Koper in Istra po drugi svetovni vojni

Konec druge svetovne vojne je za istrsko pokrajino prinesel postopne, a korenite spremembe. S Pariško pogodbo (1947) je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), torej začasna, večnacionalna tamponska državna tvorba, ki je bila razdeljena na dve coni. Cono A s središčem v Trstu so upravljali zavezniki, cona B, ki je segala od Hrvatinov do reke Mirne, pa je bila pod Vojaško upravo jugoslovanske armade.

Sedeži političnih oblasti v coni B so bili umeščeni v otoško mesto Koper. V regiji se je tako začel počasen prehod v socialistični sistem, predvsem s postopnima nacionalizacijo zemljišč ter preoblikovanjem gospodarskih dejavnosti iz zasebnih v državno vodene. Začeli so nastajati prvi načrti za dolgoročni razvoj cone B: prvi prostorski idejni načrt, predstavljen na gospodarski razstavi leta 1950 v Kopru, je temeljil na razvoju že obstoječe industrije v Izoli ter premogovništva v Sečovljah.

Ideal bratstva v coni B

Posebnost realnosti cone B je bila t. i. fratellanza, torej ideal bratstva med Italijani, Slovenci in Hrvati v Istri, ki ga je promovirala krovna organizacija - Slovensko-italijanska antifašistična unija (SIAU/UAIS). Ideali antifašizma so bili glavno vodilo in v tem duhu so bili vzpostavljeni dvo- oz. trojezično šolstvo ter številne dejavnosti, ki so sobivajoče narode povezovale in postavljale v enakovreden položaj. Ključno vlogo so odigrali predvsem radio, časopis, gledališče in enakovredna raba uradnih jezikov. Simbol fratellanze je bila nova slovensko-italijanska šola v srcu zgodovinskega jedra Kopra, zgrajena na mestu nekdanje kaznilnice, ki je bila simbolično porušena. A številni prebivalci se s prihajajočo socialistično ureditvijo niso strinjali ali so se je bali, zato so mnogi odšli.

Na zahodnem robu

V našem časopisu predstavljamo del snovne in nesnovne kulturne dediščine, ki bo vključena v stalno muzealsko postavitev Goriškega muzeja Na zahodnem robu o primorski zgodovini 20. stoletja, katere otvoritev bo letos v Pomniku miru na Cerju. Kurator razstave je primorski zgodovinar dr. Marko Klavora, od leta 2014 zaposlen kot kustos zgodovinar v Goriškem muzeju. Do junijske otvoritve razstave bomo objavili tudi nekaj zapisov gostujočih avtorjev iz kataloga k razstavi, ki jih je Klavora povabil k sodelovanju.

Že spor z Informbirojem (1948) ter nato tržaška kriza (1953) sta spodjedla večnacionalno in vključevalno podstat STO. S podpisom Londonskega sporazuma oktobra 1954 je bila državica STO ukinjena in cona B pripojena Jugoslaviji. Tako so se pospešeno stopnjevali trije temeljni procesi spreminjanja družbe: modernizacija, proletarizacija ali socialistizacija ter jugoslavizacija.

Spreminjanje prebivalstva v mestih

Sprememba družbene in gospodarske ureditve je sprožila val množičnega odseljevanja, t. i. “eksodus” predvojnega prebivalstva, množično iz obalnega urbanega območja, a tudi iz notranjosti. Izvorno izrazito mešano območje je postopoma postalo predvsem slovensko. Sočasno so se začeli priseljevati sprva prebivalci iz regije, predvsem iz Trsta ter iz južnega dela Istre, nato iz severne Primorske, slednjič pa iz drugih slovenskih regij. Od zgodnjih šestdesetih let pa vse do danes so se na obalni pas severne Istre množično priseljevali delavci iz drugih jugoslovanskih republik kot nujna delovna sila.

Sprememba družbene in gospodarske ureditve je sprožila val množičnega odseljevanja, t. i. “eksodus” predvojnega prebivalstva, množično iz obalnega urbanega območja, a tudi iz notranjosti. Izvorno izrazito mešano območje je postopoma postalo predvsem slovensko. Sočasno so se začeli priseljevati sprva prebivalci iz regije, predvsem iz Trsta ter iz južnega dela Istre, nato iz severne Primorske, slednjič pa iz drugih slovenskih regij.

Leta 1955 podpisani Videmski sporazum med Italijo in Jugoslavijo je stalnim prebivalcem obmejnega pasu omogočil prehod meje preko maloobmejnih prehodov s pridobitvijo prepustnice (lasciapassare). Simbolično je ta sporazum predstavljal preseganje “železne zavese”, obenem pa pomenil izhodišče za urejanje statusa italijanske skupnosti.

