Katja Zabukovec Kerin: “Če so ljudje preživeli nasilje, so sposobni preživeti marsikaj”

Ob podatkih o razsežnostih nasilja v družinah in partnerskih odnosih ter novicah, da je nekje partner spet ubil žensko, ne smemo začeti verjeti, da je vse brezupno, pravi Katja Zabukovec Kerin. V Društvu za nenasilno komunikacijo vsako leto pomagajo več kot tisoč žrtvam, da najdejo pot iz pekla. Celotna družba pa bi morala narediti več, da ta pekel sploh ne bi obstajal.

Primeri umorov ali ubojev žensk, ki so se zgodili v zadnjem času, ustvarjajo občutek, da se femicidi pri nas dogajajo vedno bolj pogosto. Ali temu potrjuje tudi statistika?

“Številke ne kažejo, da bi bilo primerov vedno več. Zgodovinsko gledano živimo v času, ko je nasilja nad ženskami in otroki v družini najmanj. To nasilje družbe regulirajo šele zadnjih 100 let, pred tem pa se je doma lahko dogajalo kar koli. V zadnjem stoletju se je ozaveščenost izboljševala, pa tudi zahteve zlasti ženskih aktivističnih skupin so postale tako glasne, da ljudje danes vedo, da ni prav dopuščati in tolerirati nasilja ter da nihče ne bi smel zlorabljati moči nad drugim. Javnost zahteva vedno več ukrepanja in ima občutek, da se zgodi premalo. Ljudje so postali bolj občutljivi za vse oblike nasilja in vse večja je senzibilnost tudi za psihično nasilje. Vse več mladih žensk pride k nam, potem kot jih partner začne poniževati. V tej fazi še niso tako poškodovane, ogrožene in se lahko tudi hitreje izkopljejo iz nasilja. Številke so sicer še vedno strašljive: še vedno je vsaka četrta ženska v Sloveniji žrtev fizičnega nasilja, približno vsaka druga po dopolnjenem 15. letu starosti doživlja psihično nasilje, spolno nasilje pa doživlja približno sedem procentov žensk. Ti podatki skrbijo, hkrati pa zbuja upanje lanskoletna izkušnja z redefinicijo kaznivega dejanja posilstva, saj je zahtevo nevladnih organizacij za redefinicijo podprlo veliko ljudi. To je bil znak, da se stvari spreminjajo, da so ljudje bolj občutljivi in so se pripravljeni vključiti v prizadevanja za varnejši jutri.”

Zelo pomembnaje podpora socialnih mrež

Kako je na nasilje v družini in intimnih partnerskih odnosih vplival covid-19?

“Na začetku pandemije je nenadoma upadlo število prijav nasilja, ker so se ljudje zaprli v ozke družinske skupnosti. Kasneje so se stvari spreminjale, in ko se je začelo spet govoriti, da bo prišlo do zaostrovanja ukrepov, smo beležili največje število klicev. Ogrožene žrtve nasilja so vedele, da še enega strogega zaprtja družbe ne bodo zmogle, ga ne bodo prenesle in si ga ne želijo. Takrat je bilo največ klicev oseb, ki so načrtovale odhod, prekinitev nasilnega odnosa in bolj varno življenje. Zdaj še čakamo, da bomo videli vse posledice covida. Sploh še ne vemo, kaj se bo dogajalo z otroki. Šole nas v zadnjem času nenormalno veliko kličejo zaradi vrstniškega nasilja. Očitno je, da je izkušnja s covidom močno vplivala na duševno zdravje otrok in na to, kako se obnašajo drug do drugega.”

Delo z žrtvami in povzročitelji

Društvo za nenasilno komunikacijo je nevladna humanitarna organizacija, ki deluje v javnem interesu. Katja Zabukovec Kerin ga je skupaj s sodelavko ustanovila leta 1996. “Takrat je bil najin cilj, da ne bi delali samo z žrtvami nasilja, kot so to počele druge nevladne organizacije, ampak poleg tega tudi s povzročitelji in povzročiteljicami ter se ukvarjali še s preventivnimi dejavnostmi”.

