Kaj se je dogajalo na Mali gori

V četrtek bo minilo 80. let od spopada Tigrovcev in orožnikov ter italijanskih vojakov na Mali gori pri Ribnici, v katerem je padel vojaški poveljnik Tigra Danilo Zelen. V spomin na dogodke na začetku druge svetovne vojne v naših krajih, je Društvo TIGR Primorske izdalo posebno številko glasila Primorski rodoljub, iz katerega povzemamo natančen zapis zgodovinarja Toneta Ferenca o dogajanju 13. maja 1941 na Mali gori in o poročanju o njem. Zapis je bil pred petimi leti objavljen tudi v zborniku Na Primorskem leta 1941, ki ga je izdalo Območno združenje borcev Nova Gorica. V nadaljevanju objavljamo še odprto pismo Društva TIGR ob nedavni osrednji državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju, v katerem med drugim izražajo nestrinjanje s pobudami za razglasitev 13. maja za državni praznik.

Ni mogoče natančneje ugotoviti, ali je prišlo do srečanja med italijansko karabinjersko patruljo in Zelenovo skupino (Danilo Zelen, Ferdo Kravanja, Anton Majnik) po izdaji ali ne. Nobeden od obeh virov prve roke, tj. niti poročilo bivšega vodje orožniške postaje Ribnica narednika Janeza Mrzlikarja dne 14. maja 1941 niti poročilo poveljnika italijanske karabinjerske postaje Ribnica marešala Carla Alberta Carboneja dne 16. maja 1941 ne povesta o tem ničesar. Prvo pravi, da so šli “v vas Struge zaradi preiskave za vojaškim orožjem”, drugo pa, da so šli “v ogledovalno službo na območje od Ribnice proti Podtaboru, k meji pristojnega območja”. Pač pa brzojavka poveljnika XI. armadnega zbora generala Maria Robottija na dan 15. maja 1941 pravi, da so “kmetje domačini sporočili karabinjerjem v Ribnici navzočnost subverzivnih elementov v kraju Mala gora”. Podobno pravi tudi Robottijevo poročilo dne 20. maja 1941, da je patrulja odšla “k Češarkovi koči na Mali gori, kjer so se po prejšnjih sporočilih subverzivni elementi z orožjem in drugim materialom nastanili v kolibi.”

Najprej so zadeli orožnika

Patrulja iz štirih italijanskih in treh slovenskih orožnikov je odšla iz Ribnice ob 7. uri zjutraj. Ko je čez dve uri prišla na vrh Male gore, okrog 2 kilometra severozahodno od cerkve pri Sv. Ani, je zagledala leseno kolibo in se napotila k njej, da bi pogledala, ali ni v njej kaj orožja ali streliva. Približala se je kolibi in slišala iz nje neko šepetanje. Zahtevala je, naj neznanci odprejo vrata. Ker ji nihče ni odgovoril, so trije odšli proti hlevu, ki je pred kolibo, da bi z južne strani nasilno odprli vrata v kolibo. Ko so stopili v hlev, so začeli nanje streljati iz kolibe in krogla je zadela orožnika Josipa Pišorna, ki je bil na čelu trojice, v trebuh. Ustrelil ga je neznanec, ki so ga pozneje identificirali kot Djura Jovanovića. Vendar je tudi eden od trojice, italijanski karabinjer, začel streljati in je Jovanovića obstrelil na čelu, nato pa je hitro zaprl vrata.

Čez nekaj časa, približno pol ure za Majnikom, je iz kolibe prišel drugi moški (Ferdo Kravanja), z dvignjenimi rokami in krvaveč iz rane na glavi in levega boka. Ko ga je patrulja prejela, ga je vprašala, ali je še kdo v kolibi. Odgovoril je, da ni nikogar, vendar mu niso verjeli in so še naprej nadzirali kolibo.

