Ko minister postane prostovoljec ...

V Sloveniji in v njej nestrpno razklanemu ljudstvu že dolgo ne manjka razlogov za zardevanje, sram in strah. Pravzaprav je eno redkih področij, kjer vse to ni potrebno, prostovoljno delo. Opravljajo ga ljudje iz obeh prepadnih družbenih polov. Brez prostovoljcev bi bili še siromašnejši, predvsem pa oropani vrednot, s solidarnostjo na čelu, ki dajejo življenju edini razvojni smerokaz.

Zdravnik, minister za zdravje, se je oni dan prostovoljno vključil v pomoč zdravstvenim, na široko mobiliziranim ekipam, v boju za najtežje covidne bolnike. S tem je oznanil nepotrebno, a najhujšo krizo, v katero smo skupaj z nedostojnimi politiki ugreznjeni kot brezčuten narod. To je povsem nerazumljivo ob dejstvu, da s prostovoljstvom, množičnim in solidarnim, zmoremo čez premnoge ovire.

Brezčutnost do šibkejših v epidemiji, kakor koli drugače obolelih in vseh v zdravstvu, čeprav politično davno zavoženem, je v nasprotju s tem, da smo s prostovoljnim delom in solidarnostjo v različnih merjenjih, predvsem pa v dejanskem življenju, na svetlem polu. Tik pod vrhom ne le v Evropi, pač pa na vsem svetu!

Nevladni sektor z več kot 13.000 organizacijami in z okrog 2000 prostovoljskimi ali vsaj z deli prostovoljno uresničenih programov, je mogočen. Prostovoljci brezplačno opravijo čez milijon delovnih ur letno.

Kar je lepo in prav. Le da je, ob bog pomagaj državi, prepogosto nujno. Tretji državni, a nevladni sektor z več kot 13.000 organizacijami in z okrog 2000 prostovoljskimi ali vsaj z deli prostovoljno uresničenih programov, je mogočen. Prostovoljci brezplačno opravijo čez milijon delovnih ur letno. Dejansko še več, saj Slovenci nobenega pogoriščnika ali poplavljenca, kakor koli drugače padlega v stisko, ne pustijo samega in zavihajo rokave. Trgajočim se socialnim mrežam navkljub!

Ne preseneča, da sta bili kar dve tretjini od uradnih prostovoljnih ur opravljeni na socialnem področju. Sledi šolstvo, kjer gre s pogosto učno pomočjo prav tako za nepogrešljiv socialni korektiv. Tudi v zdravstvu so prostovoljci lani nudili prek 200.000 ur družabništva - od tistega optimističnega, ki pospešuje ozdravitev, do najbolj humanega spremljanja umirajočih.

Družabništva med izolacijo ni, a so prostovoljci v zdravstvu dragoceni. Zdravniki, medicinske sestre in še kdo v dneh splošne mobilizacije in vojne za življenja potrebujejo veliko več. Tudi oboleli za necovidnimi boleznimi. Potrebujejo vse tisto, kar ministrstva, z vsakokratnimi zdravstvenimi vred, skozi desetletja niso uspela preliti v vzdržne in pravične sisteme.

V odsotnosti sistemov upanje dajejo prav etični pogoni. Ker je prostovoljstvo najbolj dragocena šola etike, s solidarnostjo na čelu, vojna še ni izgubljena. Čeprav so se preštevilni državljani prostovoljno izključili iz te šole, je prostovoljcev iz leta v leto več. Kdor ne more drugače, naj vsaj daruje dopuščeni del dohodnine organizacijam, da bodo prostovoljce lahko krmilile. Saj si menda nihče ne želi pogoreti brez pomoči gasilcev, ostati lačen in sam brez množice humanitarcev ali darovane krvi po nesreči?

Prostovoljstvo ima množico obrazov in vedno je dobrodošlo. Pravzaprav je še najmanj dobrodošlo, ko prostovoljec postane minister in naznani razsulo preostanka sistema. Ali pa se motimo?

Prostovoljci vedno pričajo o dragocenih izkušnjah, novih znanjih in prijateljstvih, o poglobljeni odgovornosti. Ob tem pa še o marsičem koristnem, kar jih naredi boljše ljudi ob sočasnem bogatenju vse družbe. Zato bi bilo res najbolje, da se nemudoma in do aprila med prostovoljce odpravijo vsi naši ministri. Vladne sobane pa naj naselijo že “izšolani” prostovoljci.

Morda iz tistih 77 nevladnih, tudi prostovoljskih, organizacij, ki jim za politiko (še) ni mar, a imajo program. Z njim bi bili do volitev raje kot socialni - politični korektiv. A do aprila bi prav gotovo zdržali v političnem delu in postorili obilo koristnega. Morda s starejšimi mentorji iz vrst tistih, ki so se z osrednjima televizijskima hišama skupaj napotili naprej.

Neuresničljivo (ne šalo) na stran! Radikalno spremembo na pogon vrednot iz šole prostovoljstva, potrebujemo pred aprilom. Brez nje bomo ostali obglavljeni in razdeljeno izgubljeni med 44 in 46 parlamentarnimi glasovi še dolga leta. Razen omenjenih botrov gibanja Naprej ljudstvo ni videti nikogar, ki bi vsaj nekoliko učinkovito dregnil v propadle reforme, neobstoječe sisteme in politike. Oziroma jih iz papirjev spravil v življenje - od stanovanjskih nesmislov, preko neresnega demografskega sklada, večno neuresničljive dolgotrajne oskrbe, tudi zdravstva in še česa, vmes.

Ker neodgovorni politiki s preglobokimi žepi niso tudi neumni, vedo, da so vse skupaj zavozili. Zato ne upajo dregniti v ranjene državljane, da bi medgeneracijsko solidarno te sisteme tudi sofinancirali. A nekdo bo dregniti moral. Prepričljiv in uspešen bo lahko le s pogonom vrednot.


Najbolj brano