Do danes je Društvo z nenasilno komunikacijo postalo največja nevladna organizacija na tem področju; zaposlenih imajo 35 strokovnih delavk in delavcev, pomaga pa jim še okoli 70 prostovoljk in prostovoljcev

Število ljudi, ki se obračajo na društvo, je vedno večje. Lani jih je bilo v različne svetovalne programe vključenih 1975. Izvajajo tako programe za žrtve nasilja (od individualnega svetovanja, pravne pomoči, zagovorništva, do različnih skupin in varnih hiš) kot programe za povzročitelje nasilja (treningi socialnih veščin, starševskih veščin, individualno delo). Izvajajo preventivne delavnice za otroke in mlade. Delujejo tudi v številnih skupinah, ki pripravljajo spremembe zakonodaje. S takšnim prenašanjem izkušenj žrtev v zakonodajo prispevajo k temu, da se celoten sistem obravnave in preprečevanja nasilja bolje odziva na dejansko dogajanje v družbi.

Katjo Zabukovec Kerin je to področje preprečevanje nasilja pritegnilo že v srednji šoli. “Ko sem še kot srednješolka delala raziskovalno nalogo, me je začelo zelo zanimati, kako lahko v današnjem svetu in današnjem času ne vidimo, da so med nami ljudje, ki tako trpijo.” Pripravljena se je bila zavzeti zanje: “Ko vidim, kaj lahko v življenju nekega človeka spremenijo prave informacije in znanje, vem, da je to tisto, kar si želim početi še dolgo.”

Kaj je tako vplivalo na otroke?

“To, da so bili doma bolj izpostavljeni nasilju, stresnim situacijam in da niso imeli možnosti razbremenitve. Pred tem so se družili med seboj, šli so ven, bili na igrišču, treningih, neštetih dejavnostih, v času covida pa so bili starši pogosto edine odrasle osebe, s katerimi so bili v stiku. Ob nefunkcionalnih starših, ki so nasilni do otrok ali drug do drugega, so otroci izpostavljeni stresu. Ta se lahko navzven kaže skozi povzročanje vrstniškega nasilje, težave v duševnem zdravju, izgubo motivacije za učenje in druženje. Nekateri otroci se težko povežejo z vrstniki in se počutijo bolj varni na spletu, kjer se jim ni treba veliko izpostavljati. Takšne težave opažamo pri otrocih, pa tudi pri odraslih, ki zdaj ne vedo, kako delati s temi otroki.”

Se stvari lahko povrnejo v normalno stanje tudi brez strokovne pomoči?

“Velikokrat lahko delo najbolje opravijo otrokove socialne mreže. Tudi sicer lahko bližnji najbolje odprejo kogar koli, ki doživlja nasilje. Žrtve nasilja pomoči ne iščejo najprej pri institucijah, ampak pri ljudeh, ki so jim najbližje v njihovi socialni mreži. Ljudje si moramo med seboj pomagati.”

“Vse več mladih žensk pride k nam, potem kot jih partner začne poniževati. V tej fazi še niso tako poškodovane, ogrožene in se lahko tudi hitreje izkopljejo iz nasilja.”

Dostikrat, ko se zgodijo najbolj nasilni dogodki, se izkaže, da so ljudje iz socialnih mrež vedeli ali slutili, vendar niso reagirali. Kako odzivni smo ljudje v Sloveniji?

“Strahovi ljudi, da bi se vmešavali v družinsko življenje, so še vedno veliki. Pogosto nas kličejo in sprašujejo, ali bi bilo njihovo vmešavanje pretirano, ali bi bilo vseeno prav, da ukrepajo, ker so morda edini, ki slišijo, kaj se dogaja za sosednjimi vrati. Vedno jih spodbujamo, naj se vpletejo in to ne samo na anonimen način, ampak naj bodo pripravljeni sodelovati tudi v postopkih in povedati, kaj so slišali. Vidimo, da je vedno več ljudi pripravljenih to storiti. Ljudje z izkušnjo nasilja so pogosto prepričani, da se ne želi nihče vplesti, saj takrat, ko spregovorijo o nasilju, ljudje pogosto ne vedo, kako se odzvati. Žrtve včasih menijo, da tudi pristojne ustanove še vedno zmanjšujejo težo nasilja. Želimo si, da bi bili ljudje bolj pozorni na prestopanje meja in zlorabo moči že na začetku odnosa, zato da ne bi žrtve pomoči iskale tako poškodovane. Ko je žrtev ne samo fizično, ampak tudi čustveno že zelo poškodovana, je okrevanje toliko počasnejše.”