V letih 1959-1963 je pod taktirko vodilnega regionalnega urbanista, arhitekta Eda Mihevca, nastal prvi Regionalni načrt za slovensko obalo. Po tem načrtu je vsako od treh slovenskih obmorskih mest dobilo svojo vodilno funkcijo: Koper kot administrativno središče in pristanišče, Izola kot industrijsko in ribiško mesto, Piran pa, v celoti ohranjen, kot “zgodovinski biser”, ki naj služi turizmu.

Regija je takoj po priključitvi potrebovala nov gospodarski zagon, katerega dva stebra sta predstavljala Tovarna motornih koles TOMOS (od 1954) ter koprsko pristanišče, kasneje Luka Koper, ustanovljeno leta 1957. Množično priseljevanje in izjemno hiter gospodarski razvoj sta narekovala tudi hiter prostorski razvoj priobalnega urbanega pasu. Prvi načrti za Koper (1954-1957), ki jih je pripravil arhitekt Niko Bežek, so zagnali razvoj t. i. “Novega Kopra” v modernistični soseski Semedela in primestju (Škocjan, Šalara), pa tudi v Ankaranu.

Mihevčev Regionalni načrt za slovensko obalo

V letih 1959-1963 je pod taktirko vodilnega regionalnega urbanista, arhitekta Eda Mihevca, nastal prvi Regionalni načrt za slovensko obalo. Po tem načrtu je vsako od treh slovenskih obmorskih mest dobilo svojo vodilno funkcijo: Koper kot administrativno središče in pristanišče, Izola kot industrijsko in ribiško mesto, Piran pa, v celoti ohranjen, kot “zgodovinski biser”, ki naj služi turizmu. Portorož je služil kot pendant turistično atraktivnemu Piranu in se razvil v center mondenega turizma za tujce.

Turizem je bil tudi krovna gospodarska panoga celotne regije, počitniška naselja za slovensko delavsko ljudstvo in hoteli z depandansami so bili premišljeno umeščeni vzdolž obale, vse od Ankarana, Žusterne, Simonovega zaliva pri Izoli, Strunjana in Lucije. Za slednje je bil Mihevc leta 1969 odlikovan s Prešernovo nagrado. Posebno pozornost je v svojem načrtovanju posvetil zelenim površinam, v katerih je prepoznaval enega temeljnih elementov za ohranjanje vizualne kontinuitete krajine.

Radikalni načrti za koprsko mestno jedro

V hitrem in intenzivnem razvoju je najbolj vidne spremembe v svoji podobi doživelo mesto Koper: načrtovana je bila radikalna rušitev večine historičnega mesta, z izjemno osrednjih ulic, reprezentativnih palač in cerkva, ter nova pozidava z ogrlico nebotičnikov in blokov, ki naj bi poustvarjali srednjeveško mestno obzidje. Z novimi, sodobnimi četrtmi naj bi bil pozidan tudi prostor na območju osušenih nekdanjih solin na južnih obronkih starega mesta, na t. i. Bonifiki. Načrt je bil uresničen le delno, simbol teh sprememb je t. i. Tomosov nebotičnik, desetnadstropna modernistična stolpnica na Belvederju, v starem mestnem jedru.

Mihevčeva “mediteranska arhitektura”

Posebej za istrsko urbano okolje je Mihevc zasnoval t. i. mediteransko in progresivno arhitekturo, torej niz novih stavbnih tipov stanovanjskih zgradb (vilablok, vrstne hiše) in turističnih objektov (počitniških naselij, posebej “na-telov”, torej počitniških naselij s hotelom). Mihevčevo mediteransko arhitekturo zaznamuje posebna estetika, ki združuje modernost v zasnovi in vernakularni izgled - z dvokapnimi korčastimi strehami, navpičnimi okni, lesenimi polknicami, pergolami, kamnitimi oblogami zidov, dnevnimi prostori, ki povezujejo notranjščine z zunanjščino. Skozi regionalistični arhitekturni izraz je arhitekt novopripojeni regiji poskusil dati enotno podobo, ki naj izkazuje svoj mediteranski karakter - čeprav jo naseljujejo povsem novi ljudje.

Arhitekt Mihevc je v urbanističnih programih svojo estetiko zapovedal kot temeljno usmeritev pri nadaljnjem načrtovanju širitve urbanega prostora. Tako podoba Mihevčeve “mediteranske arhitekture” danes daje dokaj enovit pečat štirim slovenskim obmorskim mestom, posebej prepoznavna je v primestnih soseskah, kot so Semedela, širše območje Izole, Lucija in Ankaran. Radikalni načrti za mestno jedro Kopra so bili do konca šestdesetih let opuščeni, tudi po zaslugi glasne in kritične javne in strokovne razprave. V sedemdesetih letih se je uveljavil do dediščine spoštljiv odnos, ki je temeljil na valorizaciji obstoječih ambientov. Ključno zaslugo pri tem je imel arhitekturni zgodovinar in kritik Stane Bernik.

