Istrobeneščina je bila za meščane jezik srca, za podeželane pa jezik kruha

Istrskobeneško narečje, ki se je razvilo iz narečja, ki ga je v naše kraje pred stoletji prinesla Beneška republika, je živ jezik. V njem se sporazumeva večina pripadnikov italijanske narodne skupnosti, ki živijo v Kopru, Izoli in Piranu ter nekaterih okoliških naseljih. Na pobudo Unije Italijanov bo to narečje vpisano v slovenski register nesnovne kulturne dediščine. Zasluga za to gre v veliki meri koprski dialektologinji Suzani Todorović, ki je istrobeneščino temeljito raziskala in pri tem kot prva na narečni zemljevid natančno zarisala, kje jo je še slišati.

Suzana Todorović: “Z vsakim članom skupnosti, ki umre,  gre res tudi delček narečja. Vendar to še ne pomeni, da bo 
narečje izumrlo.”  Foto: Zdravko Primožič/FPA
Suzana Todorović: “Z vsakim članom skupnosti, ki umre, gre res tudi delček narečja. Vendar to še ne pomeni, da bo narečje izumrlo.”  Foto: Zdravko Primožič/FPA

Kaj sploh je istrskobeneško narečje ali po italijansko “istroveneto”, začnemo pogovor z dialektologinjo. “Istrobeneščina ni avtohtono narečje v Istri, čeprav je prisotnost romanskega prebivalstva v Istri avtohtona. To je narečje, ki ga je v istrske kraje prinesla Serenissima, torej Beneška republika. Gre za različico beneškega italijanskega narečja, ki pa je na istrskih tleh izoblikovalo svojo podobo.

Prvi stiki med Beneško republiko in istrskimi mesti so se vzpostavili približno v 10. stoletju, polagoma pa je to narečje nadomestilo ves tedanji avtohtoni istrski idiom, ki pa je bila istriotščina. Ta se je danes ohranila le v šestih krajih v hrvaški Istri; v Šišanu, Fažani, Rovinju, Galižani, Balah in Vodnjanu,” razloži Suzana Todorović, ki se istrobeneščini posveča tudi v svoji najnovejši, že deveti knjigi z naslovom Istrobeneščina v krogu drugih jezikov in govorov v slovenskih obmorskih krajih. Monografija bo v obeh jezikih - slovenščini in italijanščini - izšla v maju.

Neutrudna raziskovalka istrskih narečij

Zanimanje za dialektologijo je pri Suzani Todorović (1979), Koprčanki dalmatinskega rodu, vzniknilo po naključju. Po letu zaposlitve na italijanski gimnaziji Antonio Sema v Portorožu, kjer je dobila službo po študiju italijanščine in sociologije kulture, se je uspešno prijavila na razpis za mlade raziskovalce na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Tam jo je v zanimiv svet istrskih narečij povabil profesor Goran Filipi, ki ji je predlagal tudi temo doktorskaga dela: Leksikološko-etimološka analiza izbranih romanizmov v šavrinskih govorih. Čeprav se je kmalu po doktoratu za štiri leta zaposlila kot direktorica zavoda študentske svetovalnice v Ljubljani, je ves čas nadaljevala raziskovanje narečij ter deloma predavala na koprski fakulteti za humanistične študije. Od januarja je zaposlena kot predavateljica na koprski pedagoški fakulteti. Rezultati njenih dialektoloških raziskav so objavljeni v več znanstvenih monografijah: Narečno besedje piranskega podeželja (2014), Šavrinsko in istrskobeneško besedje na Piranskem (2015), Slovensko istrsko izrazje v zaledju Kopra (2015), Narečje v Kopru, Izoli in Piranu (2016), Narečna raznolikost v okolici Kopra (2017), Il dialetto istroveneto a Capodistria, Isola e Pirano (2017), Raznovrstnost narečnih govorov na Koprskem (2018), La varietà dialettale del Capodistriano (2018). Z Ingrid Celestina je uredila tudi monografijo Šavrinka (2017), s čimer sta si prislužili mesečno zmago v izboru Osebnost Primorske.

