“In kaj če je beseda prava, toda ni na pravem mestu?”

To vprašanje je poslala bralka, ko je prebrala navodilo, ki ga mora izpolnjevati vsak zapis, če naj velja za dobrega - navodilo dokaj enostavno in preprosto, saj zahteva le, da so v zapisu prave besede postavljene na pravo mesto. Toda spraševalka je navodilo obrnila še v dodatno smer: Kaj pa če je beseda sama zase slovnično pravilna, pa kljub temu ne ustreza mestu, kamor je postavljena?

In kakšen naj bi bil preprost odgovor? Jasen, kot je bil odgovor hodže Nasredina kmečkima sinovoma, bratoma, ki sta se smrtno sprla pri delitvi dediščine po očetu. Vprašala sta ga, kako naj razdelita imetje pol na pol tako, da bo pravično in bosta oba zadovoljna. Hodža je dejal, naj prvi premoženje razdeli v dva dela, drugi brat pa naj prvi izbere svojo polovico.

Nasvet je bil res pravi: jasen, moder in poúčen. Posest pokojnega očeta je bila takoj pravilno razdeljena in prerekanja med bratoma je bilo v trenutku konec.

Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si

Za dober jezik nimamo tako učinkovitega nasveta, kot je Nasredinov. Zato ne, ker je jezik ustvarila narava in ni umetna tvorba kot država. Stvaritev, ki jo porodi narava, je trdnejša od sleherne človekove iznajdbe. Da je to res, nam dokazuje dejstvo, da obstaja več narodov, ki živijo in preživijo brez lastne države (Baski, Katalonci, Slovenci do leta 1991) in celo brez lastnega ozemlja (Romi zmeraj, Židje 2000 let, vse do ustanovitve Izraela). Ni pa na svetu naroda, ki si ne bi ustvaril lastnega jezika. Zato naravnemu jeziku ni mogoče kar tako, poljubno svetovati in celo ukazovati. Da je pravilen in seveda lep, mora biti dobra in pravilna tudi vsa vsebina, ki jo označuje. Lahko so vse uporabljene besede prave, če niso prav povezane, vse na pravem mestu, cilja ne dosežejo. Govornik, ki ne ve, kaj naj pove, a vseeno stopi k mikrofonu v slovenskem parlamentu, prav gotovo ne bo govoril v lepi in prepričljivi materinščini.

Oglejmo si podrobneje vprašanje naše bralke, da preverimo, ali bodo odgovori na njena poizvedovanja potrdili v zgornjih stavkih navedene zakonitosti slovenskega jezika. Ostane naj neimenovana, ker je o sebi zapisala samo to, da je bila nekoč moja učenka. Zapisala je: “Spoštovani profesor, vesela sem, da ste se nam, vašim bralcem, končno spet oglasili v Primorskih novicah. Prebrala sem vaš intervju v 7. valu minuli petek. Po pravici vam povem, da sem že izgubila vsako najmanjše upanje, da bom še kdaj zagledala vaš članek o naši ljubi, a premalo spoštovani materinščini. Dolgo sem ga željno čakala. Od lanskega junija, se mi zdi, do letošnjega marca. Zdaj se mi je upanje vrnilo. V intervjuju ste Petri Vidrih povedali, da tako dolgo niste napisali svoje Minute zato, ker vam bralci ne pošiljamo zanimivih novih vprašanj, s katerimi se srečujemo, ko hočemo kaj zapisati ali povedati v pravilni knjižni slovenščini. Da preidem k moji želji. Na neko vprašanje ste novinarki odgovorili, da je pesnik Kajetan Kovič rekel, da ni težko dobro in lepo pisati, ker je pri tem treba samo prave besede postavljati na pravo mesto. Ta nasvet mi je poznan, ker ste nam ga večkrat ponovili v razredu pri popravi šolske naloge ali pa že prej, ko smo vas spraševali, kakšen bo naslov naloge. Odgovorili ste, da ne bo težak in da bo vsak naš spis dobil lepo oceno, samo da bodo v njem prave besede na pravem mestu.

Ker je spregledal razliko v pomenih pojmov zdravje (stanje človeka, ki mu vsi organi usklajeno delujejo) in zdravstvo (ustanove, bolnišnice, zdravstveni domovi …, ki skrbijo za zdravje v družbi), je Ministrstvo za zdravstvo preimenoval v Ministrstvo za zdravje.

Med svojim delom v službi se pogosto tudi jaz srečujem z vprašanjem, kako pravilno zapisati sklepe, ki jih vodilni našega podjetja oblikujejo v pogovornem jeziku in z besedami iz narečja. Šele zdaj se zares spopadam z nalogo, kako poiskati prave izraze in jih postaviti na pravo mesto v skrajšanem zapisniku o sejah, ki so dobesedno posnete na snemalni napravi. Izrabljam priložnost, ki se mi ponuja: prosim vas, da s primeri iz današnjega uradnega govorjenja in pisanja ponazorite, kaj pomeni Kovičeva stroga zahteva o pravi besedi na pravem mestu.

