Harlekin iz Izole

Čeprav ni dolgo tega, kar sem v tej rubriki pisal o ulovu sivega morskega psa (Carcharhinus plumbeus) v naših krajih, pa se v naši majhni luži na vrhu Jadrana spet dogaja. In to sredi zimskega mrtvila, čeprav nas izjemno januarsko vreme letos bolj malo spominja, da gre za hladni del leta. Tokrat je bil v našem morju najden polž zaškrgar s čudovitim barvnim vzorcem.

Manj kot tri centimetre velik pisani polž zaškrgar je bil najden v izolski marini. Našla ga je mlada raziskovalka Ana Fortič, ki se ukvarja s filtracijsko učinkovitostjo nekaterih pridnenih nevretenčarjev. Za ta namen je postavila v različnih območjih slovenske obale manjše plastične cilindre, na katere se počasi zaraščajo pridnene živali. Sčasoma postanejo cilindri povsem obrasli z živalmi, ki s filtriranjem delcev iz vode izboljšujejo kakovost vode. Med rutinskim pregledom plastičnih cilindrov iz marine je Ana opazila, da so preraščeni z vrsto mahovnjaka Crisularia plumosa. Mahovnjaki (Bryozoa) so živali, za katere so še pred nekaj stoletji zaradi njihove oblike mislili, da gre za alge. Na mahovnjaku sta se pasla dva polža zaškrgarja vrste Thecacera pennigera, ki se z deli mahovnjaka prehranjujeta. Polža zaškrgarja te vrste prepoznamo po številnih oranžnih ali rumenih in črnih pegah na belem trupu, pri čemer so črne pege znatno manjše. Vzorec me na prvi pogled še najbolj spominja na harlekina, znano beneško masko z značilnimi karo vzorci bolj ali manj rumene, rdeče in oranžne barve, ki ga sicer gotovo vidimo v času pusta. Harlekina je kot diabolično figuro uporabil v svoji komediji znani pisec Carlo Goldoni.

Privlačni goli polži

Polži zaškrgarji (Opisthobranchia) ali kot jim popularno rečemo goli polži, ker pač nimajo hišice, so ena izmed najbolj privlačnih skupin morskih nevretenčarjev. V dolgem procesu evolucije so hišico zamenjali za dovršene strategije zaščite pred plenilci. Na svetu živi skoraj 6000 vrst, v Sredozemskem morju pa vsaj 363. V našem delu Jadrana je bilo doslej, če upoštevamo tudi harlekinskega zaškrgarja, ugotovljenih 143 vrst, kar je za našo lužico zelo veliko, saj predstavlja približno 2,5 odstotka vseh doslej na planetu opisanih vrst. Velika večina je majhnih, kvečjemu par centimetrov velikih vrst, največji med njimi pa je orjaški morski zajček (Aplysia vaccaria), ki lahko doseže en meter v dolžino in tehta neverjetnih 14 kilogramov. Leta 2000 je ameriški biolog Eric Kandel dobil za raziskovanja živčnih celic kalifornijskih morskih zajčkov (Aplysia californica) Nobelovo nagrado. Živčne celice so pri tej vrsti orjaške in zato omogočajo učinkovite raziskave odziva živali na različne dražljaje.

O polžih zaškrgarjih razmeroma veliko vemo, tudi zaradi tega, ker so priljubljen fotografski objekt.

Ko barve spregovorijo

Zaškrgarje krasijo izjemni barvni vzorci, velika pestrost vrst, velika izbirčnost pri hrani, številne nenavadne življenjske strategije in še veliko več. Če so čudoviti barvni vzorci živih organizmov značilni predvsem za tropska morja, to gotovo ne velja za polže zaškrgarje, saj tudi v sredozemskem prostoru najdemo zelo pisane vrste. Mnogi barvni vzorci neštetih kombinacij barv in barvnih vzorcev bi gotovo navdihnili razne umetnike in celo modne oblikovalce.

O polžih zaškrgarjih razmeroma veliko vemo, tudi zaradi tega, ker so priljubljen fotografski objekt. Polži zaškrgarji so pač polži - so počasni in jih je zato lahko fotografirati za razliko od rib ali raznih hitro premikajočih se pridnenih nevretenčarjev. Le najti jih je treba, kar pa je znatno težje. Tudi omenjenega harlekina iz Izole Ana ni takoj opazila, ampak šele dan kasneje. V gosti razrasti mahovnjaka sta se podolgovata gola polža dobro prikrila. Poleg tega je našla tudi njun mrest, kar pomeni, da se harlekin v našem morju razmnožuje. Harlekin je bil doslej zabeležen le še enkrat v Jadranskem morju, v Boki Kotorski v Črni gori. Tudi tedaj smo to vrsto našli v podobnem okolju in sicer v novi marini Porto Montenegro. V celotnem Sredozemskem morju je znanih le nekaj zapisov o pojavljanju te vrste. Sicer pa je bila najdena povsod po svetu, vendar tu in tam. Potrdili so jo na obeh straneh Atlantskega oceana, v Veliki Britaniji, atlantski obali Francije in Španije, v Avstraliji in Novi Zelandiji, v Koreji, na Japonskem in še kje.

