Epidemije se ne razlikujejo toliko, kot se razlikujejo družbe

Čeprav je epidemije covida-19 v Sloveniji uradno konec, je zanimanje za tovrstno tematiko še vedno precejšnje. Del radovednosti lahko poteši knjiga raziskovalke na koprskem ZRS Urške Bratož o epidemijah kolere v Istri v 19. stoletju. Čeprav so razmere in bolezni drugačne, pa je med tedanjimi in zdajšnjo epidemijo opaziti tudi podobnosti.

Odzivi na epidemije v preteklosti so bili do neke mere univerzalni in se pojavljajo praktično pri vseh hujših eksistenčnih krizah. Zato jih je deloma mogoče predvideti in ublažiti. “Take krize običajno izzovejo kolektivne občutke nelagodja, strahu, tesnobe in panike, iz katerega lahko izhajajo neracionalno ravnanje, potenciranje latentnih konfliktov, ki v družbi obstajajo, krepitev nezadovoljstva in podobno. Strah pred eksistenčno ogroženostjo lahko prispeva k stigmatizaciji, segregaciji in drugim izključevalnim praksam. Obenem pa čas epidemij botruje potvarjanju in manipuliranju z informacijami s strani tistih, ki vedo več,” pravi dr. Urška Bratož.

Naslovnica knjige, ki prinaša zanimivo branje o koleri v Istri. (Foto: Denis Sabadin)

“Verjetno se bo spremenilo dojemanje eksistenčne varnosti, saj je naša družba po daljšem času izkusila hujšo pandemično grožnjo.”

Epidemija lahko prinese spremembe vrednot

Kot zgodovinarka, ki se ukvarja z zgodovino medicine, epidemičnih bolezni, zdravstvenih praks in zgodovino vsakdanjega življenja, težko napove, kakšne trajne spremembe bo prinesla epidemija covida-19: “Izhajati je treba iz posamezne družbe, v kateri epidemija nastopi in potem zamaje ustaljene vzorce vedenja in mišljenja. Vprašanje je, če bodo nekatere spremembe v načinih vedenja, človeške interakcije, potrošnje, načinih samooskrbe trajne ali samo kratkoročne. Verjetno se bo spremenilo dojemanje eksistenčne varnosti, saj je naša družba po daljšem času izkusila hujšo pandemično grožnjo. Morda bo to prispevalo k preoblikovanju vrednot, k premiku od materialnega k čemu drugemu. Zagotovo pa se bodo pred posebnim izzivom znašli zdravstveni sistemi, pod vprašajem je tudi socialna varnost.”

Urška Bratož (foto: Tomaž Primožič/FPA)

“Če se danes pritožujemo nad tem, česa vse zaradi zdravstvenih ukrepov ne smemo, v preteklosti najdemo pritoževanja nad tem, da se za javno zdravje premalo ukrene in da bi bila poostritev ukrepov zelo potrebna.”

Vpliv epidemij na družbo je odvisen od družbe same in od trenutka, v katerem so nastopile. Kuga je, denimo, v veliki meri prizadela prav najbolj aktivni del prebivalstva, tako da so ji sledile tudi nekatere ne tako negativne spremembe; pomanjkanje delovne sile je sprožilo potrebo po spremembi nekaterih družbeno-ekonomskih razmerij, iz nuje prinese tudi tehnološke inovacije, včasih pride do izenačevanja v socialnem pomenu. Večje epidemije praviloma spremenijo razmere na gospodarskem trgu.

Kolera je na drugi strani sprožila splošno higienizacijo, v urbane prostore je prinesla ureditev komunalne infrastrukture, izgradnjo kanalizacij in ureditev vodne oskrbe, saj so bile te poti ključne za prenos okužbe. Šele po odkritju povzročitelja kolere lahko govorimo o pravi dezinfekciji, saj so pred tem poznali večinoma postopke, ki naj bi “čistili” zrak. “Obenem so se počasi zgodili premiki na področju medikalizacije življenja, saj je šele tedaj postajalo bolj običajno, da se bolezni zdravi v bolnišnicah. Kolera je spodbudila uvajanje javnega zdravstva in poudarila potrebo po učinkovitih socialnih mehanizmih. Ne nazadnje je pripomogla k temu, da je bilo zdravje dojeto kot nekaj, za kar se je potrebno aktivno angažirati in za kar je odgovoren vsak posameznik,” še pravi Urška Bratož, ki je bila sicer tudi prva diplomantka Fakultete za humanistične študije v Kopru.

