Evropa in lekcije dežele zmaja

V Evropi danes deželo zmaja dojemamo skozi prizmo strahu. Strah nas je kitajskih električnih avtomobilov, kitajskih baterij, kitajske umetne inteligence, kitajskih naložb in kitajskega vpliva. Poslušamo svarila, da je treba zmanjšati odvisnost od Pekinga, zaščititi evropsko industrijo in ubraniti naš način življenja. Vse to je lahko legitimna politična razprava. Toda za njo se skriva veliko bolj neprijetno vprašanje, ki si ga Evropa noče zastaviti. Kaj pa če problem sploh ni azijska velesila?

Morda je pravi problem to, da Zahod prvič po več stoletjih ni več samoumevno gospodarsko, tehnološko in politično stičišče sveta. Dolga desetletja smo živeli v prepričanju, da zgodovina teče v eno smer. Liberalna demokracija naj bi bila končna stopnja političnega razvoja, prosti trg pod zahodnimi pravili pa edini recept za gospodarski uspeh. Tudi Kitajska naj bi prej ali slej sprejela ta model. Ko je decembra 2001 vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo, je na Zahodu prevladovalo prepričanje, da bo po gospodarskem odpiranju država prevzela tudi zahodni politični sistem. Ni ga.

Prava težava Evrope namreč ni v tem, da Kitajska napreduje. Problem je, da Evropa prepogosto razpravlja o tem, kako omejiti kitajsko konkurenčnost, namesto da bi se vprašala, zakaj sama izgublja razvojni zagon. Naša celina se ponaša z vrhunskimi univerzami in bogato, pravzaprav najstarejšo industrijsko tradicijo. Toda vse prepogosto se zapletemo v dolgotrajne postopke, birokratske ovire in politična nesoglasja. Medtem ko Kitajska načrtuje desetletja vnaprej, Evropa pogosto razmišlja le do naslednjih volitev. Medtem ko drugi gradijo nove tovarne in vlagajo v umetno inteligenco, se mi prepiramo o pravilih, ki jih nato spreminjamo hitreje, kot se jim podjetja lahko prilagodijo.

Ni naključje, da evropske avtomobilske znamke vse težje konkurirajo kitajskim proizvajalcem električnih vozil. Ni naključje, da se tehnološka podjetja iz Daljnega vzhoda vse uspešneje uveljavljajo na svetovnem trgu, medtem ko Evropa še vedno išče svoj odgovor na digitalno revolucijo in se ukvarja z zamaški na plastenkah. Prav tako ni naključje, da številne države globalnega juga danes vidijo v Pekingu pomembnega gospodarskega partnerja, ne glede na to, kako nanj gledajo zahodne prestolnice.

Reakcija Evrope in njene donedavno tesne zaveznice - mačehovske ZDA na bliskovit gospodarski razvoj azijske orjakinje se vse pogosteje kaže v carinah, omejitvah izvoza naprednih tehnologij in prizadevanjih za zmanjšanje odvisnosti od kitajskih dobavnih verig. Nekateri ukrepi so razumljivi in upravičeni. Nobena odgovorna politika ne more prezreti vprašanj nacionalne varnosti ali prevelike odvisnosti od enega samega dobavitelja. Toda zaščitni ukrepi sami po sebi ne ustvarjajo novih inovacij. Bodimo pošteni - carine niso izraz samozavesti. So priznanje, da konkurenca postaja premočna.

V svetu, ki postaja vse bolj multipolaren, bo uspešna tista družba, ki bo znala povezati gospodarsko odprtost s strateškim razmišljanjem. Kitajska je to spoznala že pred desetletji. Evropa se tega šele uči. Nemara je največja napaka, ki jo lahko naredimo, da kitajski uspeh razlagamo zgolj kot posledico poceni delovne sile ali državnih subvencij. Takšna razlaga je udobna, vendar zavajajoča. Za kitajskim vzponom stojijo desetletja vlaganj v izobraževanje, infrastrukturo, raziskave, tehnologijo in industrijo. O teh dejavnikih bi morali razpravljati veliko pogosteje kot o tem, kako se pred to državo zaščititi.

Vprašanje prihodnjih desetletij zato ne bo, ali bo Kitajska še naprej rasla. Veliko pomembnejše vprašanje je, ali bo Evropa znala ponovno odkriti samozavest, ki jo je nekoč naredila za eno od glavnih motorjev svetovnega razvoja. Tekmovanje z novimi velesilami ne bo odločeno z govorom o preteklih uspehih, temveč z današnjimi odločitvami.

Kitajske ni več mogoče obravnavati kot izzivalko, ki šele prihaja. Prišla je že zdavnaj. In na mnogih področjih pometla s konkurenco. Vprašanje je le, ali smo to pripravljeni priznati - in predvsem, ali smo pripravljeni storiti kaj, da bo Evropa v svetu, ki se spreminja hitreje kot kadar koli po koncu hladne vojne, ostala omembe vreden igralec.