Suzana Todorović v koprski ulici OF, kjer je sedež italijanske skupnosti.

Istrobeneščina ni tržaščina

Marsikdo, ki na ulicah Kopra, Izole ali Pirana ujame v uho pogovor med pripadniki italijanske skupnosti, zmotno pomisli, da gre za tržaško narečno govorico, za “triestino”. Čeprav sta si govorici v marsičem podobni, gre za dve različni narečji, pojasni dialektologinja. “Obe govorici sodita v skupino beneških narečij, a sta različni. Medtem ko je istrobeneščina v razvoju sledila beneškemu narečju, je tržaško narečje v določenem zgodovinskem obdobju postalo dokaj samostojno. Ker je bil Trst del habsburške monarhije, politično ni več bil odvisen od Benetk, zato v jezikovnih inovacijah ni več sledil beneškemu narečju, ampak je šel svojo pot. To se odraža pri rabi nekaterih fonemov, recimo fonemov š in c, ter pri rabi nekaterega izrazja. Je pa res, da tržaška italijanščina v zadnjih desetletjih močno vpliva na istrskobeneško narečje, ki se - tako kot vsi jeziki - spreminja.”

“Slovenski Istrani so bili večinoma dvojezični. Govorili so svoje materno narečje, a so morali poznati tudi istrobeneščino, če so želeli komunicirati z meščani.”

Skozi zgodovino se je zaradi različnih priseljevanj in drugih ključnih trenutkov v Istri oblikovala tipična dihotomija - v zaledju mest so živeli Istrani slovenskih korenin, v mestih pa Istrani romanskih korenin. Medtem ko so prvi na podeželju gojili slovensko narečje, torej rižanske in šavrinske govore, razloži strokovnjakinja, so v mestih govorili istrskobeneško narečje. “Istrobeneščina je bila do konca druge svetovne vojne jezik sporazumevanja,” poudari. “No, razen v času fašizma, ko je bil uradni jezik italijanščina. Sicer pa je bila istrobeneščina jezik komunikacije med vsemi Istrani. Slovenski Istrani so bili večinoma dvojezični. Govorili so svoje materno narečje, a so morali poznati tudi istrobeneščino, če so želeli komunicirati z meščani, s katerimi so bili skoraj vsakodnevno v stiku. Lahko bi rekli, da je bila istrobeneščina za meščane jezik srca, za podeželane pa jezik kruha.”

Odprava netočnosti na karti slovenskih narečij

Istrobeneško danes govorijo v Dragonji, Sečovljah, Strunjanu, Kopru, Izoli, Piranu, Hrvatinih in Bertokih. Da to vemo, gre zasluga prav Suzani Todorović, ki je v minulih letih s pomočjo narečnih govorcev - obiskala jih je med 150 in 200 - izvedla 21 narečjeslovnih raziskav v različnih istrskih krajih (Krkavčah, Borštu, Novi vasi nad Dragonjo, Padni, Svetem Petru, Dragonji, Sečovljah, Strunjanu, Tinjanu, Kopru, Izoli, Piranu, Dekanih, Hrvatinih, Škofijah, Bertokih, Pučah, Svetem Antonu, Šaredu, Bujah in Miljah). Pridobljeno znanje ji je omogočilo tudi, da je na zemljevidu slovenske Istre natančno razmejila območji istrobeneškega narečja in slovenskega istrskega narečja. S tem je tudi odpravila nepravilnost v veljavni Logar-Riglerjevi karti slovenskih narečij, na katero je po naključju naletela med narečnim raziskovanjem v Sečovljah. “Presenečeno sem ugotovila, da tam domačini govorijo le istrskobeneško narečje, medtem ko je Logar-Riglerjeva karta določala, da Sečovlje spadajo v območje slovenskega istrskega narečja.”

“Bolj smotrno je, da se ukvarjamo z dejansko rabo in negovanjem narečja kot z bojaznijo, da bo narečje izginilo.”

