Istra skozi čas (1.): Vpliv Beneške republike na življenje Istranov

Za Beneško republiko je bila Istra bolj geografska kot upravna enota in sprva ob vojaški zasedbi ob koncu 13. stoletja tudi dokaj nezanesljiva posest, saj je bila zanjo dosegljiva le po morju, razmeroma lahko pa je bila dostopna s Krasa in iz Pazinske grofije za njene sovražnike, sprva Goriške grofe, kasneje pa zlasti za Habsburžane.

Kmalu po zasedbi, torej od konca 13. stoletja pa do propada posvetne oblasti oglejskih patriarhov (1420), so Benetke svoje istrske posesti organizirale predvsem v vojaškem smislu. Ker je v zaledju mest, med katerimi je že tedaj izstopal Koper (Caput Histriae, Capo d'Istria), živelo pretežno slovansko prebivalstvo, so Benetke poleg mestnih načelnikov - podestatov in kapitanov, imenovale posebnega predstavnika slovanskega prebivalstva z nazivom kapetan Slovanov (Capitaneus Sclavorum Justinopolis), zlasti po beneški osvojitvi ozemeljskega pasu od Ospa do Rakitovca sredi 13. stoletja, v dokumentih pa se pojavljajo predvsem po koprskem uporu leta 1348.

Funkcija kapitana Slovanov se je kasneje v vojaškem pogledu prenesla na vseh 40 oziroma 44 vasi v koprskem zaledju, v vaseh pod Kraškim robom pa je imel tudi vlogo beneškega davčnega izterjevalca. Kapitani so običajno izhajali iz koprskega plemstva, a so morali obvladati jezik domačega prebivalstva. To je bil edinstven primer takega poimenovanja načelnika podeželja, ne le v Istri, temveč tudi drugod, kar potrjuje, da je šlo za tradicionalno sklenjenost slovanskega etničnega življa že v predbeneškem obdobju.

O avtorju

Dr. Salvator Žitko (1942) je po diplomi iz zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani naprej služboval kot profesor zgodovine in estetske vzgoje na Gimnaziji v Kopru, nato pa leta 1977/78 prevzel mesto ravnatelja Pokrajinskega muzeja v Kopru ter ustanovo vodil do leta 2004. Že kot profesor zgodovine na Gimnaziji v Kopru je pričel z raziskavami lokalne zgodovine s prvimi objavami v revijalnem in strokovnem tisku, s prehodom v muzejsko ustanovo pa je svoje strokovno-raziskovalno delo še razširil. Že trideset let je predsednik Zgodovinskega društva za južno Primorsko. Od leta 1991 je tudi odgovorni urednik znanstvene revije Annales ter član uredniškega odbora znanstvene revije Acta Histriae. Leta 2005 je bil imenovan za člana Slovensko-hrvaške zgodovinske komisije.

Zapleteni agrarni odnosi

Kapitani Slovanov so bili kot nekakšni zaščitniki slovanskega prebivalstva pristojni za reševanje vseh pomembnejših zadev in sporov, bili so tudi sodniki, v vojnem času pa vojaški poveljniki. Njim so bili podrejeni t.i. konestabli - častniki kmečke vojske (cernide), ki je imela nalogo braniti koprsko ozemlje. Trije do štirje konestabli so bili v 16. stoletju nameščeni v postojankah v Kubedu, Ospu in na Tinjanu, izmenično pa tudi v Podpeči, Rožarju in Hrastovljah.

Agrarni odnosi, ki so vladali med zalednim prebivalstvom večinoma slovanskega izvora, so bili pod Benetkami različni in zapleteni, saj so obstajale kar štiri vrste zemljiških odnosov: pravi fevdi z zemljiškimi podložniki (servi della gleba), kolonat, svobodni kmetje (denimo koprski mestni kmetje ali paolani) in mali kmečki posestniki, ki so plačevali dajatve mestnemu plemstvu. Na mestnih agrarnih površinah v zaledju so se razvijali predvsem kolonatski odnosi, ki pa so bili drugačni na območju Kopra, kjer so bili koloni bolj odvisni od posestnika, kot pa,, denimo,, na območju Pirana, kjer so uživali več osebne in stvarne svobode.

Zgodovinski okvir

Zgodovinske okoliščine so v Istri narekovale drugačen razvojni tok kot v bližnjih italijanskih deželah. O zgodovinskem okviru, v katerem se je v Istri razvijal preplet kultur in jezikov, piše zgodovinar dr. Salvator Žitko, čigar kratek oris nekaterih pomembnih zgodovinskih okoliščin bomo objavili v nekaj nadaljevanjih.

