Je varovanje prsti res cokla razvoja?

Slovenija zaradi svojih naravnih danosti ne sodi med pomembne kmetijske države, a vendar bi bila naša samooskrba lahko večja. Ogrožajo jo negativni trendi, kot so ob opuščanju obdelave in zaraščanju tudi nebrzdane potrebe po gradbenih površinah. Geograf dr. Blaž Repe opozarja, da prsti v primerjavi z zrakom, vodo ali drugimi naravnimi viri posvečamo premalo pozornosti, čeprav gre za praktično neobnovljivi vir, ki ga ne bi smeli lahkomiselno zapravljati.

Ob odmevnih primerih pozidave najboljših kmetijskih zemljišč, kakršen je bil nedavno Magna na Štajerskem, je zgovoren že samo podatek, da je v novih občinskih prostorskih načrtih za nadaljnjo pozidavo predvidenih skoraj 60.000 hektarov kmetijskih zemljišč.

Dnevno pozidali 11 hektarov

Število prebivalcev v Evropi je v zadnjih 70 letih naraslo za 33 odstotkov, medtem ko se je zaradi urbanizacije skupna površina mest povečala za skoraj 80 odstotkov. Slovenija za tem ni zaostajala. Dr. Blaž Repe, predavatelj na oddelku za geografijo ljubljanske filozofske fakultete, ki je pred dnevi gostoval v Krajinskem parku Pivška presihajoča jezera, pravi, da smo v Sloveniji od leta 1990 dalje v povprečju dnevno pozidali enajst hektarov, dve tretjini od tega je bilo kmetijskih zemljišč.

Funkcije prsti

Varovanje tal kot naravnega vira ni pomembno le z vidika pridelave hrane, temveč z vidika opravljanja vseh ekosistemskih storitev tal, ki omogočajo življenje na zemlji. Prst čisti vodo in zmanjšuje vpliv onesnažil v tleh, veže ogljik, upravlja s podnebjem, omogoča kroženje hranil. Je življenjski prostor organizmov, regulira poplave, je vir farmacevtskih surovin in genski sklad. Je tudi temelj človekove infrastrukture, zagotavlja gradbeni material. V njej je shranjena kulturna dediščina. Poleg hrane zagotavlja tudi tkanine in goriva.

Države, s katerimi se radi primerjamo, so bile do svojih naravnih površin še mnogo krutejše in so pozidale bistveno več, vendar pa se, kot opozarja Repe, tudi v Sloveniji zadnje čase dogajajo vedno večji pritiski na pozidavo, predvsem pa so izrazito razpršeni in povezani tudi s korupcijskim ravnanjem. “Ljudje bi imeli najboljše parcele, z najlepšimi razgledi, najbolj osončene, na najlepših krajih. In te po navadi pridobijo (po takšnih in drugačnih poteh) za manj denarja, kot so te površine zares vredne.”

Nevarnost razpršene pozidave

Repe izpostavlja, da ni težava pozidava sama po sebi, saj je marsikdaj potrebna, celo nujna. “Težava je nebrzdana, nekontrolirana, pogosto zelo razpršena pozidava, ki razbija naravni prostor, ga fragmentira na majhne delce, ki potem počasi izginejo. Ko se enkrat ta proces začne, ga je zelo težko zaustaviti. Pozidane površine se postopno širijo, na koncu pa je tipičen presek vzpostavitev prometnice.”

Kaj vse ogroža prsti?

Degradacijo prsti povzročajo erozija, slabšanje kakovosti prsti (z onesnaževanjem, zaslanjevanjem, zakisovanjem, zbijanjem, zastajanjem vode oziroma izgubo vode in organske snovi, upadom biotske pestrosti) ter pozidava.

Pritiski na pokrajino zaradi urbanizacije so pri nas največji prav na območjih, ki so edina ravninska, z zalogami pitne vode in z najkvalitetnejšimi prstmi. Na Primorskem izstopata Istra in Vipavska dolina. Ostalega 80 odstotkov prostora je namreč bodisi gorskega, hribovitega, gozdnatega, kraškega in podobno ter zato za kmetijstvo manj ali neprimernega. Po obsegu kmetijskih zemljišč, še posebej obdelovalnih, na prebivalca, smo tako na evropskem repu. Slednjih je le okrog 180.000 hektarov oziroma 850 kvadratnih metrov na prebivalca, medtem ko za trajnostno preskrbo s hrano potrebujemo približno 2000 kvadratnih metrov na prebivalca. “Razpoložljivega površja, primernih zemljišč in kakovostnih prsti imamo zelo malo oziroma premalo. Naša samooskrba je s tega vidika izjemno ogrožena,” Repe poudarja, da bi morali zato zelo skrbno pretehtati svoje odločitve, ne pa z njimi omogočiti, da bo kapital kar največ zaslužil.

