zadovoljen do te mere, da mu je transfobna nestrpnost danes smešna. “Dokler nisi s transspolnostjo neposredno soočen, se svoje nestrpnosti ne moreš zavedati. Slovenci se, denimo, pogosto ne zavedamo, kako rasistični smo lahko, saj živimo v prepričanju, da je okrog nas samo bela rasa. Dokler nismo soočeni z nasprotnim,” kritično pristavi.

---