V koprskih statutih (1423) so bili tudi podrobni opisi vseh meja tedanje koprske komune s številnimi posestniki, med katerimi so bili tudi Slovenci, vendar je beneška oblast strateško pomembna območja zadržala zase, med njimi zlasti območje Brega in Kraškega roba. To območje z utrdbami in obrambnimi stolpi, kakršen je bil, denimo, stolp v Podpeči, je postalo nekakšna “vojna krajina”, čeprav pod sodno oblastjo koprskih podestatov in kapitanov. V mestnih statutih so bili tudi seznami slovenskih vasi, ki so pripadale koprski komuni, vendar je v seznamih iz 13. stoletja oziroma iz leta 1300 ter 1647 precejšnja razlika, saj se vrsta vasi v zadnjem seznamu ne pojavlja več, tako,, denimo,, Marezige, Movraž, Glem, Zabavlje, Dekani, Sv. Peter in še nekatere, kot nove vasi pa Krkavče, Boršt, Truške, Gračišče ...

Naravna meja na Kraškem robu je z utrjenimi postojankami in gradovi, kakršen je bil zlasti grad Socerb (S. Servolo), odslej učinkovito varovala beneške posesti proti Habsburžanom pa tudi proti Turkom, ki so že po letu 1470 čedalje pogosteje vdirali v Istro ter mimo Trsta silili že v Furlanijo.

Glagolica je bila prisotna, a se ni uveljavila

O slovanskem značaju Istre govorita tudi glagolska književnost oziroma pisava ter z njima povezano slovansko bogoslužje, ki se je iz Dalmacije postopoma širilo tudi na območje beneške Istre. Na koprskem območju je bilo slovansko bogoslužje v navadi v vseh vaseh koprske škofije, o čemer pričajo ohranjeni glagolski misali, arhivske listine in napisi. Pomembno središče glagoljašev je bil predvsem Koper s svojim gregoritskim samostanom, kjer so že od konca 15. stoletja delovali frančiškani tretjeredniki. Po jeziku so bili večinoma Hrvatje iz severne Dalmacije, Kvarnerskih otokov in Istre, o njih pa je tudi mnogo pričevanj in virov - iz škofovskih vizitacij, zlasti pa v Naldinijevem Cerkvenem krajepisu koprske škofije iz leta 1700. Tretjeredniki so se redno posluževali “ilirskega jezika”, spovedovali slovansko prebivalstvo, ki se je v Koper naselilo s podeželja, zlasti pa mornarje in vojake pa tudi kaznjence in bolne po zaporih.

Zaradi poznavanja pogovornega jezika Istranov, so jih imele tedanje beneške oblasti za koristne, zato so jih tudi koprski škofje pošiljali na podeželje za spovedovanje in maševanje v starocerkvenem jeziku, saj druga duhovščina zaradi nepoznavanja slovanskega jezika tega ni bila sposobna. Škof Paolo Naldini je v svojih poročilih Svetemu sedežu to tudi večkrat poudarjal.

Glagolice pa se tretjeredniki niso posluževali zgolj v cerkvi, temveč tudi v vsakdanjem življenju pri pisanju knjig, poučevanju in pri administraciji. Kljub temu pa ne razpolagamo s podatki, iz katerih bi bila razvidna kakšna bolj živahna kulturna aktivnost koprskih glagoljašev. Verjetno je njihova aktivnost potekala v skromnih okvirih in bila omejena v glavnem na samostansko askezo in pastoralno dejavnost med nižjimi socialnimi sloji, zato se ni zasidrala v višjih socialnih slojih oziroma njihovi kulturi.

Pragmatična beneška oblast

Postopna kolonizacija slovanskih naseljencev od 9. pa do 14. stoletja, ponekod pa tudi do 17. stoletja, je v Istri namreč vzpostavila povsem drugačno kulturno, socialno in etnično dihotomijo med mestom in podeželjem, kot pa, denimo, na območju Furlanije in Veneta oziroma v drugih italijanskih pokrajinah.

Pragmatično naravnana beneška oblast s svojimi koprskimi podestati in kapitani, kot omenjeno, domačega jezika Istranov in glagolice ni preganjala. Tudi sam beneški dož Francesco Foscari je že leta 1450 koprskemu podestatu ukazal, naj spoštuje običaje, navade in pravice slovanskega življa koprske komune. Toda pri tem ravnanje koprskih škofov v 16. in 17. stoletju ni bilo vedno enoznačno. Tako je leta 1623 škof Girolamo Rusca poročal papeževemu nunciju v Benetkah, “da na podeželju zunaj mest biva slovanski živelj s svojimi duhovniki, ki v domačem jeziku berejo sv. mašo, kar pa se potrpi, da se ustreže 'divjaštvu' teh ljudi, ki bi drugače ne vzdrževali svojih duhovnikov, a so vendarle dobri in pošteni kristjani.”