Istrskobeneško govorno območje v slovenski Istri

Raziskovalna vnema in želja, da bi spremenila nekaj, kar ni prav, sta jo vsak popoldan po službi vodili na teren, med informante, kot strokovno pravi ljudem, ki še govorijo istrskobeneško narečje in so “pravi zaklad za raziskovalca”. Ta pa mora imeti že dovolj izkušenj in znanja, da prepozna najbolj ustreznega narečnega govorca. Idealnih namreč ni, tako kot narečje samo po sebi ni neka idealna, nedotaknjena struktura, saj se ga dotikajo vsi jeziki in govori. Na istrskobeneško narečje danes poleg tržaške govorice vplivata tudi italijanščina in pogovarjalna slovenščina, pojasni Suzana Todorović. “Velik uspeh pa je, da se je skozi zgodovino sploh uspela ohraniti, saj je po drugi svetovni vojni z eksodusom izgubila 90 odstotkov svojih govorcev,” poudari in doda: “Zaradi tega ima dejstvo, da bo to narečje vpisano v slovenski register nesnovne kulturne dediščine, še toliko večjo vrednost.”

Ko jo pobaramo, ali jo je katero od srečanj z narečnimi govorci, ki so ji med dolgimi pogovori zaupali tudi marsikatero zanimivo zgodbo iz svojih življenj, še posebej zaznamovalo, odgovori: “Vsa srečanja te zaznamujejo, ker ti ljudje dajo delček sebe. Narečje je bilo do nedavnega jezik, ki naj bi bil omejen samo na ožji krog družine in prijateljev. Mislim, da gre pri teh raziskavah tudi za neko simbolno raven - v smislu, da se ljudje odprejo, se ne sramujejo svojega narečja in ti dovolijo vpogled v njihov intimni jezikovni svet. Deležna sem veliko prijetnih trenutkov, od spontanega smeha med pogovorom, zgodb iz mladosti ter iskrene hvaležnosti informantov, ko jim prinesem podpisan izvod knjige, ki so jo pomagali ustvariti. Zadovoljni so, da je njihova govorica, ki je bila toliko časa zanemarjena, povzdignjena na raven zapisa in je tako dobila neko vrednost.”

Bo z govorci umrlo tudi narečje?

Govorci pristnih istrskih narečij, bodisi slovenskega bodisi istrskobeneškega, so pretežno starejši ljudje. Prej ali slej jih ne bo več. Bo z njimi umrlo tudi narečje? “Z vsakim članom skupnosti, ki umre, gre res tudi delček narečja. Vendar to še ne pomeni, da bo narečje izumrlo. Vse je odvisno od tega, v kolikšni meri bodo narečni govorci - dedki, babice in starši - ljubezen do maternega jezika prenesli na svoje otroke. Večina narečnih govorcev, s katerimi sem v stiku, z otroki in vnuki govori v istrobeneščini.”

Bojazen za izumiranje narečja je sicer prisotna že veliko dlje, kot si predstavljamo, doda dialektologinja. “Zasledila sem jo v sto in več let starih zapisih. Istrskobeneško govoreči intelektualci iz Kopra so že takrat svarili pred rabo francoskih, slovanskih in italijanskih izrazov ter pozivali Koprčane, naj ohranijo svojo pristno mestno govorico. A narečja so skozi zgodovino vselej bila neizbežno podvržena vplivom drugih jezikov in tako je tudi danes. Če denimo narečni govorec mlajše generacije želi svoji babici povedati, kako je bilo v šoli, kako se je zabaval s prijatelji, bo moral v svojo narečno govorico nujno vključiti tudi neke sodobne izraze, bodisi slovenske, italijanske ali celo angleške. To ne pomeni, da narečje izumira, ampak se spreminja, tako kot se spreminjajo jeziki nasploh. Bolj smotrno je, da se ukvarjamo z dejansko rabo in negovanjem narečja kot z bojaznijo, da bo narečje izginilo.”