Omenili ste, da se zlasti mlajše ženske zavedajo že psihološkega nasilja.

“Nekatere stvari, ki so se prejšnjim generacijam zdele normalne, mlajšim na srečo niso več. Še vedno srečamo kakšno žrtev, ki misli, da mora doma bolj potrpeti, prepustiti odločanje partnerju in se mu v vsem prilagoditi, ampak takšno tradicionalno razmišljanje je na srečo vse bolj poredko. Pomembno je, kako se začnemo že v zgodnjem otroštvu pogovarjati z otroki o pravicah, dolžnostih in vlogah. Zelo pozdravljam prve načrte nove vladne koalicija, da bodo pogovore o odnosih, enakovrednosti in enakosti ne samo med spoli, ampak med družbenimi skupinami, poskusili prej vključiti v šolanje. To lahko da velike in dobre rezultate.”

“Za nasilje je značilno, da se veča. Nikoli se ne začne očitno, ampak vedno s počasnimi poskusi prevladovanja, posesivnostjo in psihičnim nasiljem.”

Kako se sploh začne nasilje? Kako lahko mlada punca, ki se zaljubi, prepozna, da razmerje ne pelje v pravo smer?

“Premalo se pogovarjamo o tem pomembnem vprašanju. Starši se s hčerkami včasih še pogovorijo o kontracepciji in spolnosti, zelo poredko pa se z otroki pogovarjajo o čustvih in razmerju moči v odnosu. Biti moramo pozorni na zgodnje znake poskusov prevladovanja. Če si nekdo vzame več pravic, kot jih priznava drugemu, če si dovoli odločati, kako se bo partnerica oblačila, kaj bo jedla, s kom se bo družila, s čim se bo ukvarjala v prostem času, kaj bo študirala, kako bo upravljala z denarjem, kdaj se bosta skupaj vselila in imela otroke, so to znaki za alarm. Pri nas obstaja tudi mit, da če te ima partner v resnici rad, mora biti tudi ljubosumen. Ko se temu pridruži posesivnost, nek občutek, da lahko odločaš o drugi osebi, je to znak za alarm. Znak za alarm je tudi, če nas hoče partner izolirati od vseh, ki so nam blizu, od staršev, prijateljev in nas želi samo zase. Opozorilni znak je, če nas naredi odgovorne za njegove težave. O vsem tem se je mogoče pogovarjati in to spreminjati, ne smemo pa pozabiti, da je nasilje poskus, da si nekdo prilasti našo moč, nas drži v podrejenem položaju, odloča o nas. Ne glede, iz kakšnih razlogov to počne, je to nesprejemljivo.”

Zadnji primeri umorov žensk so se zgodili, ko je ženska zbrala moč, da gre stran, ko so se že začeli ločitveni postopki ali ko je partnerju povedala, da ga zapušča.

“Ko povzročitelj nasilja dobi občutek, da izgublja moč nad svojo žrtvijo, običajno poveča nasilje, da bi moč ponovno vzpostavil. Najbolj nevarno za žrtve je zato prav takrat, ko poskušajo zapustiti nasilnega partnerja, in še kako leto po tem. Tako dolgo traja, da se večina povzročiteljev ali povzročiteljic nasilja umiri, preneha s pritiski in prelaganjem odgovornosti za svoje vedenje na žrtve.”

“Nasilja mladoletnih ali odraslih otrok nad starši je kar veliko, gre pa za nasilje, o katerem ljudje še težje spregovorijo.”

