Kako zapisati, da bo bolj prav: Novo mesto ali Novo Mesto?

Slovenci smo bili takoj vsak zase in se sprli, kakor hitro nam je višji oblastnik podelil možnost, naj o čem odločimo kar sami. Rajši pa smo ubogali ukaze papeža iz Rima in cesarja z Dunaja, kralja iz Beograda, batjuške iz daljne Moskve. Zdaj se najraje uklanjamo uradniškim zapovedim, ki pridejo iz Bruslja. Včasih smo se sprli tudi, ko je šlo za našo knjižno materinščino.

Knjižni jezik smo si ustvarili po svoji, ne po tuji volji, sami, z lastnimi ustvarjalnimi močmi. Negujemo ga, če in kadar ga, prav tako po svojih željah. Najpogosteje tedaj, ko gre za pravilno in poenoteno zapisovanje, torej kadar gre za pravopis. In obenem tudi za pravorečje, kolikor smo ga v podivjani naglici sodobnega življenja zmožni in sposobni negovati.

Vse drugo v jeziku, razen pravopisa in pravorečja, je bilo zvečine že izoblikovano v davnih dobah jezikovnega razvoja in je bilo kasneje zgolj vneseno v našo opisno slovnico. Sklanjatve samostalnikov so nastale dosti prej, kot je pred dobrim tisočletjem nepoznan duhovnik v Brižinskih spomenikih zapisal prvo slovensko besedo. Prav tako so bile že davno prej izoblikovane glagolske oblike: osebne in neosebne, vse spregatve glagolov: za vse tri spole, v prvi, drugi in tretji osebi, v ednini, dvojini in množini. Ni se pa obenem s tem razvil naš pravopis. Enako se nihče ni spomnil enovitega izgovora besed, to je pravorečja. Težnja k dognanem in enotnem pravorečju se pokaže pozneje, ko (če) narodni izobraženci želijo ne le pisati enotno, temveč tudi enotno govoriti v javni rabi knjižnega jezika. Pravopis pa se začne razvijati šele ob oblikovanju in zapisovanju knjižnega jezika, in sicer zato, ker ga hočejo izobraženci pisati enotno, razumljivo in za vsakega dostopno.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

Torej skorajda samo o rešitvah v pravopisu lahko odločamo mi sami, saj je vse drugo v naši materinščini domala že dognano in uzakonjeno v opisni slovnici. O pravopisu se je možno dogovarjati, o njem razpravljati in se celo prepirati, predvsem pa iskati najprimernejša pravila, ki najbolj ustrezajo pisanju in govorjenju v knjižnem jeziku. Toda kljub vsem tem možnostim nam na primer v stotih letih ni uspelo uvesti najboljšega zapisovanja imen krajev, tako domačih kakor tujih. Na to nas, spoštovane bralke in dragi bralci, opozarja vprašanje, ki ga je zastavila Katja Gleščič, novinarka Primorskih novic.

Vprašanje: “Spoštovani g. Hočevar, novi slovenski Pravopis 8.0, ki ga pripravlja Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani, bo prinesel več novosti, med katerimi bo najbolj vidna poenostavitev pisanja začetnice pri neprvih sestavinah v večbesednih krajevnih imenih. Tako naj bi po novem poenotili pisanje imen krajev v vseh njihovih sestavinah in jih pisali po zgledu Škofja Loka in Zidani Most. Zato naj bi tako zapisovali tudi: Novo Mesto (z veliko začetnico), Opatje Selo in Stari Trg, a ne več Novo mesto (z malo začetnico), Opatje selo in Stari trg. Opustili bi torej izjeme: mesto, trg, vas, selo, selce, vesca (vasica), ki smo jih v krajevnih imenih do sedaj pisali z malo začetnico.

Namen te spremembe je torej predvsem v tem, da bi odpravili nepotrebne izjeme pri zapisovanju sestavljenih krajevnih imen in olajšali njihov zapis, pravijo sestavljavci novega pravopisa, ki je v pripravi in izide najbrž čez dve leti. Kritiki pa navajajo, da bi pri tem lahko prišlo do siromašenja bogastva našega jezika. Poenostavitev zapisa začetnic v sestavljenih krajevnih imenih je bila v preteklosti sicer že večkrat predlagana, zdaj pa bo, kot vse kaže, tudi uresničena. Zanimivo bi bilo prebrati tudi vaše razmišljanje o tem v Minuti. Lep pozdrav.”

