Glasovi se v izgovoru in pravopisu zbližujejo ali oddaljujejo med sabo

Vse, kar pametnega in nespametnega dela človek, je navadno prilagajanje: okolju, času, stvarnosti, ljudem. Tak je bil ukaz narave že v davnini, ko je človek živel na drevesu, in je tak še današnje dni, ko si za bivanje gradi palače, vile, stanovanjske bloke itd. po velemestih. Tudi vse, kar se zgodi v jeziku, je prilagajanje zahtevam burnega življenja.

Nič, kar se v naravi ne prilagodi, ne more preživeti, ampak mora umreti. Tak je zakon prilagajanja. Toda ko kak domišljavec ni voljan ubogati ukaza o ustvarjalnem prilagajanju človeka drugačnemu človeku, naroda sosednjim narodom in civilizacije drugi civilizaciji, pobesni in skuha vojno. Reče, da ima samo on prav. In pahne narode, človeštvo v zlo. Zgodovina nam razkriva mnogo takih nejevoljnih norcev. Hitler je najbližji, toda najbrž ne največji.

Naš jezik take vojne ne pozna. Je zmerom in povsod le ubogljiv in prilagodljiv služabnik narodu, ljudem, ki se v njem razumevajo in sporazumevajo. In ni prilagodljiv samo navzven, do drugih, do ljudi, ki jim - mutcem mutastim - ustvarja izrazje in besedje, da lahko sploh govorijo in si kaj povejo. Zmožen se je prilagajati tudi znotraj sebe, sebi samemu. Zaradi te (a še drugih) zmožnosti in možnosti je naša materinščina ustvarila tako iznajdljiv, popoln, sposoben knjižni jezik. “Napaka”, ki ga iz ospredja izriva med “odzadajšnje”, neupoštevane jezike, je številčna majhnost ljudstva, ki ga piše, govori ter z njim in v njem živi. Ko bi bil naš narod velik po številu, bi bil naš jezik bolj upoštevan in bolj spoštovan v tujini in doma.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

Njegovo prilagajanje potrebam vsakodnevnega življenja je sicer najbolj opazno pri ustvarjanju novih besed. Dokaz za to je izrazje, ki ga je in ga še bo porodil iz le dobro leto dni uporabljane kratice covid (COrona VIrus Disease). Na primer: covid, 2. skl. covida (samostalnik); coviden in covidni (določna in nedoločna oblika pridevnika); covidati in covidirati (glagola). Pa morda še: covidski, covidanje (glagolnik), covidnik, covidaš, covidar, covidnost, nacovidati se. Če bo bolezen kar razsajala v valovih, lahko še kak poganjek zraste iz te besedne korenine.

Vendar se tokrat zaustavimo pri prilagajanju glasov, kot je obljubljeno v naslovu te Minute. Za to prilagajanje uporabljamo dva izraza: a) asimilacija (prilikovanje) za približanje dveh glasov in b) disimilacija (razlikovanje) za njuno oddaljitev. Tujki izvirata iz latinskega pridevnika similis (podoben), iz katerega sta izpeljana naša glagola asimilirati (dve enoti zbližati, da sta čimbolj podobni) in disimilirati (enoti oddaljiti, da se čim bolj razlikujeta).

Oglejmo si preprost primer za zbliževanje dveh glasov. Prislov “zdaj” vsi takoj spoznamo, ko je zapisan. A v sproščeni družbi ga ne izgovorimo z a-jem, ampak z e-jem: zdej. Zato, ker glas “j” izgovorimo tako, da jezik vzdignemo proti zgornjim zobem, medtem ko pri izgovoru glasu “a” jezik spustimo na dno ustne votline. Toda zaradi glasu “j”, ki se tvori zgoraj za zobmi, se jezik pri izgovoru a-ja brž začne premikati z dna ust navzgor k mestu izgovora glasu “j”. Zato se glas “a” izenači z glasom “e”. Namesto “zdaj” izgovorimo “zdej”. Glasova “a” in “j” se v izgovoru približata. Vendarle v pogovornem jeziku, v knjižnem ne. In tudi v pravopisu ne. Besedo “zdaj” zapišemo le z a-jem, nikdar z e-jem.

Kot primer za medsebojno oddaljevanje glasov navedimo nedoločnik “plesti”, ki je nastal iz plet-ti. Ker je dva “t” težko izgovoriti enega za drugim, sta se med seboj oddaljila in prešla v “st”. Med dvema “t” se je zaslišal glas “s” in izpodrinil prvi “t”. Tako je iz pletti nastal glagol plesti. Takó ta nedoločnik tudi zapisujemo.

Takih in podobnih zgledov je precej že v knjižni slovenščini, nešteto pa v pogovornih jezikih, saj na njih slonijo vsa naša narečja in pokrajinski jeziki.