Trojica se je hitro umaknila iz hleva na prosto in si skupaj z drugimi tremi karabinjerji in orožniki poiskala ustrezen zaklon. Od tam je patrulja še nekajkrat ustrelila proti kolibi. Vodja patrulje Vicenzo Calderisi je poslal enega orožnika na karabinjersko postajo v Ribnici po okrepitev in drugega v najbližji kraj po sredstvo za prevoz ali prenos ranjenega orožnika Pišorna. Streljanje med italijansko patruljo in Zelenovo skupino je trajalo okrog pol ure. Po njem se je na vratih kolibe pojavil moški, ki so ga slovenski orožniki prepoznali za ribniškega učitelja Antona Majnika, dvignil je roke kvišku in odšel proti patrulji. Ker je ta pazila na kolibo, je Majnik izrabil priliko in zbežal v gozd. Patrulja je streljala za njim, vendar ga ni zadela. Italijansko poročilo ne govori o tem, da bi Majnik prišel iz kolibe z dvignjenimi rokami, dr. Škerlu pa je dr. Drago Marušič povedal, da je patrulja Majnika že vklenila, on pa je ob ugodni priliki sunil stražarja in pobegnil z vklenjenimi rokami.

Dinamično dogajanje okrog kolibe na Mali gori

Čez nekaj časa, približno pol ure za Majnikom, je iz kolibe prišel drugi moški (Ferdo Kravanja), z dvignjenimi rokami in krvaveč iz rane na glavi in levega boka. Ko ga je patrulja prejela, ga je vprašala, ali je še kdo v kolibi. Odgovoril je, da ni nikogar, vendar mu niso verjeli in so še naprej nadzirali kolibo. Pri zaslišanju jim je povedal, da se piše Djuro Jovanović, da je bil rojen 4. aprila 1910 v Chicagu v ZDA in je leta 1940 prišel v Niš, da bi obiskal rojstni kraj že pokojnih staršev, in od tam pred nekaj meseci v Ljubljano, kjer pa ni imel stalnega bivališča. V času sovražnosti med Italijo in Jugoslavijo se je umaknil iz Ljubljane in slučajno naletel na to kočo, v kateri sta bila dva fanta, ki ju ne pozna.

Med poizvedovanji so zasumili, da bi mrlič lahko bil iz Ljubljane, zato so odredili, da truplo izkopljejo, kar so storili 16. maja popoldne. Pripeljali so Ivana Zelena iz Ljubljane, ki je v mrliču spoznal svojega sina Danila Zelena.

Medtem je orožnik pripeljal ljudi z nosili in zdravnika dr. Janeza Oražma iz Ribnice, ki je ranjenemu orožniku Pišornu in ranjenemu ujetniku, t. i. Djuru Jovanoviću, nudil prvo pomoč. Drugi orožnik je ob pol enih popoldne pripeljal iz Ribnice poveljnika karabinjerske postaje marešala Carboneja in šest novih karabinjerjev ter vod iz 1. bataljona 2. polka divizije sardinskih grenadirjev, ki ga je sestavljala desetina strelcev in desetina minometalcev z minometi kalibra 81 mm. Vojakom je poveljeval podporočnik Taglienti. Četi strelcev so obdržali v Ribnici v pripravljenosti. O tem, kaj se je zgodilo nato, naj povedo viri sami.

Mrzlikarjevo poročilo pravi: “S patrolo je odšel na lice mesta tudi 1 vod italijanskih vojakov, kateri je skupno s patrolo obkolil kolibo, vrgel v njo cca 20 bomb, nakar se je orožniška patrola s karabinjerji podala h kolibi in vrata kolibe, kjer so se nahajali napadalci, nasilno odprla. V sobi se je našlo neznanega [,]okoli 35 starega moškega [,] mrtvega s prestreljeno glavo.”

Kdo so bili Tigrovci z Male gore?

Danilo Zelen je bil rojen leta 1907 v Senožečah kot šesti od sedmih otrok. Po osnovnem šolanju v domačem kraju se je šolal v Ljubljani in se vpisal na študij elektrotehnike, a se je vse bolj posvečal dejavnostim za osvoboditev Primorske izpod fašizma. Bil je zelo aktiven v delovanja Tigra, a tudi zelo konspirativen. Bil je akcijski, gverilski vodja Tigra in vodja številnih akcij od prenosa orožja, transporta ljudi do atentatov na fašiste. Umrl je 13. maja 1941 na Mali gori.

