Kako prevesti iz tujega jezika, da bo lepo zvenelo v našem?
Vsaka misel zaživi - nasploh lahko obstaja in traja - le v jeziku. Saj je niti ni, če ni izgovorjena in zapisana v katerem od jezikov, ki jih je do danes več kot 6000 iz nič razvil le človek in nobeno drugo bitje na ozelenelem in z življenjem blagoslovljenem planetu Zemlja. Misel brez jezika je kot nespočet otrok: nič od niča, v niču nič. Vsaka misel - drobna in velika ali neizmerna - je doma samo v jeziku.
Kako “prestaviti”, ustrezneje, kako prevesti misel iz izvornega jezika v kak drug jezik? To je vprašanje te Minute, spoštovane bralke in dragi bralci. Oglejmo si primer. Ko je kraljévi sin Hamlet, tragični junak angleškega dramatika Shakespearja, posumil, da je vladajoči kralj, njegov stric Klavdij, iz pohlepa umoril lastnega brata (Hamletovega očeta) in se usedel na njegov prestol, se je znašel v hromečih dvomih. Kaj naj stori? Naj maščuje smrt svojega očeta? Za povračilo ubije strica Klavdija? “To be or not to be,” si zastavi znamenito vprašanje, ki ga radi ob primerni priliki izrečemo še danes. “Biti ali ne biti?”
A kako naj Hamletov mnogopomenski dvom prevedemo v naš jezik? Izraz “To be or not to be” iz Hamletovih ust lahko pomeni marsikaj: “Si ali nisi?”, “Upreti se zločinu ali ne?”, “Udariti nazaj ali ne udariti?”, “Vdati se v usodo ali kljubovati?”, “Si pokončen v boju za pravico ali si poniglavo ničè?” Za vse te pomene in druge, tem podobne, je do zadnjega odtenka vedel pesnik Oton Župančič, ki je tragedijo Hamlet mojstrsko prevedel v našo govorico. Vendar se ni odločil za nobenega od njih. Ohranil je izvirnega po Shakespearjevi angleščini: “Biti, ne biti” oziroma “Biti ne, biti”. Zakaj, bo morebiti vprašal kdo od vas. Odgovor je: Zato, ker ta prevod zajema vse zapisane pomene in še kakšnega dodatno za navrh.
Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si
Da je prevajanje iz jezika v jezik težka naloga, nam priča znana sodba, da je dobro pesem ali umetnino nemogoče enakovredno prevesti v drug jezik; a slabo pesem je mogoče, ker če je že sama slaba, je tudi slabši prevod zanjo dober. Pravijo, da je dobro pesem možno v kak drug jezik le prepesniti, to je na novo ustvariti, ne pa prevesti od besede do besede.
Prevajanje ni težko pri posameznih besedah, ki so jasne po pomenu, jasne pri poimenovanjih predmetov, ki so vidni, otipljivi, ker so iz lesa, železa ali stekla. Če ni šlo drugače, je trgovec, ki je iz Nemčije prinesel in prodajal steklenice, povedal, da Nemci tej zadevi rečejo preprosto flaša. In smo pili iz flaše, vse dokler je ni spodrinila domača steklenica. Po tej poti smo dobili v našo materinščino sekiro iz Furlanije, gumb z Madžarskega, demokracijo iz stare Grčije, imperij od rimskega imperija, a včeraj še kratico covid od Angležev in bolezen s tem imenom od Kitajcev. So kar dolgi ti seznami tujk, ki označujejo pri nas poprej še neprisotne in zaradi tega nepoznane pojme in predmete, tehnične iznajdbe, industrijske proizvode in druge izdelke.
Pred neprimerno težjo uganko, spoštovane bralke in bralci, pa obstanemo in globlje vdihnemo, ko moramo prevesti iz tujega jezika v našo čisto knjižno govorico kakšno večbesedno reklo, misel, definicijo, opis in opredelitev. Zelo poveden zgled za tako neprimernost nam je poslal novinar Sašo Dravinec, urednik 7. vala in Sobote: “Spoštovani profesor Hočevar! Novinarji smo znova in znova soočeni z dilemami o pravilni in ustrezni rabi jezika, zlasti ko gre za novosti, o katerih še ni utečene prakse. Svet se razpira in spreminja, zato se srečujemo s številnimi novimi pojavi in pojmi, ki jih doslej še nismo poznali in opredelili ter jih zato tudi nismo poimenovali. Svetovni pogovorni jezik je angleščina, iz katere včasih prevajamo smiselno in pravilno, včasih pa kar dobesedno in narobe. Vaši mlajši kolegi z Univerze v Novi Gorici so tako nedavno opozorili na neustrezno prevajanje izraza 'social distancing' kot 'socialna distanca', kar pa je sociološki pojem. Zato je pri upoštevanju razmika med ljudmi zaradi epidemiološke varnosti bolje uporabljati izraz 'varna razdalja'.