Ob svojih vizitacijah so se s temi težavami soočali mnogi koprski škofje in pomanjkanje duhovnikov z znanjem “ilirskega jezika” pripisovali pomanjkanju semenišča, ki bi moralo po sklepih tridentinskega koncila kulturno in duhovno vzgojiti tiste mladeniče, ki so se nameravali posvetiti duhovniškemu poklicu. Kot prvi je problem semenišča izpostavil škof Francesco Zeno, prihod škofa Paola Naldinija leta 1686 pa predstavlja uresničitev vseh tistih pobud, želja oziroma začetih akcij, ki jih njegovi predhodniki niso uspeli realizirati. V letih 1691-1705 je Sveti sedež oziroma pristojne kongregacije nenehno opozarjal, da je treba v koprski škofiji vzpostaviti semenišče za študij bogoslovcev, ki bi obvladali “ilirski jezik” in je v ta namen najprej zadolžil koprske tretjerednike za maševanje na podeželju, dokler ni uspel novembra leta 1710 v zgradbi ob škofijski palači odpreti slovanskega semenišča, kamor so sprejeli prve štiri semeniščnike slovanskega rodu. V znak velikodušnosti jim je pokrival stroške bivanja in šolanja. Leta 1710 se je tako tudi uradno pričela dejavnost malega semenišča pod njegovim patronatom, s tem pa so bili položeni tudi temelji za njegov kasnejši razvoj.

V 17. stoletju se življenje v Istri umiri in razvija

Ta, nedvomno pomembna in prelomna Naldinijeva dejanja pa je treba ocenjevati v kontekstu nekaterih realnih okoliščin in dejstev, ki jih je morala upoštevati tudi tedanja Cerkev. V drugi polovici 17. stoletja je namreč po obdobju vojn in kužnih morij začelo število podeželskega prebivalstva v Istri postopno naraščati. Umirjale so se tudi migracije in emigracije prebivalstva, redkejše so bile epidemije in lakote. Istra je tako že v Naldinijevem času vstopila v obdobje mirnejšega in bolj urejenega življenja, ki je imelo blagodejne učinke tudi na prebivalstvo. Medtem ko je prebivalstvo koprske škofije še sredi 16. stoletja štelo približno 15.000 prebivalcev, jih je konec 18. stoletja štelo že približno 25.000. Zlasti je naraščalo število prebivalstva na koprskem podeželju, saj je od prvotnih 6.000 naraslo na dobrih 13.000, tako da je v 18. stoletju slovansko prebivalstvo že krepko preseglo število romanskega prebivalstva v samem Kopru. Če ob tem upoštevamo še številno prebivalstvo slovanskega izvora, ki se je kontinuirano naseljevalo v obalna mesta, kjer se je sicer praviloma integriralo in asimiliralo s prevladujočo romansko kulturo in jezikom, lahko štejemo, da je v koprski škofiji že prevladovalo avtohtono slovansko prebivalstvo.

Odzivi na Naldinijevo ustanovitev semenišča so bili sicer različni, a večinoma pozitivni, saj je dajala pečat simbiozi koprske Cerkve z njenim slovanskim prebivalstvom. Šlo je za ustanovitev ene prvih tovrstnih ustanov na slovenskem etničnem ozemlju, kar je bilo posebnega pomena zlasti zaradi tega, ker je nastalo na njegovem obrobju in le nekaj desetletij pred diskusijami in polemikami, ki so se v krogu koprskih akademikov začele sredi 18. stoletja razvnemati o nacionalnih, družbenih in socialnih problemih Istre tistega časa. Določen krog akademikov na čelu z Gian Rinaldom Carlijem je v svojem dokazovanju o romanskem značaju Istre in njene zgodovinske preteklosti njen slovanski značaj zavračal. Tem bolj je bilo zato pomembno, da je naprednejše kulturno in družbeno okolje s svojimi stališči, ki sta jih s svojimi deli in dejanji že v predhodnem obdobju v polni meri izražala tako novigrajski škof Giacomo Filippo Tommasini kot koprski škof Paolo Naldini, do propada Beneške republike (1797) ohranjalo med obema nacionalnima komponentama potrebno ravnovesje, strpnost in sožitje ter s tem pripomoglo k vzpostavitvi trdnih temeljev v procesu nacionalne prebuje in oblikovanja nacionalne zavesti slovenskega prebivalstva skozi 19. stoletje. (nadaljevanje prihodnjič)

---