Če upoštevamo vse, kar velja za medsebojno zbliževanje in oddaljevanje glasov, predrage bralke in bralci, nam ne bo težko sestaviti odgovora za našo redno bralko Tino iz Ilirske Bistrice.

Vprašanje: “Je sicer čas korone in gostilne skupaj s svojimi terasami ostajajo še kar zaprte. Se nam pa tu in tam še vedno 'zalušta' kava, ki ni skuhana v domači džezvi. To so ugotovili tudi gostinci. In radi ponudijo kavo, ki jo človek lahko odnese domov. Tu pa nastane težava. Ne s kavo, ta je načeloma odlična, ampak z jezikom. Mnogi gostinci ponujajo kavo za sabo ali kavo za seboj; pa tudi kavo sabo sem že slišala. Kako v tem primeru uporabljati povratni osebni zaimek “se”, ki ga očitno marsikdo ne razume. Namreč, da se pravilno reče: kava za s seboj. Je mogoče to povedati tudi manj komplicirano?”

Odgovor: Če bi rekli kava za domov, bi se izognili predlogu “s” v oznakah kava za s seboj. Vendar s tem ne bi pojasnili, zakaj se predlog “s” izgubi. Izgine zato, ker se z naslednjim “s” v besedi “seboj” zlije v en sam “s”. Dva “s” se povsem prilagodita eden drugemu, se asimilirata v en sam, podaljšan glas “s”. Goriško narečje te zadrege ne pozna, ker predlog “s/z” podvoji v “sz” ali celo v “szi”. A to velja samo v pogovornem jeziku, v knjižnem moramo zapisati dva “s”: s seboj.

Z lahkoto bomo našli odgovor še eni zvesti bralki Minute, novinarki Primorskih novic Petri Vidrih.

Vprašanje: “Dragi Jože, spet se obračam k vam po pomoč. Zadnjič sem se - ne vem, zakaj - kar nekako 'zataknila' pri naslovu 'Park, ki vabi h gibanju'. V novi rubriki v prilogi Sobota, ki nosi naslov Primorske razglednice, smo predstavili koprski športni park Bonifika, priljubljeno rekreacijsko oazo med starim in novim delom mesta, ki prav zares vabi - H gibanju. Seveda vem, in tudi vi ste v vašem jezikovnem kotičku za boljši jezik najbrž že razložili, da predlog 'h' vedno zapišemo pred besedami, ki se začnejo s soglasnikoma 'k' in 'g', pred vsemi drugimi besedami pa zapišemo predlog 'k'. Torej 'h konju' in 'h gori', in ne 'k konju' ali 'k gori'. Toda vedno: 'k soncu', 'k svobodi', in ne 'h soncu' in 'h svobodi', čeprav se nam v teh primerih pri izgovorjavi kar vsili predlog 'h', tako da je slišati tudi 'h otroku', 'h mami', 'h planinski koči' … Predlog 'k' v govoru večkrat postane 'h', pravopis pa tega ne dovoli zapisati. Dragi Jože, vi boste zagotovo vedeli, zakaj je tako.

A kot pravijo, pravila so tudi zato, da jih kršimo, kajne? In če to storimo na tako zvit način, kot to počnejo na Goriškem, ko 'g' na začetku besede tako približajo glasu 'h', da postane tisti znani 'hg' (mislim, da se mu pravilno reče 'zveneči h'), ki ga potegnejo malodane iz pete, s pomočjo trebušne prepone, potem postane uporaba predloga 'mala mal'ca', saj je čisto vseeno, katerega uradno postavimo pred besedo, ker se ga pri izgovorjavi tako ali tako ne sliši. Prav tako so prebrisani prebivalci Goriške (in še kje drugje) zvito združili predloga 's' in 'z' v 'sz' ali celo v 'szi' in se tako izognili dilemi, ali je prav 's sinom' ali 'z sinom', 's šefom' ali 'z šefom'. In tako gredo 'sz' oziroma 'szi' polno košaro dobre volje naprej … Profesor, kaj boste rekli o vsem tem?”

Odgovor: Zakaj se predlog “k” pred soglasnikoma k in g mora spremeniti v “h”? Zato, ker so vsi trije, predlog in soglasnika, zaporniki (jih izgovorimo z zaporo v ustih zadaj na mehkem nebu). A dva soglasniška zapornika ni lahko izgovoriti enega za drugim: k kosilu, k gori. Zato se zapornika med sabo oddaljita in predlog “k” izgovorimo in zapišemo kot “h”, ki je soglasniški pripornik, ne zapornik. Tako se jezik prilagaja potrebam bujnega življenja.


Najbolj brano