Nadaljnji razvoj mesta

Regija je od poznih šestdesetih let dalje doživljala nadaljnji razvoj turizma, predvsem v Portorožu in Izoli, v Kopru pa se je krepila vloga pristanišča in industrije. Končno je bila konec leta 1967 zgrajena železniška proga, ki je “slovensko obalo” povezala z osrednjo Slovenijo in tako omogočila še bolj pospešen razvoj Luke Koper. Kmalu zatem so bili zgrajeni prvi naftni terminali pod gričem Sermin, leta 1973 so bili nameščeni prvi žerjavi za nakladanje, drugi od treh pristaniških pomolov pa je bil končan v osemdesetih letih.

V zgodnjih sedemdesetih je vrhunec dosegla tudi tovarna mopedov in izvenkrmnih motorjev TOMOS, ki je leta 1971 ustanovila tovarno v afriški državi Gana (TOMOS Ghana Ltd.) in leta 1972 na Nizozemskem (TOMOS Nederland), sočasno se je od TOMOS-a odcepila hčerinska proizvodnja avtomobilov, CIMOS.

Gospodarski razcvet je botroval nadaljnjemu priseljevanju sodržavljanov iz drugih republik, s tem pa tudi nadaljnji rasti treh mest. V Kopru je bila zgrajena soseska Olmo, na Markov hrib se je širila soseska Semedela, danes znana kot Markovec, ob njej je rasla Žusterna; v Izoli sta se širili primestni soseski Livade in Jagodje, v piranski občini pa blokovsko naselje Lucija ter novi deli Portoroža z modernimi vilami. Istrsko podeželje od prvih povojnih desetletij ni bilo deležno pozornosti, vse do časa osamosvojitve in nove družbeno-ekonomske ureditve, ki je z dvigom življenjskega standarda sprožila tudi množične novogradnje individualnih stanovanjskih stavb v mestom najbližjih vaseh.

Prelomno leto Osimskih sporazumov

Pomembna letnica za obmorski del Slovenije je nedvomno tudi leto 1975, ko so bili podpisani Osimski sporazumi, s katerimi je bila dokončno določena meja med Jugoslavijo in Italijo. S tem mednarodnim aktom je bilo vzajemno zagotovljeno varstvo pripadnikov manjšin in dogovorjena je bila osnova za sporazum o odškodnini za nacionalizirano oziroma odvzeto premoženje v nekdanji coni B. Čeprav v zavesti večine prebivalcev severne Istre letnico priključitve Istre Jugoslaviji predstavlja leto 1954 in torej Londonski sporazum, je v zavesti predvsem italijanske manjšine prav leto Osimskih sporazumov prelomno.

Z osamosvojitvijo je nastopil čas številnih preoblikovanj, predvsem v gospodarstvu. Medtem ko je Luka Koper ohranila svojo identiteto kot “podjetje, ki so ga zgradili delavci”, pa emblem prehoda v liberalni ekonomski sistem predstavljata propad in privatizacija “paradnega konja socializma” - tovarne TOMOS.

V devetdesetih letih sta vse večjo veljavo in prepoznavnost pridobivala istrsko podeželje in njegova identiteta s figuro Šavrinke, z istrsko prehrano, glasbo, narečjem, arhitekturo. Ti elementi so danes srž turistične ponudbe v regiji, poleg še vedno aktualnega morskega turizma - tako za domače goste kot za turiste iz tujine. Prav Koper se je izrazito preusmeril v turistično ponudbo, v zadnjem desetletju posebej kot vse bolj priljubljena točka velikih ladij za križarjenja.

Z univerzo je Koper dobil novo identiteto

Pomembno novo identiteto regiji zadnjih dvajset let daje Univerza na Primorskem. Že leta 1974 je bila v Kopru ustanovljena samostojna enota ljubljanske Pedagoške akademije, a celovita univerzitetna ustanova je bila ustanovljena leta 2003. Danes jo sestavlja šest fakultet in en samostojni inštitut, ki domujejo v različnih obnovljenih stavbah koprskega mestnega jedra, a tudi ob izolski bolnišnici in v Portorožu. K znanstveno-raziskovalni dejavnosti v regiji temeljito prispeva tudi Znanstveno-raziskovalno središče Koper. V dveh desetletjih po osamosvojitvi, posebno pa po letu 2004, se je začela spreminjati tudi podoba mesta Koper, ki jo zaznamuje predvsem izrazito stihijska gradnja nakupovalnih centrov in obrtnih con v primestnih predelih.

Slovenska obmorska regija v 20. stoletju je prestopila v novo obdobje z vstopom Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 in z ukinitvijo meja leta 2007. Razvoju regije so botrovali številni čezmejni projekti pod okriljem Interreg in podobnih programov Evropske unije, katerih izhodišče je pogosto prav historična večkulturnost in nadnacionalni značaj Istre.

---