Razmišljanje in odgovor: Zanimivo je, prijateljica lepega jezika Katja, da se - prepirljivci, kakršni pač smo - o velikih začetnicah pri zapisovanju krajevnih (naselbinskih) imen nikoli nismo resno razdelili v naše in vaše. Zgodba o izbiri velikih in malih začetnic pri zapisovanju krajevnih imen ima namreč že dolgo sivo brado, ki nam raste že stoletje. V svoji Slovenski slovnici za srednje šole, ki je izšla med prvo svetovno vojno (leta 1916), jo je začel jezikoslovec Anton Breznik. Na njenih straneh lahko preberemo pravilo: da v sestavljenih krajevnih imenih obvezno pišemo z veliko začetnico prvo besedo, vsako drugo pa samo tedaj, če je že sama zase lastno ime; vsa občna imena in predloge pa vedno pišemo z malo začetnico. Torej zmeraj le: Ilirska Bistrica (ker je v Sloveniji več krajev z imenom Bistrica) - toda nasprotno temu Stari trg (ker ni naselja, ki bi se imenovalo samo po samostalniku trg).

Med z malimi začetnicami pisanimi občnimi imeni v krajevnih imenih Breznikova slovnica navaja več primerov: (Bela) cerkev, (Višnja) gora, (Kamna) gorica, (Gospa) sveta, (Zlato) polje, (Nova) vas, (Novo) mesto, (Stari) trg, (Staro) selo, (Črni) vrh, (Zidani) most itd. Še več takih občnih imen, ki se pišejo z malo začetnico, navaja za sestavljena zemljepisna lastna imena, kot so: (Ziljska) dolina, (Velika) planina, (Panonska) nižina, (Sredozemsko) morje, (Cerkniško) jezero, (Skalno) gorovje, (Kosovo) polje, (Triglavsko) pogorje itd.

Navedeni primeri pričajo, da je Breznik predvsem strogo opozarjal na pravilo, da so v sestavljenih imenih lastna imena pisana z veliko začetnico, a občna imena z malo. Da je bil pri tej zahtevi dokaj daljnoviden, priča dejstvo, da celo v Slovenskem pravopisu 2001 njegovo pravilo še zmerom velja pri zapisovanju sestavljenih splošnih (manj krajevnih) zemljepisnih imenih.

Pri zapisovanju sestavljenih krajevnih lastnih imen pa je dogajanje potekalo nekoliko drugače, ker so se postopoma uveljavljale spremembe. Navedeno Breznikovo pravilo o njihovem zapisovanju je v celoti ohranjeno še leta 1935 v Breznik-Ramovševem Slovenskem pravopisu. V času po drugi svetovni vojni pa se v Slovenskem pravopisu 1950 in v Slovenskem pravopisu 1962 začne krčiti seznam občnih imen, ki naj bi jih zapisovali z malo začetnico. To krčenje se je zaustavilo šele pri imenih mesto, selo, vas, trg, selce, pri koroški vesi (za samostalnik vas) in še pri kakšnem takem imenu po narečjih. Samo še ta imena v sestavljenih krajevnih imenih po sedaj veljavnem Pravopisu 2001 še zapisujemo z malo začetnico, a vsa druga z veliko. Na primer: Kranjska Gora (ne več gora), Ruperč Vrh (tudi Ruperčvrh, ne Ruperč vrh), Sinja Gorica (ne Sinja gorica) in podobno. Sedanji pravopis je torej Breznikovo sto let staro določilo le malenkostno spremenil in določil, da je Črni Vrh naselje, Črni vrh pa hrib, Stražnji Vrh naselje in Stražnji vrh na daleč vidna gora s stražnim ognjem v dobi turških vpadov, Kranjska Gora zimsko letovišče, Šmarna gora pa ljubljansko izletišče.

A razvoj zapisovanja večbesednih poimenovanj slovenskih krajev s tem še ni končan, ampak hoče še naprej, do popolnosti. Ta bo dosežena, ko bomo ugotovili in priznali, da je vse besede v sestavljenih imenih krajev, razen predlogov, prav zapisati z veliko začetnico - če ne zaradi drugega, zato, ker so del sestavljenega lastnega imena in so zaradi tega tudi sama lastna imena.

Novi Slovenski pravopis 8.0, ki ga snujejo na SAZU, bo vse to, vsaj upamo lahko, uresničil. Tudi samostalnike trg, mesto, vas in selo bomo po njegovi uveljavitvi zapisali z veliko začetnico. Tako je tudi prav. Le priporočamo se lahko usodi in molimo za to, da ne bi zaradi tega kakor po navadi stekli vsak na svojo stran in se prepirali. Dovolj prepiranja je že med našimi politiki.

---