Ferdo Kravanja je bil rojen leta 1912 v Čezsoči, padel pa je jeseni 1944 pri Desklah. Imel je tri brate in tri sestra, po osnovni šoli je delal na kmetiji in se aktivno vključil v protifašistične dejavnosti. Po odsluženi vojaščini v Italiji je emigriral v Jugoslavijo in bil obsojen na pe5t let ječe. Kazen je prestajal v Sremski Mitrovici. Po napadu na Jugoslavijo je prišel v Slovenijo ter se pridružil Zelenu in Majniku.

Tone Majnik je bil rojen spomladi 1905 v Volčah pri Tolminu. Izšolal se je za učitelja, a pod Italijo ni dobil učiteljskega mesta. Bil je med ustanovitelji Tigra. Sodeloval je pri številnih akcijah in slednjič emigriral v Jugoslavijo, kjer je dobil učiteljsko mesto sprva v Suhi krajini, kasneje pa v Ribnici. Tam je v okolici organiziral tudi nekaj bunkerjev, med drugim na Mali gori. Padel je novembra 1943.

Nasprotujoča si poročila

Carbonejevo poročilo dogodek opisuje takole: “Ko smo prišli na kraj, okrog 12.30, se je spopad že končal in smo sodelujoče vojake našli prekrite okoli hiše in so varovali izhod, v bližini njih pa je bil zastraženi Jovanović. Ker so vsi sumili da [je] kdo še v hiši in da ne bi bilo previdno izpostavljati vojakov nevarnosti, so grenadirji izstrelili iz minometa 26 min. Na streljanje ni odgovoril nihče, zato so kmalu vojaki obkolili kolibo in vstopili skozi dvoje vrat: pisec s tremi vojaki skozi osrednja in drugi skozi stranska. Slednja so bila zaprta in ključ je bil znotraj njih, karabinjer Salvatore Leone ter orožnika Vincenc Podgoršek in Anton Povh so jih s silo odprli in ko so se vdala, so videli na tleh smrtno ranjenega človeka, ki je oplazil karabinjerja Leoneja in orožnika Povha in sta ta dva takoj ustrelila proti ranjencu in ga ubila.” Robottijevo poročilo pa pravi: “Ko je poročnik Taglienti prispel na kraj, je razvrstil vojake in namestil orožje ter po prejetem ukazu začel streljat z minometi proti oblegancem. Po dobro usmerjenem strelu so prevratneži nehali streljati. Podporočnik Taglienti je v spremstvu karabinjerskega marešala, enega slovenskega orožnika in enega grenadirja vdrl v hišo. Na hišnem pragu je naletel na ranjenca, ki je, zgruden na tleh, s pištolo še enkrat ustrelil proti njim. Karabinjer Leoni je s strelom iz puške pokončal tega upornika.”

Kot vidimo, se poročila razlikujejo predvsem po tem, da Mrzlikarjevo ne govori o nobenem novem spopadu po prihodu vojakov in bi po njem lahko sklepali, da je tretji upornik padel že prej ali pa se je ustrelil sam. Drugo pripisuje poslednji napad na smrtno ranjenega upornika skupini karabinjerja in dveh slovenskih orožnikov, tretje pa skupini podporočnika Taglientija in karabinjerskega marešala Carboneja ter grenadirja in orožnika. Obe italijanski poročili pravita, da je upornika do kraja pokončal strel iz puške karabinjerja Leoneja. Pravilnost poročila orožnika Mrzlikarja potrjuje poročilo zdravnikov dr. Janeza Oražma iz Ribnice in dr. Lojzeta Tičarja iz Sodražice, ki sta mrliča raztelesila in ugotovila dve smrtni rani, eno skozi trebuh, ki je prizadela jetra, ledvice, črevesje, drugo pa na glavi, kjer je ogenj iz strelnega orožja osmodil kožo. Zdravnika sta menila, da je bil neznanec najprej ranjen v trup iz puške in si je nato s strelom iz pištole kalibra 6,35 mm sam končal življenje “v umirajočem stanju v samomorilnem namenu”.

Potem, ko so bili napadalci prepričani, da ni v kolibi več nobenega upornika, so jo preiskali in skrbno popisali vse, kar so našli. Med predmeti je bilo tudi nekaj orožja: brzostrelna puška in pištola Browning kalibra 6,35 mm.

