Ko ni več torkov, petkov in sobot

Naši najbolj zvesti bralci se še dobro spominjajo časov, ko so Primorske novice tiskali enkrat na teden. In dolgega obdobja, ko so v hišo prihajale ob torkih in petkih. Ter je njihov urnik izhajanja krojil ritem spoznavanja in razumevanja sveta.

To so bili časi, ko je bil za marsikaterega Primorca, če odštejemo sosedovo Lojzko, vrsto v trgovini in “plac” po nedeljski maši, časopis glavni vir informacij. Novice so sicer prihajale redko, a so trajale dolgo. Vsaj dva dni, tudi tri ali štiri, če upoštevamo čiščenje šip in zavijanje solate. Izrezki iz časopisa so še danes marsikje družinska dragocenost. Tisti, ki zaznamujejo velike kolektivne prelomnice, kot so prvi pristanek človeka na luni ali olimpijska medalja Jureta Franka. Ter oni, ki so ovekovečili osebne preobrate: babičina osmrtnica, očetova slika na sindikalnem zboru, otrokov kratki spis v Barčici, vest o vnukovi zmagi na mladinskem atletskem mitingu. Časopisi so bili geografija našega javnega in osebnega sveta.

Ob prelomu tisočletja je postalo popolnoma nesprejemljivo, da je treba na novice čakati do petka. Če bi, denimo, v ponedeljek ob petih popoldne, ko je bila torkova številka že natisnjena, odstopil kakšen župan ali bi kje zagorelo, bi si Primorske novice do svoje naslednje izdaje nabrale tri dni zamude. Tri dni, v katerih bi v radijskih in televizijskih poročilih o dogodku povedali že vse in več. Dnevno izhajanje je bilo, čeprav je že takrat marsikdo vzdihnil, da pogreša torke, petke in sobote, ne le bistven korak naprej, temveč tudi edina možnost.

Bolj kot geografija so časopisi danes res zgodovina našega sveta. Ampak ne pozabimo, da so zgodovina v nastajanju. Kar pomeni, da bo najnovejša stvar na svetu vedno: jutrišnji časopis.

Po petnajstih letih dnevi v tednu niso več pomembni. Kar zdaj berete, sem napisala včeraj. Vmes sta morda odstopila vaš župan in predsednik ZDA, Velika Britanija je morda preklicala izstop iz EU in Hrvaška je priznala arbitražo. Upajmo, da ni nikjer zagorelo. V obdobju, ko naš svet kroji nepregledna in nenehno spreminjajoča se pokrajina digitalnih informacij, so vedno bolj resnične besede našega cenjenega nekdanjega urednika, ki je rad rekel: “Najstarejša stvar na svetu je današnji časopis.”

Radio, televizija, stacionarni telefoni, telefaksi, osebni računalniki, internet in elektronska pošta ter nazadnje mobilne naprave, so tako temeljito pretresli komunikacijsko krajino, da se je spremenil način, kako dojemamo svet okoli sebe, kako si ustvarjamo mnenja in kako razlagamo velike besede, kot so etika, svoboda in resnica. Kar še toliko bolj velja za rojene po letu 1990, ki analognega veka preprosto niso izkusili. Primorske novice seveda imajo svojo digitalno osebnost in ta je vsaj toliko, če ne že bolj, pomembna od njihove tiskane različice. Ampak dejstvo je, da se je v zadnjem desetletju zgodilo nekaj, kar sega onkraj zgolj tehnoloških sprememb in gre globoko v socialno in kulturno strukturo naše družbe: hierarhija se je obrnila na glavo. Po stacionarnem telefonu sta Lojzka in njena soseda še razpravljali o tem, kar piše v časopisu, televizijski voditelji so še včeraj s precejšnjim zanimanjem komentirali tiskane naslovnice in na forumih spletnih strani je tekla vneta razprava o novinarskih člankih in komentarjih. Če želite izvedeti vse o, denimo, današnjem podnebnem štrajku, pa lahko tradicionalne medije mirno preskočite. Obstaja namreč precejšnja verjetnost, da bodo novinarji in uredniki, tako kot sosedova Lojzka, le razpravljali o tem, kar je že objavljeno na družbenih omrežjih.

A vendar: sporočilo, da je časopis mrtev, novinarstvo ob njegovi krsti pa v solzah počasi zapira oči, se ne spodobi ob 15-letnem jubileju. Pa tudi resnično ni. Velika zgodba o človeštvu je namreč nihalo: ko razvojni trend doseže najvišjo točko, se po svoji poti vrne v nasprotni smeri.

Po torkih in petkih ljudje danes ne vzdihujejo več toliko od nostalgije kolikor od utrujenosti. Znanstveniki so že dokazali, da je nenehno in nenadzorovano soočanje z informacijami za naše telo in um škodljiv ter nepotreben napor. Depresivnost, anksioznost, kronični stres in izgorelost so med najbolj razširjenimi in nevarnimi civilizacijskimi boleznimi. Naši prazgodovinski možgani, uglašeni na razmere, ko je novica običajno pomenila plenilca na obzorju ali udarec strele in zato sprožila stresni odziv, preprosto ne zmorejo prenesti digitalnega cunamija. Zelo blizu smo temu, da bomo z močjo volje sami morali usmerjati in omejevati tok informacij, da bi preživeli in ostali zdravi. Marsikdo to že počne.

Pa še nekaj. Malo verjetno je, da si boste ta sestavek izrezali in ga spravili v album, ampak če bi želeli, bi lahko to storili. In pred očmi vaših vnukov bi se čez sto let razgrnil nedotaknjen. Kot dokument nekega trenutka in njegovega duha. Bistvo časopisa je ravno v tem pogledu v prihodnost. V tem, da ga ne pišemo le za danes, temveč tudi za jutri in pojutrišnjem, za torke in petke, župane, predsednike in štrajke, ki imajo priti. Bolj kot geografija so časopisi danes res zgodovina našega sveta. Ampak ne pozabimo, da so zgodovina v nastajanju. Kar pomeni, da bo najnovejša stvar na svetu vedno: jutrišnji časopis.


Najbolj brano