Naučiti se moramo postavljati meje nasilnežem

Je to tudi obdobje, ko Društvo za nenasilno komunikacijo najbolj intenzivno pomaga žrtvam in jih tudi preseli v varne hiše?

“Varna hiša mora biti izhod v sili, če vsi drugi ukrepi ne delujejo. Če lahko, je treba prej uporabiti ukrepe, kot so prepoved približevanja, pripor, prepustitev stanovanja. Ob teh ukrepih lahko žrtev ostane v svojem okolju in se njeno življenje čim manj spremeni. Časovni okvir je pomemben za delo s povzročitelji nasilja. Te skušamo v naše programe vključiti vsaj za eno leto, ko vemo, da je nevarnost za žrtve največja. Programi za povzročitelje niso čarobna palčka. Ko so v programu, imajo ves čas na voljo strokovnega delavca, ki ga lahko pokličejo tudi v primerih, ko so bolj vznemirjeni in se bojijo, da bi kaj storili. V tem času se tudi intenzivno učijo, kako živeti, da ne bi ogrožali žrtve; da je ne bi zalezovali, hodili za njo, nadlegovali ... Včasih povzročitelj samo spremni vrsto nasilja. Če je bilo prej fizično, zdaj pa nima več dostopa do žrtve, se nasilje lahko spremeni v spletno. V zadnjem času je pogosto maščevalno razširjanje intimnih posnetkov in golih fotografij, ki jih je povzročitelj pridobili, ko je odnos še deloval. Včasih širijo lažne govorice o žrtvi, delijo za žrtev ponižujoče podatke. S tem poskušajo doseči razvrednotenje žrtve v njeni socialni mreži in dobiti občutek, da so bili maščevani.”

“Žrtve si večinoma želijo, da bi jim kdo pomagal, jih je pa tega tudi strah, ker mislijo, da jih lahko vsaka sprememba še bolj ogrozi.”

Je vključitev povzročiteljev nasilja v vaše programe prostovoljna?

“Večino v naše programe napotijo institucije, centri za socialno delo, tožilstvo, sodišča, probacijska služba, zavodi za prestajanje kazni zapora in mnoge druge. Večina jih je napotenih, deset odstotkov pa se jih vključi na lastno pobudo, ker spoznajo, da njihovo nasilno vedenje povzroča prevelike težave. Ti, ki se vključijo na lastno pobudo, so z napredkom hitro zadovoljni in menijo, da je njihova težava rešena, ko se naučijo dveh ali treh tehnik, kako se izmakniti nevarnim situacijam. To ne drži. Do resnične rešitve pride šele, ko ljudje spremenijo prepričanja, ki jih imajo o sebi, partnerkah in svetu na splošno ter se naučijo, kako delovati brez nasilja. To je dolg proces. Tudi po minimalnih standardih Sveta Evrope so kratki programi nesprejemljivi, saj lahko celo povečajo nevarnost za žrtve.”

K vam napoteni povzročitelji so v daljših programih?

“Napoteni povzročitelji ostajajo dlje časa in se čutijo bolj zavezane k temu, da prihajajo. Želimo si, da bi institucije uvedle sankcije za tiste, ki ne prihajajo, pa ne zaradi tega, ker program deluje pri vseh, ampak zato ker deluje pri mnogih in se tako poveča varnost za žrtve.”

V primeru iz Dravogradu je bila odrejena prepoved približevanja, vendar se je femicid kljub temu zgodil. Kaj bi bilo treba v sistemu spremeniti, da bi bili odrejeni ukrepi bolj učinkoviti?

“Prepoved približevanja je ukrep, ki ga povzročitelji pogosto kršijo. Nekateri se ne zmenijo za ta ukrep, zato si želimo, da bi bil v času, ko je ocenjena visoka nevarnost za žrtev, storilcu pogosteje odrejen pripor. Včasih se žrtve zelo skrivajo in skušajo narediti vse, da jih povzročitelj ne bi odkril, vendar je od žrtev nemogoče pričakovati, da bodo pustile službo in se preselile ne drug konec države, ker jih storilec še naprej ogroža kljub izrečeni prepovedi približevanja. Ves čas govorimo, da zaustavljanje nasilja ne more biti samo dolžnost ene institucije. Veliko je akterjev, ki lahko pomembno vplivajo na varnost.”