Okrog dveh popoldne je kolona vojakov karabinjerjev in orožnikov z enim mrtvecem in enim ranjencem (orožnika Pišorna so odnesli že prej) odšla z Male gore v Ribnico. Nekje na pol poti jim je prišel nasproti poveljnik ribniške posadke podpolkovnik Ferdinando Carignani, ki je poveljniku karabinjerske postaje ukazal, naj se vrne in počaka četo grenadirjev, ki bo prišla na Malo goro preiskat gozd. Četa grenadirjev, ki je ob treh prišla na Malo goro, ni našla nikogar. Majnik je bil že daleč, čez nekaj mesecev se je vključil v partizansko enoto in padel leta 1943 na Kočevskem kot partizan.

T.i. Jovanović se je zagrnil v molk in ni rekel nič več

Oba ranjenca, Pišorna in t. i. Jovanovića, so najprej odpeljali v vojaško poljsko bolnišnico v Ribnico in od tam še istega dne v Kočevje. Poveljnik karabinjerske postaje Ribnica marešalo Carbone je zvečer zaslišal t. i. Jovanovića, ki mu je povedal, da ne pozna nobenega od obeh, ki sta bila z njim v kolibi. Prišel je namreč šele pred dvema dnevoma iz Ljubljane, vstopil v kolibo, da bi prosil za jesti, pa sta ga tam oba zadržala. Povedal je tudi, da se je leta 1940 vrnil iz Amerike v Niš, od koder se je pred dvema mesecema napotil v Ljubljano, kjer se je preživljal s poljedelskimi opravili. “Ko sem ga vprašal, zakaj je streljal proti vojakom na Mali gori, se je zagrnil v molk in ni rekel nič več.”

Glede mrtveca so sodne oblasti najprej odredile, da truplo pokopljejo na pokopališču, kar so storili 14. maja. Med poizvedovanji pa so zasumili, da bi mrlič lahko bil iz Ljubljane, zato so odredili, da truplo izkopljejo, kar so storili 16. maja popoldne. Pripeljali so Ivana Zelena iz Ljubljane, ki je v mrliču spoznal svojega sina Danila Zelena, o čemer so sestavili poseben zapisnik, mrliča pa ponovno pokopali. Ivan Zelen je izjavil, da je videl sina zadnjikrat 3. aprila 1941.

Italijanske oblasti so torej zelo hitro zasumile, kdo bi lahko bil mrlič. Verjetno ga je prepoznal kdo od domačinov, saj se je moral Zelen pred fašistično okupacijo pojavljati tudi v Ribnici in okolici, morda pa je pri tem sodelovala italijanska obveščevalna služba S. I. M. (Servizio Informazioni Militari), ki je že nekaj časa iskala Zelena.

Popolnoma drugače je bilo s t. i. Djurom Jovanovićem. Njega je italijanski okupator, kljub temu da je imel v rokah njega in tudi gradivo za prepoznavanje, prepoznal šele avgusta 1942. Italijanski protivohunski center vojaške obveščevalne službe in tudi karabinjerji v Ljubljani bi morali posumiti, da je Jovanović kdo od organizacije TIGR, ko so ga ujeli v družbi padlega Zelena in pobeglega Majnika, vsekakor pa po tem, ko jim je poveljstvo karabinjerjev druge armade 24. maja 1941 poslalo “seznam zarotnikov, nevarnih protifašistov in slovenskih iredentistov iz bivše Jugoslavije.” Na seznamu so bili: Michael Bradamante, dr. Lavo Čermelj, Ivan Marija Čok, Ferdo Kravanja, Jože Dekleva, Anton Majnik, Albert in Maks Rejec, Milan Starc in Danilo Zelen. Za Čoka, Kravanjo, Majnika in oba Rejca je priložilo celo fotografije. Ob tem je le 2. četa karabinjerske skupine za Ljubljansko pokrajino v Novem mestu napravila pripombo, da je Danilo Zelen “umrl v Ribnici 13. maja t. l. po znanem spopadu z vojaki tiste postaje.”