K njegovi ohranitvi na pisni, knjižni in simbolni ravni prispevajo tako napovedani vpis istrskobeneškega narečja v register nesnovne dediščine kot številne strokovne objave. Ne le monografije Suzane Todorović, ki je za vsak kraj, kjer je doma istrobeneščina, zapisala tudi osnovno slovnico. Tu je tudi bogato leksikalno gradivo, zbrano v treh izolskih, dveh koprskih in več piranskih narečnih slovarjih. Istrobeneščina se uspešno ohranja tudi skozi glasbo nekaterih istrskih ustvarjalcev, začenši z izolskim kantavtorjem Enzom Hrovatinom, ki je po oceni Todorovićeve eden izmed redkih, ki se izražajo v pristni izolski istrskobeneški govorici. Njenemu negovanju in ohranjanju je namenjen tudi čezmejni Festival istrskobeneškega narečja (Festival dell'Istroveneto), ki ga že več let prireja Unija Italijanov.

Čeprav ima istrobeneščina malo govorcev, veliko manj kot slovenska istrska narečja, je bolj živa, ugotavlja narečjeslovka. “Istrsko slovensko narečje ima resda več narečnih govorcev, a je omejeno samo na vaško, družinsko okolje. Istrobeneščina pa je pogovarjalni jezik velike večine pripadnikov italijanske skupnosti. Ne govorijo je le tisti pripadniki italijanske skupnosti, ki so se priselili iz italijanskih krajev in so prinesli svoja narečja. Poleg tega se istrobeneščina uporablja tudi v formalni komunikaciji, denimo na sestankih politične narave, kjer se govorci v nastopih izrazijo v istrobeneščini, zapisnik pa zapišejo v italijanščini,” ponazori. Potemtakem ima istrobeneščina pravzaprav boljše možnosti, da se ohrani, kot slovensko istrsko narečje.

Raziskovalne vneme ji ne bo zmanjkalo

Kaj se z istrobeneščino dogaja v krogu v krogu drugih jezikov in govorov v slovenskih obmorskih krajih, Suzana Todorović raziskuje v svoji novi monografiji, ki bo v maju izšla tako v slovenski kot v italijanski različici. “V njej predstavljam prisotnost istrskobeneškega narečja od njegovih prvih začetkov do današnje rabe. Sprehajam se po različnih zgodovinskih obdobjih. Istrobeneščino postavljam najprej v njeno pozicijo glavnega jezika do konca druge svetovne vojne, nato jo soočam z jeziki priseljencev. S tem izrazom definiram tudi priseljence iz različnih slovenskih krajev, ne le tiste, ki so se v 60. in 70. letih priselili iz različnih republik nekdanje skupne države,” opiše avtorica, za katero se zdi, da ji nikoli ne zmanjka zagona za nove raziskovalne podvige.

V maju bo Suzana Todorovič predstavila svojo novo monografijo z naslovom Istrobeneščina v krogu drugih jezikov in govorov v slovenskih obmorskih krajih.

“Mislim, da sem šele na dobrem začetku svoje raziskovalne poti Neki temelji so zdaj postavljeni in to je odlična podlaga nadaljnje raziskovanje narečij. Resda imam za seboj že veliko objavljenih publikacij, a dialektologiji se resno posvečam šele pet, šest let. O vrhuncu kariere je še prezgodaj govoriti,” se nasmehne.

Eden od projektov, ki se jim namerava posvetiti v prihodnje, je primerjava slovnic vseh istrobeneških govorov. Ob poznavanju natančne razmejitve govorov namerava bolj poglobljeno raziskati tudi romanski in slovanski stik na istrskem ozemlju. Večji projekt, ki ga je že izpeljala in bo ugledal luč sveta v letošnji jeseni, pa je istrskobeneški atlas slovenske Istre. “To je atlas, ki bo izšel v treh delih. Vsak prikazuje 570 narečnih kart, v katerih je prikazana narečna različica za 570 pojmov v enajstih krajih. Gre za obsežen atlas, ki bo štel približno 700 strani in bo dvojezičen,” napove.

Je v skrinjici še neizpolnjenih želja tudi veliki slovar istrskih narečij? “Zakaj pa ne? A to bo morda prišlo na vrsto, ko bo moja raziskovalna pot še zrelejša.”


Najbolj brano