Kaj pa elektronske zapestnice? Bi te omogočile spremljanje, kje se nahajata žrtev in povzročitelj?

“Ta rešitev je težko izvedljiva, saj policija najbrž ne bi mogla zagotoviti dovolj kadrov za spremljanje vseh primerov na terenu. Zapestnice tudi sicer ne morejo biti čudežna rešitev. Enako velja za varne hiše, ki same po sebi ne rešujejo težave, saj morajo osebe, ki se preselijo vanje, nadaljevati s svojim običajnim življenjem. Kot družba vedno iščemo hitre rešitve in zdaj se nam kot takšne ponujajo zapestnice. Tisti, ki se ukvarjamo z nasiljem, pa vemo, da je treba najbolj delati na ozaveščanju javnosti in na tem, da bomo vsi postavili meje povzročiteljem nasilja. Ker nočemo težav, nikoli ne rečemo, 'vaše vedenje je nesprejemljivo, to je nasilje, takoj prenehajte'. Tega se moramo naučiti. Naučiti se moramo pristopiti tudi do tistih, ki doživljajo nasilje, in jim povedati, kaj opažamo, jih vprašati, ali kaj potrebujejo in jim ponuditi konkretno pomoč. Razumeti moramo, da je nasilje naša skupna stvar. Ob femicidu se vsi sprašujemo, kdo ni opravil svojega dela in bi moral prevzeti odgovornost. Odgovornost moramo prevzeti vsi, ki smo imeli kdaj opraviti z žrtvijo ali s povzročiteljem, pa nismo spregovorili. Vsi, ki povzročitelju, nismo rekli, 'ustavi se', ali pa žrtvi 'zaslužiš si boljše življenje, pomagal ti bom'.”

Koliko je po vaši oceni nasilja v družini, ki sploh ne pride do vas ali do prijave na policiji?

“Nasilje v družini je zelo skrit problem. Skrivajo ga tako tisti, ki ga povzročajo in se nočejo spraviti v težave, kot žrtve, ki jih je sram, se počutijo krive in jih je strah govoriti. Vedno rečemo, da so prijavljeni primeri le vrh ledene gore, zato je potrebno ozaveščanje, da čim več ljudi spregovori čim prej, ko nevarnost še ni tako velika. Za nasilje je značilno, da se veča. Nikoli se ne začne očitno, ampak vedno s počasnimi poskusi prevladovanja, posesivnostjo in psihičnim nasiljem. V času večje odvisnosti od partnerja - na primer ko žrtev ostane brez zaposlitve, v času nosečnosti, bolezni v družini - se temu pridruži fizično nasilje, saj je takrat najmanj možnosti, da bodo žrtve odšle in prijavile nasilje. Fizično nasilje se lahko dolgo časa ne ponovi in povzročitelj lahko obžaluje, se opravičuje, joka in obljublja, da ga ne bo nikoli več ponovil. Mnoge žrtve temu verjamejo, a nato se začne napetost spet stopnjevati. Žrtve se začnejo bati naslednjega izbruha, povzročitelji pa iščejo potrditev, da so upravičeni izbruhniti. Veliko žrtev opisuje, da se je nasilje najprej dogajalo poredko in ni bilo tako intenzivno, potem pa so bili dogodki vedno bolj pogosti, nasilje pa vedno hujše. Zelo veliko žrtev najprej doživi psihično, potema pa se pridružijo še ekonomsko, fizično, spolno nasilje. O spolnem žrtve najtežje spregovorijo in pogosto niti v zaupnem odnosu s svetovalko nočejo govoriti o njem, ker jih je tako sram. Obstaja mit, da je veliko lažnih prijav spolnega nasilja, ampak naša izkušnja je prav obratna. Žrtve ne želijo, da bi bilo to del pogovora na številnih institucijah.”

Bi bilo treba spremeniti postopke po prijavi nasilja, da žrtvam ne bi bilo treba tolikokrat ponavljati, kaj so doživljale?