Spopad je močno odmeval

Spopad na Mali gori pri Ribnici je imel velik odmev, ki je segel celo do Rima. To ni čudno, saj je bil to prvi oborožen spopad med pripadniki okupatorjevih oboroženih sil in slovenskimi ljudmi po italijanski zasedbi Ljubljanske pokrajine in ravno deset dni po njeni priključitvi Kraljevini Italiji. Kmalu sta o dogodku poročala tudi visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli in poveljnik XI. armadnega zbora general Mario Robotti: prvi je 13. maja poslal brzojavko notranjemu ministrstvu in vodji italijanske policije v Rimu, drugi pa čez dva dni poveljstvu II. italijanske armade v Karlovcu. Graziolijevo sporočilo je bilo pomanjkljivo, čeprav je bila brzojavka odposlana ob sedmih zvečer: navedel je le, da je neznanec na Mali gori streljal s pištolo na karabinjerje in pri tem ranil orožnika Josipa Pišorna ter da so karabinjerji odgovorili s streljanjem, vendar niso zadeli nikogar. Robottijeva brzojavka je obširneje navajala podatke o spopadu in menila: “Zdi se, da sta bila ubita in ranjena bivša srbska vojaka.”

Dne 15. maja seveda še niso prepoznali niti Zelena niti Kravanja. Potem, ko je 16. maja poveljstvo II. armade prosilo za popolnejše poročilo o spopadu na Mali gori in ko ga je dobilo od poveljstva divizije sardinskih grenadirjev (kaže, da je 16. ali 20. maja tudi sam obiskal Ribnico in Kočevke), je general Robotti 20. maja 1941 poslal popolnejše poročilo. V svojem poročilu je Robotti označil tudi Zelena: “Bil je najbolj nevaren teroristični vodja in jugoslovanski vohun, ki je bil tudi v službo angleškega Intelligence service in je deloval posebno v Julijski krajni, kjer so v letu 1940 prijeli in izročili posebnemu sodišču mnogo njegovih pristašev. Od junija 1940 dalje ga je iskala tudi nemška policija - skupaj z italijansko - zaradi atentatov, ki jih je sprožil na ozemlju rajha in v Italiji, da bi tako pretrgal promet med obema deželama. Ubegli Majnik je bil eden njegovih najbolj delovnih sokrivcev.”

V beležki, ki jo je potem kot zgoraj navedeni odlomek nekoliko spremenjeno vnesel v svoje poročilo, je Robotti zapisal: “Tistega, ki so ga karabinjerji 13. t. m. ubili na deželi pri Ribnici, so elementi S. I. M., ki jih vodi strojnik Onnis, prepoznali za Danila Zelena.”

Morda bi to bil odgovor na vprašanje, kako so v Ribnici zasumili, da je mrlič sin Ivana Zelena in zakaj so uvedli postopek za njegovo identifikacijo. Še prej pa je Robotti ostro pokaral karabinjerje, češ da poveljnik karabinjerske postaje v Ribnici ni obvestil vojakov, da bo poslal svojo patruljo na teren, čeprav ga je dan prej poveljnik 2. polka sardinskih grenadirjev opozoril, da v poročilu poveljnika kočevske karabinjerske tenence št. 8/4 dne 14. maja ni navedena udeležba oddelka iz I. bataljona grenadirjev, “ki je pripeljala do zasedbe kolibe, v kateri so se ugnezdili prevratneži.”

Izjava Društva TIGR ob državni proslavi na Mali gori

27. aprila je pred spomenikom trem Tigrovcem na Mali gori pri Ribnici potekala osrednja državna proslava ob Dnevu upora proti okupatorju (nekoč Dan Osvobodilne fronte). Mala gora je tako spet postala prizorišče potvarjanja zgodovine in prizorišče političnega boja, kot si je to trenutna Vlada RS privoščila na tej lokaciji.

Proslava, polna rodoljubno patetičnih besedil (če izvzamemo literarne vložke), je zvenela v potvarjanju zgodovine. Slišati ni bilo ene besede o posebnem položaju Primorske pod fašistično Italijo, kjer je plamen, bolje rečeno ogenj upora, zagorel že 13. julija 1920 v Trstu, mnogo prej pred ostalimi deli Slovenije v Kraljevini Jugoslaviji. Ni bilo slišati besede o Osvobodilni fronti in njenih vrednotah, o partizanskem osvobodilnem boju, v katerem so sodelovali tudi tigrovci. Slavnostni govornik ni imel poguma ali dovoljenja in se je zbal povedati na glas, kdo so bili zmagovalci na slovenskem v drugi svetovni vojni.

