Hajuej to hel

Pravilno bi seveda bilo Highway to Hell ali po naše najbrž avtocesta v pekel. A če v kvoti slovenske glasbe slišim, kako gledajo “ven čez okno”, da ne “rabijo razumet” in če jim “lohk puvem”, potem tudi če zapišem “hajuej to hel”, ni tako hudo.

Robert Turk Foto: Tomaž Primožič/FPA
Robert Turk Foto: Tomaž Primožič/FPA

Avstralski izmenično enosmerni rockerji skupine AC/DC mi pa najbrž tudi ne bodo zamerili tovrstne slovenske priredbe naslova enega njihovih največjih hitov, ki bo prihodnje leto - verjeli ali ne, praznoval že svoj štirideseti rojstni dan. “Ne moreš, da verjameš,” bi najbrž rekli v slovenski glasbeni kvoti. A pustimo to. Konec koncev nisem kopitar in ne morem soditi, kako uspešno je to naše kvotno kopito.

Sicer pa nestrinjanje okrog takšnih ali drugačnih kvot ni posebnost pravkar podjetniško razburjene strani Alp. Pomisliti velja le na migrantske kvote ali pa na tiste ribolovne. O slednjih morda kdaj drugič, prve pa najbrž sploh niso več aktualne, čeprav se je z njimi poskušalo bolj ali manj pravično razdeliti skrb za preštevilne iskalce boljšega in predvsem varnejšega življenja. Za večino evropskih držav so seveda previsoke, Višegrajci, z Janezovim prijateljem Viktorjem na čelu, pa itak menijo, da bi prav vse prišleke, stare in mlade, morali pustiti pred vrati evropskega raja. Pri tem seveda ne pomislijo, kakšen signal pošiljajo v svet. In tudi ne pomislijo, kako bodo ta signal sprejeli mladi, tisti doma, “nel paese dei balocchi”, bi rekel Edoardo Bennato, in tisti, ki jih puščajo pred vrati raja.

Je pa sovražnost v možganskih krivuljah, namenjena sočloveku, zgolj eden izmed krakov avtocestnega programa, ki vodijo naravnost “hudiču u ret”, kot bi rekel Mlakar. Drugi krak, ki ga pospešeno gradimo, je podobno sovražen ali vsaj neskončno izkoriščevalski odnos do naravnih virov in do okolja nasploh.

Kakšen medsebojni odnos razen sovražnega se lahko naseli v njihove možganske krivulje? Pri prvih zaradi tega, ker kar naprej poslušajo o nevarnih migrantih in imajo občutek, da so ogroženi, pri drugih pa zato, ker so dejansko ogroženi. Da o tem, da kar naprej poslušajo, da so posiljevalci, teroristi in izkoriščevalci evropskega socialnega sistema, niti ne govorimo. In sovražnost v možganskih krivuljah prav gotovo ni cesta, polna lepih razgledov, prijetnih počivališč v senci dreves in ob žuborečih potokih ter brez prepotentnih voznikov, ki prehitevajo v nepregledne ovinke. Sovražnost v možganskih krivuljah je avtocesta, obdana s protihrupnimi ograjami, z nevarnimi viadukti, z gnečo na bencinskih črpalkah, z nasmetenimi počivališči, s prevaranti, ki zaigrajo predrto pnevmatiko, da bi vas okradli, s kilometrskimi kolonami in kljukci, ki vijugajo med voznim in prehitevalnim pasom, kot da bi vozili slalom v Wengnu. Če kaj, potem je prav sovražnost v možganskih krivuljah “hajuej to hel”. Brez najmanjše sence dvoma. Človeštvo je priča. Ne pa tudi dober učenec in povrh tega z zelo skromno sposobnostjo pomnjenja.

Zgolj dobrega pol stoletja je bilo dovolj, da v Nemčiji paradirajo skrajni desničarji in, če imajo priložnost, tako mimogrede, napadejo mimoidočega zgolj zato, ker je temnopolt; dovolj, da lahko po Trstu ponovno nekaznovano paradirajo neofašisti, in ne nazadnje, da po štajerskih gozdovih s tropom zamaskirancev koraka Rdeča kapica, pardon, čepica. “Minister Gregor, pa nič,” je zapisal Levstik v Martinu Krpanu. Tudi pred pol stoletja so bili ministri Gregorji tiho vse dotlej, dokler ni bilo prepozno. Dokler ni uničevanje manjvrednih ali zgolj drugačnih doseglo naravnost nepredstavljive razsežnosti.

In če je sovražnost v možganskih krivuljah hajuej to hel, je relativizacija ali celo zanikanje odgovornosti za dogajanje v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja njen najpomembnejši priključek. Podobno kot zanikanje soodgovornosti za množice na napačni strani rezilnih žic, panelnih ograj in drugih tehničnih ovir, kot temu pravi Miroslav mlajši. Je pa sovražnost v možganskih krivuljah, namenjena sočloveku, zgolj eden izmed krakov avtocestnega programa, ki vodijo naravnost “hudiču u ret”, kot bi rekel Mlakar. Drugi krak, ki ga pospešeno gradimo, je podobno sovražen ali vsaj neskončno izkoriščevalski odnos do naravnih virov in do okolja nasploh.

Rubikon smo nedvomno prestopili s toplogrednimi plini. Vse kaže, da tudi s plastiko in vsakovrstnimi odpadki. Mimogrede, jutri bodo prostovoljci še zadnjič čistili Slovenijo. Pa ne zato, ker bi zmanjkalo odpadkov, saj se pojavljajo nova in nova odlagališča, več je tudi običajnega, vsakodnevnega smetenja. Nasmetena stran Alp se bo prostovoljno čistila zadnjič zato, ker enkratne akcije ne morejo nadomestiti sistemskega pristopa k reševanju problema odpadkov. In ne gre samo za prazno embalažo in nevarne odpadke. Problem so tudi čisto navadni gradbeni odpadki. Ti že danes ležijo vsepovsod in glede na to, da se gradbeni sektor postavlja na noge, si lahko samo predstavljamo, kaj nas čaka. Oziroma kaj čaka grape, vrtače, kale in podobne neuporabne prostore. In seveda kaj čaka Jureta, novega ministra za okolje. Glede na prejšnjo funkcijo je samo upati, da odpadkov ter drugih okoljskih in naravovarstvenih zadev - če se malo pošalimo - ne bo postavil na drugi tir.

In ko smo že pri tirih, kaže, da obstaja velika možnost, da bomo na trenutno edini tir med koprskim pristaniščem in ostalo Slovenijo postavljali konvoje ameriške vojske. Ti bodo sodelovali v nevemkakšni vaji, ki jo bo priredilo Severnoatlantsko trgovinsko združenje oziroma vsem znani Nato. Sicer se pa Ameriška vojska v nadaljevanju očitno nadeja logistične točke v Luki Koper. In tako ne bi imeli le okna v svet kar tako, pač pa tudi okno v svet(i) Nato. In s tem tudi naš posebni, podalpski avtocestni priključek na hajuej to hel.

Robert Turk , naravovarstvenik


Najbolj brano