“Žrtve se najpogosteje pritožujejo, da postopki do njih niso najbolj prijazni. Velikokrat dobijo občutek, da se država več ukvarja s pravicami povzročiteljev kot pa s pravicami žrtev. Ena od težav je, da se žrtve v primeru razhoda zaradi nasilja srečajo s številnimi postopki na različnih institucijah. Mnoge že do sredine leta porabijo ves dopust, da se sploh lahko udeležijo vseh srečanj, ki pogosto celo odpadajo. Obupane so, saj jih to ekonomsko ogroža. Čas, ko se odločijo zapustiti nasilen odnos, je za žrtev res zelo zahteven, zato je tako pomembno, da imajo takrat podporo, še zlasti podporo svoje socialne mreže.”

Zelo skrito nasilje nad starši

Kako prisotno je v socialni mreži razmišljanje, da če nekdo navzven ni nasilen, potem tudi za štirimi stenami ne more biti takšen?

“Takšno razmišljanje je v družbi pogosto. Ne razumemo, da nekateri ljudje v različnih socialnih situacijah delujejo različno in da veliko tistih, ki povzročajo nasilje za štirimi stenami, ve, da se jim takšno vedenje drugje ne bo izplačalo. Ti ljudje ne bodo napadli policistov, ampak napadajo tiste, za katere mislijo, da si jih lahko privoščijo. Poznamo ljudi, ki so zelo uspešni na službenem področju, pa doma terorizirajo svoje družine. Žrtve imajo največ težav, ko so njihovi povzročitelji šarmantni, poskušajo vsakega očarati in želijo tudi s strokovnim delavcem vzpostaviti pristranski odnos. Težave so tudi s tistimi povzročitelji, ki se do vseh vedejo nasilno, saj se jih pogosto bojijo tudi strokovni delavci.”

Se ukvarjate tudi z nasiljem otrok nad starši in nasiljem nad starejšimi ljudmi?

“Nasilja mladoletnih ali odraslih otrok nad starši je kar veliko, gre pa za nasilje, o katerem ljudje še težje spregovorijo. Starši se čutijo odgovorni, da so oni ustvarili takšno vedenje pri svojem otroku in otroku ne želijo 'škoditi' s tem, da bi ga prijavili. Delati je treba na ozaveščanju; na tem, da bi starši vendarle razumeli, da ne glede na ozadje nihče nima pravice povzročati nasilja nad njimi.”

Za kakšne vrste nasilja gre?

“Najpogosteje za psihično, ekonomsko, potem pa tudi fizično. Starejši ljudje so velikokrat pretepeni, ustrahovani do te mere, da si ne upajo nič narediti. Tudi pri nekaterih starših mladostnikov in mladostnic vemo, da se jih ti lahko lotijo tudi fizično.”

So te družine imele že prej nezdrave odnose? Gre za duševne motnje? Kaj vodi otroka, da postane nasilen do svojih staršev?

“Pri mladostnikih opažamo, da je bilo nasilje velikokrat prisotno nad njimi in da se pozneje nekako obrnejo vloge. Nasilje opažamo tudi v družinah, kjer ni bilo nobenih meja in otroci ne čutijo nobene odgovornosti in tudi ne spoštovanja do staršev. Seveda pa imajo nekateri povzročitelji lahko tudi organske motnje ali težave, recimo po poškodbi glave. Pri mlajših je nasilje pogosto povezano tudi z zasvojenostmi. Pri starejših pa gre pogosto za odnose, kjer ni bilo veliko topline ali izkazovanja ljubezni in sprejetosti. Lahko gre tudi za odnose, kjer je bilo otroštvo urejeno, potem pa se je nekaj zgodilo in začnejo odrasli otroci drugače delovati. Starost je v naši družbi slabo sprejeta. Gre za splet različnih okoliščin in včasih s starši zelo grobo ravnajo tudi ljudje, ki navidezno lepo skrbijo zanje.”

Kako lahko zunanji opazovalec zazna, da je starostnik žrtev nasilja?

