Jernejeva pravica

Verjetno bi zaradi naslova marsikdo pomislil, da gre pri tokratnem pisanju za nekakšne zapoznele vzdihljaje pravkar minulega Cankarjevega leta, pa temu ni tako.

 Foto: Zdravko Primožič/FPA
Zdravko Pri
Foto: Zdravko Primožič/FPA Zdravko Pri

In čeprav gre za Jerneja, ne gre za starega Sitarjevega hlapca. Kakor dobro vemo, Jernej pravice ni našel ne v domači vasi ne v beli Ljubljani in tudi na Dunaju ne. V mondenem in pregrešno dragem Davosu se pa tistihmal rešitelji planeta in njegovih prebivalcev še niso sestajali. Pa tudi če bi se, se s hlapčevimi pravicami gotovo ne bi ukvarjali. Vsemu žlobudranju o skrbi za vse in vsakogar navkljub. Kakorkoli. Jerneju, Sitarjevemu ali Cankarjevemu - kakor vam ljubše, pravice ni hotela podeliti ne cerkvena in ne posvetna oblast in na koncu jo je bil primoran vzeti v svoje roke. In vemo, kako se je končalo.

No, svojo pravico živeti dostojno življenje vode, ki mirno in neovirano valovi proti morju je - prek posrednikov, uradnih in po sili razmer -, dolga desetletja iskal tudi vodotok med polotokom Seča in polji Sečoveljskih solin, ki sliši na ime Jernejev kanal. Vzporednica s Sitarjevim Jernejem se ponuja kar sama po sebi. In ne samo zaradi imena. Opozarjanja in moledovanja najprej dobro desetletje ni slišala domača občina, zatem pa je bila še dodatno dobro desetletje gluha bela Ljubljana. Pristojnih ni in ni bilo mogoče najti, pa če se jih je iskalo z lučjo pri belem dnevu. Ali kakor bi rekel Woody Allen, “ne le da ni boga, poskušajte v nedeljo najti vodoinštalaterja!”

A časi se spreminjajo, je njega dni rekel Zimmermanov Robert, bolj znan kot Dylanov Bob, in morda se Jerneju, tistemu med Sečo in solinami, le obeta svetlejša prihodnost. Minister Jure, nova metla na ministrstvu za okolje, prostor, črne priveze in druge malenkosti, se je namreč odločil, da je pristojen, pa še mož beseda za povrh.

In ker ni bilo pristojnih, si je iz leta v leto in iz desetletja v desetletje kakšnih tristo pomorskih sinov še bolj pomorskega naroda na črni strani Alp, na nekakšne mostovže in kolišča (vsaka podobnost z barjanskimi koliščarji je zgolj slučajna) privezalo svoja plovila. Sčasoma so številna, pozabljena od svojih morskih volkov in Pozejdona, izgubila najpomembnejšo lastnost, zaradi katere so jih poimenovali plovila, in žalostno končala na muljevitem dnu Jernejevega kanala. Z vsem, kar so nosile v drobovju, vključno z zamaščenimi deli motorja in zarjavelimi posodami za gorivo. Pristojnih pa še vedno od nikoder. In ne le to. Ko je pričel upravljalec krajinskega parka opozarjati te pomorske sinove pomorskega naroda na črni in arogantni strani Alp na neustreznost njihovega početja, so se med morskimi volkovi našli tudi taki, ki so upravljalcu grozili s sodnim preganjanjem. Ja, prav sem zapisal. Na nerazumljivi strani Alp bi prekrškar sodno preganjal tistega, ki ga je v skladu z režimom parka opozoril, da ravna v nasprotju z zakoni. Naj razume, kdor more.

A časi se spreminjajo, je njega dni rekel Zimmermanov Robert, bolj znan kot Dylanov Bob, in morda se Jerneju, tistemu med Sečo in solinami, le obeta svetlejša prihodnost. Minister Jure, nova metla na ministrstvu za okolje, prostor, črne priveze in druge malenkosti, se je namreč odločil, da je pristojen, pa še mož beseda za povrh. In res je šel v akcijo. Sedaj lahko le upamo, da ga ta zagon ne bo zapustil. Take priložnosti kanal, ki sliši na ime Jernejev, še ni imel. In vemo, kako gre to, priložnost zamujena ne vrne se nobena. Če ne verjamete, vprašajte - kot je zapisal Mef - “podjetje iz Gibraltarja, ki je s pomočjo posavskega direktorja, ljubljanske prokuristke, hrvaškega podjetja, avstrijske banke in mariborskega sodišča” pošteno zagrenila začetek mandata novemu izolskemu županu in občane Izole najverjetneje prikrajšala za marsikatero nujno potrebno investicijo.

A tako gre to na špekulativni strani Alp. Zapis o sumljivih rabotah in povezavah glavnih akterjev te zgodbe, ki smo ga lahko prebrali v Dnevniku, razgalja vso bedo sistema, v katerega smo se podali in se bere kot kak scenarij za film. Ali kot priročnik “Kako zaslužiti svoj prvi milijon”. Ali še bolje, kot kakšna od knjig, ki naj bi jih spisal Trumpov Donald - “Umetnost posla” (Art of the Deal) ali “Misli veliko in brcni v zadnjico” (Think Big and Kick Ass). Seveda pa izolski primer “izgubljene poslovne priložnosti” tudi zelo nazorno pokaže na pasti, v katere se lokalne skupnosti ujamejo zaradi razprodaje prostora, odsotnosti prostorskega načrtovanja in ne nazadnje, zaradi zaslepljenosti s prekrasnimi risbami megalomanskih turističnih kompleksov, dubajskih otočij in kar je še podobnih potegavščin “drznih arhitektov” in seveda “investitorjev”, ki “mislijo veliko”. Veliko zaslužiti, seveda.

Kakšno pojasnilo bivših prvih mož in žena izolske občine bi se vsekakor prileglo. Morda bi potem laže razumeli, kaj se je v teh letih dogajalo, saj zadeva resnično meji na nerazumljivo. Sicer pa, a je bilo morda razumljivo velikodušno “vračanje” gozdov Cerkvi? Ali pa to, da smo ji podarili Blejski otok? Je razumljiva (raz)prodaja bank, letališč, gospodarskih družb in še česa? Oni dan sem zasledil novico, da avstrijski kmetje menda množično kupujejo rodovitno zemljo v Pomurju. In medtem ko pomurski kmetje bijejo plat zvona, na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pravijo, da pripravljajo novo resolucijo o strateških usmeritvah za kmetijstvo in živilstvo po letu 2020 in da bo šele sprejeta resolucija podlaga za morebitne spremembe na področju zemljiške politike. Morda bodo pa do takrat avstrijski kmetje že pokupili vso zemljo in spremembe ne bodo več potrebne.

Toliko o zaščiti kmetijskih zemljišč, kmečke pameti, kmetov in kmetic. Slednji in slednje lahko o kakšni predkupni pravici zgolj sanjajo. Tako kot je sanjal Sitarjev Jernej. Sicer pa je upati, da imajo občine v Apaški dolini “pošlihtano” vsaj namembnost prostora in sprejete prostorske načrte. Da ne bo čez desetletje ali dve tudi pri njih kakšno podjetje “iz Gibraltarja” iskalo odškodnino za zamujeno poslovno priložnost.


Najbolj brano