Komu smo prižgali svečko?

V naslednjem tednu se bomo velikokrat sklonili in prižgali svečo. Iz spoštovanja, si bomo mislili, in v spomin. Ampak kaj sploh je spomin? In kaj pomeni izkazati spoštovanje? Denimo, dedku avstro-ogrskemu vojaku, očetu partizanu ali babici, ki je v Italiji prala perilo bogatih gospa?

Fundacija Poti miru v Posočju že nekaj let poziva ljudi, naj v spomin na žrtve prve svetovne vojne 24. oktobra ob 11. uri prižgejo sveče. Tudi včeraj so šole, vrtci, muzeji, društva, občine, druge organizacije in posamezniki na različnih krajih na območju nekdanje soške fronte, kjer zdaj teče Pot miru od Alp do Jadrana, prižgali sveče za mir. “S tem preprostim dejanjem, ki ne zahteva veliko časa in truda, se želimo spomniti vseh padlih in ranjenih vojakov, beguncev in vseh zaradi vojne osiromašenih ljudi. Zahvalili se bomo, da nam je dano živeti v miru,” so letos sporočili iz fundacije.

Čez nekaj tednov bo od konca prve svetovne vojne minilo sto eno leto. Evropski voditelji so se takrat pridušali, da “nikoli več”. Zdržali so dobrih dvajset let. Ter nato celino in svet pahnili v morijo, ki je bila v marsikaterem pogledu še bolj krvava in boleča od prejšnje.

Ko se zgodi vojna, se vedno zgodi zaradi dovoljenih, uzakonjenih in poveličevanih norosti. Zaradi misli in dejanj, ki gredo proti naravi in človečnosti. Živimo v času takšnih misli in dejanj.

Ko se zgodi vojna, se vedno zgodi zaradi dovoljenih, uzakonjenih in poveličevanih norosti. Zaradi misli in dejanj, ki gredo proti naravi in človečnosti. Živimo v času takšnih misli in dejanj. Zaradi česar se moramo, ko se sklonimo, da bi prižgali svečo, vedno vprašati, za koga jo prižigamo.

Lahko bi jo prižgali za protestnike v Barceloni. Evropa se je v zgodovini velikokrat soočila s težnjami narodov po tem, da bi samostojno odločali o svoji sedanjosti in prihodnosti. Slovenci smo bili eden teh narodov. Avtoritarno vztrajanje velikih je prej ali slej pripeljalo do nepotrebnega prelivanja krvi, a kljub temu zgodovinskemu spominu se mednarodna politika še vedno odloča za hinavske pragmatične rešitve, ki nimajo drugega vzroka kot pohlep in slo po moči.

Lahko bi jo prižgali za Kurde, ta narod, izgubljen v vrtincu vojn, ki se vedno znajde na napačni strani pogajalske mize in v teh dneh ponovno trpi zaradi interesov tako imenovanih velesil. Stokrat se je že izkazalo, da kolonialistično in imperialistično ravnanje, ki regije potiska v revščino in konflikte, povzroči desetletja nasilja, revščine in prisiljenih migracij. Ampak politiki še naprej gradijo zidove in čeznje mečejo rakete. Ter se nato čudijo kolonam obupanih beguncev.

Svečko bi lahko prižgali za aktiviste v Hong Kongu, za protestnike v Moskvi in za tisoče ljudi, ki se po svetu borijo za človekove pravice, enakost pred zakonom, prostost izražanja in svobodne volitve. Da je zatiranje najhitrejša pot v vojno, uči mnogo zgodovinskih lekcij, a kljub temu režimi po vsem svetu vztrajajo pri nerazumni represiji. Pri cenzuri in ustrahovanju, zapiranju in mučenju ljudi, ki razmišljajo drugače.

Za mlada dekleta, ki v Dubaju delajo kot služkinje in jih delodajalci obravnavajo kot sužnje. Za enajstletne otroke, ki v Eritreji po ukazu države gradijo ceste in kopljejo v rudnikih zlata, za gradbene delavce, ki ne dobivajo plač. Za temnopolte nogometaše, ki jih navijači s tribun zmerjajo z oponašanjem opičjih glasov, za ženske z naglavnimi rutami, za katerimi po ulicah evropskih mest kričijo, naj gredo domov, za najstnike, ki jih uničuje medvrstniško nasilje na spletu, in za milijone ljudi, ki morajo skrivati svoje okuse, prepričanja, navade, spolno usmerjenost samo zato, da se izognejo nesmiselni, krivični kolektivni obsodbi. Ko ni človeškega dostojanstva, tudi miru ne bore biti. To bi morali vedeti, a se zdi, da nam nič ne pomaga.

Morda bo kdo rekel, da tudi svečka ne pomaga. Ampak organizacije, kakršna je Fundacija Poti miru, so eden od temeljnih razlogov za naše trenutno blagostanje. Ljudje, ki razumejo, kako dragocena učiteljica je zgodovina, so ljudje, ki bi jih morali poslušati. Pot miru od Alp do Jadrana je projekt, ki območje nekdanje tragične fronte spreminja v velik spomenik miru. Čeprav soočenje s ponavljajočimi se svetovnimi grozotami človeku včasih vzame pogum, je tudi res, da na tej poti miru šteje vsak drobec svetlobe. In je zato lučke, kljub vsemu, še vedno vredno prižigati.

---