Največji pritisk na zemljišča v Istri

Z vidika poselitve, in to razpršene, je trenutno v Sloveniji daleč najbolj na udaru Istra z zalednim gričevjem. “Konkretnih pobud za spremembo namembnosti zemljišč je v obalnem pasu, sploh pa zadaj v gričevju, največ v Sloveniji. Tako rekoč vsaki parceli z dobro lego se skuša spremeniti namembnost iz kmetijske v stanovanjsko. Zaenkrat smo še v fazi pobud, toda mislim, da bi to znal biti zelo hud problem,” opozarja Repe. Istrske občine namreč še nimajo sprejetih občinskih prostorskih načrtov (OPN).

Z že sprejetimi OPN v Sloveniji pa je za nadaljnjo pozidavo že predvidenih kar 57.000 hektarov zemljišč. Kako uspešno se z novimi OPN torej varuje kmetijsko zemljo? “Kmetijska zemlja se varuje z zakonom o kmetijskih zemljiščih. Na papirju je vse v redu. Težava je v interesih kapitala, zato se skušajo te določbe na vsak način zaobiti. Če je negativna volja, se je temu zelo težko izogniti,” odgovarja Repe. Razvpitemu projektu proizvodne cone avtomobilskega giganta Magna Steyr v občini Hoče-Slivnica pri Mariboru je vlada kljub nasprotovanju dobršnega dela laične in strokovne javnosti, ki sta opozorili, da bo cona posegla na najboljša kmetijska zemljišča, povzročila pa bo tudi upad nivoja podtalnice, leta 2016 prižgala zeleno luč z glavnim argumentom, da bo prinesel gospodarski razvoj in nova delovna mesta.

Vipavska hitra cesta - pogled, ki zaboli

V imenu razvoja so bile zelo nesrečno v prostor umeščene tudi nekatere prometnice. “Pogled, ki me vsakokrat zaboli, je pogled na Vipavsko dolino. Bolj po sredini, kot so tukaj speljali hitro cesto, bi jo zelo težko. Vipavska dolina je sicer majhna, a v slovenskem merilu ena tistih dolin, kjer je mogoče marsikaj pridelati, a želje in volje, da bi to ceste speljali drugače, ni bilo, ker je bilo za kapital tako najceneje.” Podoben scenarij bi se zaradi ekstremno nizke vrednosti kmetijskih zemljišč utegnil ponoviti pri hitri cesti na Koroško. “Absolutno je cesta potrebna, a obstaja več možnih tras. Tista, ki je kapitalu najljubša, bo zopet pozidala najbolj ugodne površine v enem bolj rodovitnih delov Slovenije. A vsi tisti, ki bomo na to opozarjali, bomo zlorabljeni kot tisti, ki Korošcem ne dovolimo priti do ceste.”

Repe pravi, da za pozidavo, širitev poselitve ali infrastrukture vedno obstaja boljša alternativa, ki pa je po navadi povezana z višjimi stroški - a samo na videz in samo kratkoročno. “Če so argument stroški in ekonomska logika, koliko so potem z ekonomskega vidika vredne na primer storitve travnika, kjer čebele lahko oprašujejo in vršijo svoje poslanstvo nadaljevanja rastlinskih vrst?” provokativno sprašuje Repe. “S tem ko uničimo travnik, finančno dolgoročno nismo pridobili, razen kratkoročno investitor. Toda kaj bo ostalo za zanamce?” Evropa je zato v svoje načrte do leta 2050 že zapisala načelo tako imenovane ničelne pozidave, ki pomeni, da je treba zemljišča, ki jih pozidamo, v enakem obsegu vrniti nazaj v naravo.

Neizkoriščena degradirana območja

Po zgledu nekaterih primerov dobrih praks iz tujine pa bi pri načrtovanju širitve pozidave morali večkrat predhodno premisliti, ali je alternativa pozidavi kmetijskih zemljišč lahko obstoječe pozidano območje, ki pa je funkcionalno degradirano. “Še posebej v bližini ali v samih središčih naselij bi morala biti prioriteta predvsem oživitev teh površin. V tujini na njih najdemo od zabaviščnih parkov do nakupovalnih centrov ali pa jim je bila s pomočjo novih investitorjev povrnjena prvotna, industrijska raba,” navaja Repe.

Prednost je okoliščina, da gre za večinoma komunalno že opremljene objekte oziroma zemljišča, kot resna ovira pa se po navadi izkaže lastništvo, saj je lastnik bodisi v stečaju bodisi je lastništvo neurejeno ali so lastniki v medsebojnih sporih ... Dodaten premislek pa je potreben tudi zaradi dejstva, da je na območjih nedokončanih ali propadlih projektov zaradi prekritja tal z nepropustnim gradivom, ki popolnoma prepreči opravljanje vseh funkcij prsti, vrnitev v prejšnje naravno stanje potrebnih več desetletij.

---