Zgodovinar Božo Repe je nedavno za časopis Dnevnik povedal, da ko so Danilo Zelen in drugi pripadniki tajne organizacije primorskih Slovencev pribežali v Kraljevino Jugoslavijo, so se skrili na Mali gori pri Ribnici. “Nato so italijanski karabinjerji dobili informacijo - ne vemo od koga, se pa o tem veliko piše - da so te osebe tam, zato so jih hoteli aretirati. To je vsa zgodba, daleč od tega, da bi bil to načrtovan oboroženi spopad,” pojasni Repe. Zgodovinar je dodal, da se dogodek na Mali gori preveč mitologizira, cilj pa je očiten. Osvobodilno fronto bi radi zamenjali z nečim drugim. “Mala gora je najbolj priročna, ker so bili v takratne dogodke vpleteni tigrovci, ki so obče nacionalno sprejemljivi, za razliko od komunistov, ki pri desnici niso sprejemljivi,” je pred letom dni dejal Repe. Prve praske z okupatorji so se dogajale že aprila 1941, denimo ko so skojevci v Mariboru zažgali avtomobile. Mala gora po njegovem prepričanju ne more biti simbol organiziranega odpora slovenskega naroda, je pa vsekakor spoštovanja vreden dogodek, še zlasti zaradi vloge tigrovcev v Italiji .

Temu je treba dodati še nekaj. Povezovalka proslave je večkrat poudarila, da je bil spopad na Mali gori prvi spopad z okupatorjem na slovenskih tleh. Resnica pa je precej drugačna. Povedala je še, da so se trije tigrovci spopadli z 34 italijanskimi vojaki, kar ne drži povsem. Že dolgo znana ugotovljena dejstva o tem spopadu govorijo, da je v Lovšinovi koči na Mali gori dne 13. maja 1941 tri tigrovce presenetila italijanska patrulja, ki so jo sestavljali štirje italijanski karabinjerji (in ne predstavniki redne italijanske vojske) in trije lokalni orožniki. Šele po nekaj urah je italijanski patrulji prihitela v pomoč večja vojaška italijanska enota oborožena tudi z minometi. In ti lokalni orožniki niso bili nič drugega kot domači kolaboranti. Torej lahko upravičeno dogodek na Mali gori štejemo za prvi oboroženi napad domačih kolaborantov na slovenske upornike, tokrat tigrovce. Do kolaboracije je sicer prišlo že dosti pred organiziranim uporom Slovencev proti okupatorju in celo pred samo drugo svetovno vojno, ko so naše meščanske stranke po vzoru Slovaške pristajale na aneksijo z Nemčijo.

Zgodovinar Tone Ferenc v svoji knjigi Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940, na strani. 223 navaja, da je še pred to kolaborantsko oboroženo akcijo prišlo tudi do izdaje, ko so “kmetje domačini sporočili karabinjerjem v Ribnici navzočnost subverzivnih elementov” na Mali gori). So pa ob tem snovalci proslave nehote priznali, da so bili domači kolaboranti sestavni del italijanskih okupacijskih enot.

In dan, 13. maj (1941), zato ne more postati državni praznik, kot to poskuša skozi parlamentarno proceduro speljati stranka SNS. Prvi napad domačih izdajalcev na slovenske upornike proti okupatorju zato nikakor ne more imeti kvalitete in oznake državnega praznika. Nestrinjanje s predlogom tega praznika smo z odprtim pismom argumentirano predstavili javnosti že pred enim mesecem. Takrat smo posebej opozorili tudi na neutemeljenost trditev, da je v spopadu na Mali gori prišlo do prve žrtve in prvega oboroženega spopada z okupatorji na Slovenskem.

Zato v Društvu TIGR Primorske ostro protestiramo proti novim in novim poskusom potvarjanja polpretekle zgodovine, posebej še proti potvarjanjem zgodovine in lažem ob tigrovskih spomenikih. Istočasno se od take državne proslave odkrito distanciramo, saj ni izrazila dolžnega spoštovanja vsem tistim, ki so odločilno prispevali k zmagi v drugi svetovni vojni na naših tleh. Enako velja za odnos do padlih za svobodo.

Spomeniki niso in ne smejo biti prostor za politične boje. Nikoli!

Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske


Najbolj brano