“Pravzaprav se niso toliko razlikovale epidemije kot take, kolikor so se razlikovale družbe in historične stvarnosti, v katerih so se bolezni pojavljale,”

Karikatura Hinka Smrekarja, ki prikazuje personifikacije tuberkuloze (jetike), sifilisa in španske gripe (ženska s pahljačo).

Nacionalistično pripisovanje krivde drugim

Bolezen lahko postane tudi prikladen teren za krepitev ideoloških, političnih in drugih razhajanj. “Lahko pride do pripisovanja krivde delu prebivalstva. V takih okoliščinah se poudarjajo kulturne, družbene in narodnostne posebnosti, občutljivost meja, ki definirajo neko skupnost, se poveča,” še pojasnjuje avtorica.

Med kolero v Trstu leta 1886 se je v javnosti razvil diskurz, ki je kazal na naraščajoče narodnostne napetosti. “V tisku, ki je zastopal italijanske nacionalne in iredentistične interese, so bile na primer kot ogrožujoči element za javno zdravje v mestu razumljene perice, ki jih je na drugi strani slovensko narodnobuditeljsko časopisje, zlasti Edinost, videlo kot žrtve izkoriščevalskih razmerij, v katerih so bile slovenske ženske podrejene italijanskim delodajalcem. Slovenski tisk je krivdo za vnos bolezni v mesto pripisoval italijanskim priseljencem, ki naj bi sicer jemali delo domačinom, italijanski tisk pa je krivdo za prenos okužbe pripisal podeželskim pericam,” je povedala avtorica.

V palači Barbabianca v Čevljarski ulici v Kopru je bila med epidemijo kolere začasna bolnišnica. (Foto: Denis Sabadin)

Revni so umirali bolj kot bogati

Knjiga Bledolična vsiljivka z vzhoda, Kolera v severozahodni Istri (1830-1890), ki je sicer izšla pred tremi leti, je pravzaprav nekoliko razširjena tema, iz katere je Urška Bratož doktorirala na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Požela je zanimanje tudi pri naših zahodnih sosedih, zato bo konec leta izšla še v italijanskem prevodu pri založbi CR Edizioni iz Vicenze.

Obravnava epidemije kolere, ki so se v 19. stoletju pojavljale na območju Istre in Trsta. Kronološko sicer sledi posameznim epidemijam, vse od tiste leta 1836 do zadnje v letu 1886, vendar se znotraj tega skuša osredotočati na posamezne poudarke, ki so povezani z epidemijami nalezljivih bolezni in z eksistenčnimi krizami, ki vplivajo na družbo.

V monografiji je podan statistični okvir demografskih podatkov o pojavljanju kolere, a ta služi bolj za razumevanje učinkov, ki jih je ta bolezen imela. V našem prostoru je bila obolevnost med kolero približno 12-odstotna, umrljivost pa tudi do 40 odstotkov. Denimo v koprskem okraju, ki je imel 27.000 prebivalcev je v epidemiji kolere leta 1855 zbolelo 3595 ljudi, umrlo pa 1157, od tega 353 v mestu, 804 pa na podeželju. V Piranu, ki je imel nekaj več kot 9000 prebivalcev, so med 383 obolelimi umrli 203 ljudje. V Kopru je, denimo, največ žrtev terjala med ribiči in poljedelci (najbolj prizadeta četrt je bila Bošadraga), čemur se tedanje oblasti niso čudile, saj se je vedelo, da živijo v najslabših razmerah.

Obdelane so tudi tematike kolektivnega strahu, dojemanja bolezni in zdravja, higiene, medicinskega, religioznega in drugih diskurzov o koleri, ki je bila tedaj še nepoznana epidemična bolezen velikih razsežnosti.