Tujerodni prišlek

Raziskovalci so ugotovili, da je ta vrsta kljub široki razširjenosti tujerodna vrsta, ki se razširja v nova okolja z ladijskim prometom in morda tudi z marikulturo. Pravzaprav se razširja z nekaterimi vrstami mahovnjakov, njihovo priljubljeno hrano, ki v pristaniščih začnejo preraščati dna plovil, če se ta v njih zadržujejo daljši čas. Mnoga okolja, v katerih so našli primerke te vrste, so pristanišča, marine ali obrežne lagune, kar potrjuje dejstvo, da je pomorski promet pomemben dejavnik vnosa te tujerodne vrste. A kljub vsemu je pojavljanje tujerodnih vrst v novem okolju vse kaj drugega kot enostavna naselitev. Prišlek se mora privaditi na novo okolje, drugačne podnebne razmere in predvsem na domorodne tekmece. Če teh ni, je bistveno lažje, če pa so, le redkim tujerodnim prišlekom uspe izriniti tekmece in preživeti v novih razmerah. Večina tujerodnih organizmov v našem morju se je pojavila v enem ali nekaj primerih in nikoli več, le redki pa so uspeli najti svojo nišo. Takšna je na primer japonska ostriga (Magallana gigas), ki jo najdemo v bibavičnem pasu povsod od Debelega rtiča pa vse do Sečoveljskih solin. Kako bo s harlekinskim golim polžem, bo pokazal čas, njegov uspeh pa je v celoti odvisen od prisotnosti mahovnjaka, s katerim se prehranjuje.

Mojstri obrambe

Polži zaškrgarji so živalska skupina, polna presenečenj in nenavadnih prilagoditev. Izguba hišice je namreč povzročila, da so se razvile druge obrambne strategije. Teh je izjemno veliko in nekatere so onkraj naše domišljije. Mnogi goli polži z drugimi vrstami sorodnikov delijo podoben barvni vzorec, ki plenilce kot prometni znak na cesti opozarja, da so strupeni. Drugi s svojim vzorcem oponašajo tiste, ki so strupeni, čeprav sami niso. Tretji oponašajo barvo tistih, ki so neužitni oziroma neprebavljivi. Mnoge vrste polžev gološkrgarjev (Nudibranchia), ki so daleč najlepša skupina polžev zaškrgarjev, dobi orožje kar s prehranjevanjem. Ko se taki polži prehranjujejo s svojim plenom, trdoživnjaškimi ožigalkarji (Hydrozoa), na tak način pridobljene ožigalke vgradijo v lasten obrambni sistem. Takim ožigalkam pravimo kleptoknide oziroma v prevodu ukradene ožigalke. Nekateri zaškrgarji pa so pravcate kemične tovarne, ki stranske produkte prehrane predelajo v različne kemične spojine. Te potem v nevarnosti, ko se soočijo s plenilcem, izločijo. Lahko so to odvračalna sredstva (za plenilca) neprimernih vonjav, kislinski izločki, strupene snovi ali celo dimne zavese, ki jih sicer poznamo pri njihovih daljnih sorodnikih sipah in hobotnicah. Nekatere vrste morskih zajčkov, kot je na primer tujerodni kosmati morski zajček (Bursatella leachii), ob nevarnosti sproži goste rdeče izločke, dimno zaveso, ki odvrne plenilca.

Polž zaškrgar iz Izole je nova vrsta za slovenski del Jadranskega morja. Je nov dokaz, da se Sredozemsko morje sooča s procesom bioinvazije, prihoda tujerodnih vrst v naše okolje. V našem morju je bilo doslej ugotovljenih nekaj manj kot petdeset tujerodnih vrst, velika večina se jih je pojavila v enem ali nekaj primerih. Kljub vsemu je potrebno vsakega tujerodnega prišleka v našem okolju redno spremljati in ugotavljati njegove morebitne vplive na okolje.

* Lovrenc Lipej je doktor bioloških znanosti, raziskovalec na Morski biološki postaji NIB v Piranu. Ekološke in biološke predmete predava na univerzah v Kopru, Ljubljani in Mariboru.


Najbolj brano