Vprašanje bom še malo dopolnila. Ko poslušam ali berem javne govore, se mi namreč zdi, da je marsikatera beseda sama zase dobra, po slovnici pravilna, prava, a se mi zdi, da ni na pravem mestu. Zato vas dodatno sprašujem: In kaj če je beseda prava, toda ni na pravem mestu? Hvaležna vam bom, če napišete odgovor v Primorskih novicah. Vaši bralci bomo veseli, če nam boste spet objavljali članke o jeziku. Lepo vas pozdravljam, moj dragi profesor!”

Spoštovana moja neimenovana bivša učenka, hvala za posrečeno vprašanje, ki je več kot dobrodošlo za današnji čas hitenja, prehitevanja, plitvine in površnosti, ki se (površnost) zmeraj kaže udi v zanemarjenem jeziku. A najprej pojasnilo: skoraj ni nikakršne razlike v pomenu, kadar rečemo, da je na pravem mestu neprava beseda ali pa da je prava beseda na nepravem mestu. Ljudstvo reče: naj se človek še tako obrača, zmerom mu ostaja r.t odzadaj. Zaradi tega bom navedel le primere, kjer beseda ni na pravem mestu.

1. Imeli smo ministra, ki se je štel za bolj pametnega v jeziku od vseh drugih, na primer novinarjev. Ker je spregledal razliko v pomenih pojmov zdravje (stanje človeka, ki mu vsi organi usklajeno delujejo) in zdravstvo (ustanove, bolnišnice, zdravstveni domovi …, ki skrbijo za zdravje v družbi), je Ministrstvo za zdravstvo preimenoval v Ministrstvo za zdravje. V novem imenu beseda zdravje, ki je sama po sebi pravilna, ni na pravem mestu. Ministrstvo namreč mora skrbeti za dobro delovanje zdravstvenih ustanov in zavodov, bolnišnic …, ki imajo na skrbi zdravje ljudi. Morebiti v slabem novem poimenovanju ministrstva tiči kak vzrok, da so razmere v našem zdravstvu tako na tleh.

2. Ko slišimo besedo neopredeljeni, smo v zadregi, ker ne vemo dobro, kaj zares pomeni. Tako namreč poimenujemo ljudi, ki nimajo izbranega ali določenega osebnega zdravnika, na katerega bi se obrnili, če bi, bognedaj, zboleli. Takemu državljanu zdravnika ne opredelimo, pa tudi tak državljan ne opredeli zdravnika, ampak si ga izbere ali pa mu ga kdo drug določi. Pravo poimenovanje za take nesrečnike bi bilo morda bolniki brez zdravnika. Pridevnik neopredeljeni potemtakem ni prava beseda na pravem mestu.

Bralca Borisa Strleta iz Kopra pa moti glagol nasloviti. Zapisal mi je: “Najprej so začeli nekateri politiki 'naslavljati' kakšen problem, na primer: 'naslovili bomo vprašanje plač v zdravstvu'. Zdaj opažam, da so začeli tudi nekateri novinarji 'naslavljati' vprašanja. Moj vtis je, da gre že spet za frazo, ki našemu jeziku ne ustreza najbolj. Kaj menite vi?”

Prav sodite, gospod Boris, gre za površen prevod angleškega glagola “to address”, ki na prvem mestu sicer res pomeni “nasloviti”, a drugi pomeni so še: omeniti, vzeti v obzir, upoštevati, uvrstiti na seznam, navesti, dati na dnevni red itd. Toda naš prevajalec je prebral le prvi pomen, ni se mu pa dalo brati še odtenkov v pomenu glagola address. Ravnal je kakor neki prevajalec romana o alpinističnih junaštvih; zapisal je, da je junak odšel v hribe s krampom, ne s cepinom, kot se reče nepogrešljivemu orodju alpinistov. S cepinom, ki ga je lahko prikril pod suknjičem, je Stalinov vohun leta 1940 razčesnil glavo Levu Trockemu v daljni Mehiki. S težkim in nerodnim krampom za kopanje jarkov tega ne bi mogel, saj mu ga ne bi bilo moče skriti pod obleko.

Še bi lahko naštevali besedne zveze, kalke (slabe prevode) ali celo neprevedene tuje izraze, ki nam kažejo, kakšna zmeda se nam skuha, če ne izberemo prave besede in je ne postavimo na pravo mesto. A prihranimo jih za kak nov zapis, spoštovane bralke in bralci.


Najbolj brano