Izkušnja istrskega prebivalstva s kolero ni bila homogena, ampak je bila socialno, okoljsko, stanovsko in celo etnično pogojena.

Kolera je v Istro prihajala iz Trsta

Kolera se je v Istri pojavila v šestih epidemijah, ki so se med seboj razlikovale. Pri prvi epidemiji kolere leta 1836 so krivca zanjo iskali v zraku in kužnih hlapih, podobno kot v času kuge, k njej pa naj bi ključno pripomogli revščina, nemoralnost, strah ..., saj je bila to do neke mere bolezen nižjih slojev. Sredi 19. stoletja se je pozornost preusmerila na umazanijo, zlasti na higieno prostorov, v zadnjih desetletjih pa je bil povzročitelj kolere že odkrit, zato so se bolj usmerili v okuženo vodo, hrano in predmete. “Tedaj so začenjali razumeti pomen umivanja rok in prekuhavanja vode, kar je pripomoglo tudi k učinkovitejšemu zamejevanju in preprečevanju epidemij,” ugotavlja Bratoževa.

Velja poudariti, da je bil Trst eden ključnih epicentrov teh epidemij, saj so bolezni v to pomembno pristanišče prihajale po morju, z vzhoda. Kolera pa je v naše kraje prihajala iz Trsta. Zato je to območje imelo zelo visok delež kolere v primerjavi z drugimi habsburškimi deželami; tudi na Kranjskem so bile te vrednosti nekoliko nižje.

Zdravstvena mreža se je morala za čas epidemije drugače organizirati, saj na podeželju ni bilo stalno nameščenih zdravnikov. Velik del naporov se je usmerjal v urbane prostore, ki so bili zaradi goste poseljenosti, intenzivnih medosebnih stikov in neustreznih bivanjskih pogojev tudi bolj problematična žarišča okužbe. Zato so se ljudje na podeželju pogosto počutili zapostavljene, saj so pogrešali predvsem jasnejše napotke, ki bi dosegli tudi preproste kmete, ki niso znali brati. Tako so ključno vlogo prevzeli vaški duhovniki, ki so delovali kot nekakšni mediatorji, tolmači, pomirjevalci in so jim ljudje veliko bolj zaupali.

Običajno so najvišje politične oblasti nadzorovale in narekovale ukrepe oblastem na nižjih ravneh. Te so se le morale držati zdravstvenega zakona, ki pa je bil izdan šele leta 1870. Na lokalni ravni, še zlasti to velja za Trst, so veliko besede pri uvajanju takšnih in drugačnih ukrepov imele tudi podjetniške elite, ki so zagovarjale interese gospodarstva. Zdravstvene oblasti so pri teh odločitvah sodelovale, a niso bile avtonomne. Pravzaprav so se zdravstveni ukrepi prilagajali potrebam gospodarstva.

Covid-19 je bolj podoben gripi kot koleri

Urška Bratož je pred leti raziskovala tudi pojav španske gripe in družbeni odziv nanjo. Epidemija, ki je ob koncu prve svetovne vojne pomorila do 50 milijonov ljudi po vsem svetu, se ni ognila niti naših krajev. Pojavila se je v obdobju, ki je bilo zaradi vojne in zamenjave prejšnje habsburške oblasti z italijansko povezano s težkimi življenjskimi pogoji v Primorju in Istri. To je vplivalo na slabo javnozdravstveno organizacijo in oteževalo zagotavljanje zadovoljivih življenjskih razmer. “Vladala sta pomanjkanje in lakota, ki sta ključno prispevala k temu, da je španska gripa dosegla tolikšne razsežnosti. Tudi ukrepanje je bilo zapoznelo in pomanjkljivo.”

Gripa se je zaradi kapljičnega prenosa širila zelo hitro, problematični so bili zlasti njeni zapleti, ki pogosto nastopijo pri bolj rizičnih skupinah, na primer starostnikih, otrocih, kroničnih in oslabelih bolnikih.