Moj izziv za jezikovni razmislek pa ne temelji na novih koronskih izrazih, kot je 'varna razdalja', temveč se dotika skupine besed, ki označujejo vzdržne, trajnostne dejavnosti človeka, da bo kaj Zemlje ostalo tudi za zanamce. Pojem 'trajnostno' je že en tak izraz. Zdaj vse večkrat slišimo, da bi morali preiti na krožno gospodarstvo, pri katerem se čim več uporabljenih dobrin znova uporabi. V kmetijstvu pa Evropska unija začenja temeljito kampanjo za zeleni dogovor, v okviru katerega je nadvse pomemben koncept ali načrt 'From Farm to Fork'.
V drugih evropskih jezikih ta načrt poimenujejo nekoliko drugače. Nemci, denimo, pišejo in govorijo 'Vom Hof auf den Tisch' (s kmetije na mizo), Hrvati 'Od polja do stola' (s polja na mizo), Italijani 'Dal produttore al consumatore' (od pridelovalca k uporabniku), Francozi 'De la ferme à la table' (s kmetije na mizo), Slovaki pa 'Z farmy na stôl' (s farme na mizo). Prevajalci v Bruslju uporabljajo slovensko različico ‘Od vil do vilic’. Ta oznaka je na videz sicer posrečena, ker povezuje dve sorodni, a zelo različni orodji. A se mi zdi nekoliko preveč 'špičasta'. Drugo mogoče slovensko poimenovanje je ‘Od njive do krožnika’ oziroma, še ustrezneje, ‘Z njive na krožnik’. To mi zveni mehkeje in prikladneje, morda celo določneje glede prostora: njiva je tam nekje zunaj, pri kmetijskem pridelovalcu, krožnik pa tu, pri nas, na mizi.
Vem, da bo ustreznejši slovenski izraz našel svojo pot, kot jo zmerom najde voda, a me vendarle zanima, kakšno je vaše mnenje o moji dilemi. Konec koncev se bomo morali v našem uredništvu poenotiti, katero izmed navedenih oznak bomo izbrali in jo stalno uporabljali. Tako kot smo se nekoč, denimo, odločili, da smo volilci, ne volivci in da nas v Sloveniji živi približno in ne okoli dva milijona.
Kaj vi mislite o vsem tem, profesor? Hvala za vaš razmislek in odgovor.”
Ko gre zares, predrage bralke in bralci, in je kaj velikega - a tudi majhnega - narobe, se naš jezik prebudi. Odzove se in nas budi. Pove, da takó ni prav oziroma da ni najbolje. Če mu ne uspe drugače, zakriči, kot bi mu slon z debelo slonjo nogo stopil na preobčutljiv mezinček. In tako je tudi tokrat. Jezik ni prav zadovoljen in nas opozarja. Opis “Od vil do vilic” ni najboljši izmed možnih, ki jih je za zgled iz tujih govoric nanizal Sašo, enako kakor ve in vi, drage bralke in bralci, zaveznik lepega jezika. Besedi sta sicer pravilni in duhovito povezani, ker gre za pojma vilice in vile, ki sta si zelo podobna, po izvoru pa enaka, a po rabi daleč narazen in obrnjena vsak zase v drugo stran.
Vilice so del čistega jedilnega pribora, saj jih uporabljamo v prijetnejših trenutkih dneva, ko se veselimo hrane in pijače ter pri tem uživamo. Beseda vilice nam prebudi topla čustva in prijazne misli. Toda vile niso niti malo ali nič tako spodbudne kakor vilice. Z vilami na kmetih kidajo iz hleva gnoj. Z vilami gnoj trosijo po njivi. Gnojne vile niso čiste kakor vilice ob krožniku na mizi. Dosti večjega nasprotja, kot so čiste vilice na mizi in od umazanije črne gnojne vile v hlevu ali na gnojišču, si skorajda ni moč zamisliti. Še zlasti ne pri hrani. Zato je reklo “Od vil do vilic” manj primerno kot opisi “Z njive na mizo”, “Z vrta v kuhinjo”, “Z njive na krožnik” in podobni. Prav sodi novinar Sašo, ko pravi, da se mu oznaka “Od vil do vilic” zdi “nekoliko preveč 'špičasta'”.