“Pri starejših je dobro biti pozoren, ali mu družina zagotavlja primerno nego in zdravstveno oskrbo. Če na primer nima očal, proteze ali drugih pripomočkov, ki bi jih potreboval, je to lahko znak. Če nima dostopa do telefona, se velja vprašati, zakaj je tako. Ali pa če potoži, da si ne more nečesa privoščiti, čeprav vemo, da ima pokojnino. Kaj se dogaja, se je treba vprašati, če so starejši zelo tihi v prisotnosti družinskih članov ali pa začenjajo stavke in jih ne dokončujejo, na primer 'težko je …', 'zame ni nič več lepega …' Običajno so sporočila zelo indirektna. Znak so lahko tudi poškodbe, ki jih starejši težko pojasnijo ali jih zelo intenzivno pojasnjujejo njihovi družinski člani. Na te stvari je treba biti pozoren, niso pa to dokazi.”

Daleč od tega, da bi bilo brezupno

Če se zdaj vrneva na žrtve v partnerskih odnosih. Ali so si te, ko se je nad njimi dogajalo nasilje, želele, da bi okolica to prepoznala in ukrepala?

“Sosednje velikokrat rečejo, da so poklicali policijo, potem pa se je še žrtev jezila nanje. Ta jeza je pogosto navidezna, ker morajo žrtve pred povzročiteljem ustvarjati vtis, da niso same poklicale in da se je to zgodilo proti njihovi volji. Pozneje, ko gredo skozi proces, so hvaležne, da se je takrat nekdo vpletel, a tega sosedje žal ne izvedo. Žrtve si večinoma želijo, da bi jim kdo pomagal, jih je pa tega tudi strah, ker mislijo, da jih lahko vsaka sprememba še bolj ogrozi. Poznamo številne primere, ko je center za socialno delo mami in otroku ponudil izselitev, pa se je mama temu uprla. Na izselitev je pristala šele, ko so strokovni delavci rekli, da se otrok ne sme vrniti v takšno okolje. Pozneje je bila vesela, da sta z otrokom odšla.”

Trnova pot je biti v takšnem odnosu in priti iz njega, ampak kakšna je na koncu nagrada? Kako drugače je, ko se rešiš nasilja in si urediš življenje?

“V Sloveniji se vedno ustavimo ob femicidih, ki jih je vsako leto nekaj, ampak vedeti moramo, da samo v našo nevladno organizacijo pride okoli 1100 žrtev letno. Večini se torej uspe rešiti iz nasilja. Njihovo življenje se povsem spremeni: poskrbijo za svojo ekonomsko neodvisnost in živijo, kot želijo same, ne kot jim nekdo vsiljuje. Na začetku seveda potrebujejo kar nekaj pomoči ali celo veliko pomoči in prav je, da jo dobijo. Ko me vprašajo, ali se spomnim kakšnega dobrega primera, se mi prikažejo podobe številnih oseb, kjer je na začetku kazalo brezupno. Nečesa ne smemo pozabiti: če so ljudje preživeli nasilje, so sposobni preživeti marsikaj. Včasih gledamo na žrtve kot na nemočna bitja. Prav je, da jih začnemo gledati kot močna bitja. Ko so bile v nasilnem odnosu, so usmerjale svojo moč v preživetje, pozneje jo usmerjajo v ureditev življenja. Zato jim uspe. Spomnim se žrtev, ki so končale šolanje, spremenile poklic, socialno mrežo, se začele družiti z drugimi ljudmi, se odločile vlagati v svoje zadovoljstvo. Presegle so posledice nasilja, si ustvarile nova partnerstva in družine, postale uspešne v karieri. Žrtve so na vseh položajih, tudi na položajih odločanja. Ko jih vidiš čez čas, ko se tudi fizično spremenijo in si dovolijo biti, kar so, je res lep občutek, da ti je bilo dovoljeno hoditi ob njih, ob njihovi poti. Kaj vse jim uspe! Ko jih srečujem danes na cesti, se vedno pojavi občutek, da se da, da je možno in da ne smemo verjeti v to, da je vse brezupno. Ker je daleč od tega.”

---