Kakšne so podobnosti med epidemijami kolere, španske gripe in covida-19? “V biološko-medicinskem smislu je covidu-19 nekoliko bolj podobna epidemija španske gripe, ker gre pri obeh za virusno respiratorno obolenje, medtem ko je kolera bakterijska črevesna bolezen, ki se širi preko fekalij. Pri obeh so bili deleži obolevnosti in umrljivosti višji kot pri trenutni pandemiji. V obeh preteklih epidemijah je bil izrazit dejavnik tveganja oslabljena imunost, pogosto povezana s socialno pripadnostjo, in sicer zaradi slabe prehranjenosti nižjih družbenih plasti ter neustreznih bivanjskih pogojev,” odgovarja sogovornica.

Pri koleri, ki se je večkrat ponovila, so ukrepi kmalu postali ritualizirani in institucionalizirani, medtem ko se je španska gripa pojavila v specifičnih družbeno-političnih okoliščinah, ko je prihajalo do zamenjave oblasti, zato sta na področju javnega zdravstva vladala kaos in dezorganizacija. Pri obeh boleznih je bila sicer težava tudi v tem, da niso poznali povzročitelja, kakor ga poznamo pri covid-19.

Podobnosti z gripo in covidom-19

“Če se danes pritožujemo nad tem, česa vse zaradi zdravstvenih ukrepov ne smemo, v preteklosti najdemo pritoževanja nad tem, da se za javno zdravje premalo ukrene in da bi bila poostritev ukrepov zelo potrebna,” pravi Bratožova.

Oblasti so se pri koleri odzvale s poostrenim nadzorom nad prehodi meja, okužene osebe se je izoliralo na njihovem domu ali v začasnih bolnišnicah, prepovedalo se je javne prireditve in množična srečevanja ... Pri španski gripi so bili ti ukrepi nekoliko ohlapnejši. Splošne karantene, kakršna je bila pri covidu-19, v našem prostoru nikoli ni bilo, saj bi to preveč prizadelo tedanje gospodarstvo.

“Med kolero si je medicinska znanost še utirala pot med širše prebivalstvo, tako da je vladalo veliko nezaupanje do predstavnikov medicine, zlasti na podeželju. Danes se odnos do te znanosti kljub še vedno obstoječim dvomom zdi nekoliko drugačen, informiranost prebivalstva o širjenju nalezljivih bolezni pa je povsem neprimerljiva s tedanjo.”

Tudi nekoč so se soočali s pomanjkanjem kapacitet ob nenadnem porastu obolelih in umrlih. Zato so bile uvedene začasne bolnišnice, tudi provizorični objekti za izolacijo potencialno okuženih oseb. Kot je bila kolera ob svojem prvem prihodu v Evropo povsem nepoznana bolezen, se tudi danes prvič soočamo s covidom-19. Bratožova pravi, da je danes ta prikrita bolezenska grožnja morda še nekoliko večja, saj je prepoznavanje bolnikov zaradi velikega deleža asimptomatskih prenašalcev virusa težavnejše kot v primeru gripe ali kolere. Obenem je danes človeška mobilnost bistveno intenzivnejša in hitrejša od tiste v 19. stoletju. Ravno tako pretok informacij poteka hitreje in bolj enostavno. “Pravzaprav se niso toliko razlikovale epidemije kot take, kolikor so se razlikovale družbe in historične stvarnosti, v katerih so se bolezni pojavljale,” je še povedala avtorica knjige.

Pretekle epidemije so nas tako naučile, da je največ napora potrebno investirati v intenzivno preventivo, hkrati pa je pomembno pravočasno in ustrezno ukrepanje. Od tega je odvisna uspešnost zajezitve epidemičnih izbruhov. Od zaupanja, ki ga pridobijo politične in zdravstvene avtoritete, pa je odvisno splošno upoštevanje navodil. Temeljnega pomena so splošna ozaveščenost in informiranost ljudi. Pomembna je tudi zaščita ranljivih skupin; pri koleri nižjih socialnih slojev, pri covidu-19 starostnikov, pri gripi tudi otrok in kroničnih bolnikov.

---