Dr. Davorin Kračun: “Varčevanje je koristno, a ne vedno in ne za vse”

Morda je naključje, da dr. Davorin Kračun, danes predsednik Fiskalnega sveta, sicer pa ekonomist, profesor, politik, poslanec in še marsikaj drugega, rojstni dan praznuje zadnjega oktobra. Na dan reformacije. Ali na svetovni dan varčevanja. Oboje je lahko povezano z njegovim delom - s skrbjo za to, da je postopek sprejemanja proračuna bolj transparenten, javna poraba pa varčnejša.

V nedeljo je poleg dneva reformacije tudi dan varčevanja. Kako varčuje država in kako državljani?

“Praviloma so države zadolžene, da izvajajo svoje naloge, torej funkcije, ki jih morajo opravljati - od varnosti, obrambe, do zdravstva, izobraževanja, zagotovitve pokojnin … Za vse to država izterja denar od davkoplačevalcev v obliki davkov in prispevkov. Ko uspe s prihodki pokriti izdatke, je proračun uravnovešen. Se pa mnogokrat zgodi, da s temi prihodki država ne more poplačati vseh odhodkov, zato se zadolži. Država mora upravljati dolg, brzdati svoje izdatke, da pri zadolževanju ne pride do težav pri poravnavanju obveznosti. V zadnjih letih je slovenski javni dolg narasel zlasti v času prve gospodarske krize, nato zaradi sanacije bank in zdaj zaradi epidemije covida. Tako sektor država v Sloveniji v zadnjih desetih letih ni neto varčevalec. Zato je zelo pomembno, da svoj dolg upravlja tako, da redno opravlja svoje obveznosti in da se tudi zadolžuje za poravnavo obveznosti na najugodnejši možen način. To velja za državo. Kar pa zadeva varčevanje državljanov: vsak mora biti pri zadolževanju previden. Torej si ne sme privoščiti toliko, da bi zašel v težave. Upoštevati mora negotovosti, zato je osebno varčevanje pomembno. Še posebej v razmerah, ko ne moremo jamčiti, da nam bodo pokojnine zagotovile dostojno življenje. Pomembno je torej določeno varčevanje za starost. Slovenci sicer sodimo med bolj varčne narode. V obdobju epidemije je raven prihrankov narasla. Vloge gospodinjstev v bankah so letos avgusta znašale skoraj 24 milijard evrov, na drugi strani pa so bila gospodinjstva zadolžena za 11 milijard. Sektor gospodinjstev je tako neto varčevalec, medtem ko je bruto dolg sektorja država dosegel 40 milijard evrov, njegov neto dolg pa trenutno znaša okoli 25 milijard evrov.”

“Slovenci sodimo med bolj varčne narode. V obdobju epidemije je raven prihrankov narasla.”

Državo opozarjate, da ta poraba lahko postane trajna in da ob visoki gospodarski rasti ne bo več izjemnih okoliščin za zamrznitev fiskalnega pravila, ki jih je do sedaj narekovala epidemija.

“Osnovna zahteva je, da si država ne naloži toliko obveznosti, da bi prišlo do neobvladljivih razmer. Zato je seveda potrebno naraščanje dolga ustaviti še mnogo prej - ko država sprejema obveznosti, ki povzročijo dodatne izdatke. In temu tudi služijo fiskalna pravila. Lansko in letošnje leta sta izjemna, izpolnjena sta bila oba kriterija izjemnih okoliščin glede zamrznitve fiskalnega pravila. Zakon namreč predvideva, da izjemne okoliščine nastopijo takrat, ko pride do nepredvidljivega dogodka, ki močno vpliva na stanje javnih financ, in ko pride do velikega padca gospodarske aktivnosti. Lani sta bila izpolnjena oba pogoja, letos imamo še vedno težave z epidemijo, medtem ko se že kaže gospodarsko oživljanje.”

“Zaradi Fiskalnega sveta je postopek sprejemanja proračunov postal bolj transparenten.”

Izjemne okoliščine in dodatki

Bi morala država popraviti proračuna za prihodnje leto in leto 2023?

“Za 2022 je tako: večina evropskih držav bo še vedno uveljavljala posebne okoliščine in tudi Fiskalni svet je ugotovil, da so razlogi za to, da bodo prihodnje leto še uveljavljene izjemne okoliščine. Predvsem zaradi epidemije, zaradi katero ne vemo, kakšen bo njen nadaljnji razvoj, in predstavlja močan element negotovosti. Je pa res, da je letos gospodarska aktivnost že tako oživela, da ob takšnem nadaljevanju ta element, ki vpliva na izjemne okoliščine, ne bo več veljaven argument. Še vedno pa ostane epidemija kot tisti nepredvidljiv element izjemnih okoliščin. Če pa bi se v naslednjem obdobju nadaljevalo gospodarsko oživljanje in če bi hkrati obvladovali epidemijo, izjemnih okoliščin ne bo več. Ko to po zakonu ugotovi Fiskalni svet, bo morala vlada pristopiti k ponovnemu postopnemu uravnoteženju proračuna. Primanjkljaji v proračunih namreč vedno povzročajo naraščanje dolga, ki je bilo v zadnjih letih izrazito. Poudarjam pa, da izjemne okoliščine ne smejo biti izrabljene za izdatke, ki niso povezani z epidemijo. Višje izdatke ali primanjkljaje dopuščamo samo, če so z epidemijo neposredno povezani.”

“Srečujemo se s problemom staranja prebivalstva in to tudi javne finance postavlja pred mnoge izzive.”

Prihodnje leto je volilno, v volilnih letih pa običajno pridejo na vrsto tudi proračunski “bonbončki”. Se bo država lahko brzdala pri takšnih izdatkih?

“Iz makroekonomske teorije poznamo fenomen političnega ciklusa. Države pred volitvami vodijo ekspanzivno fiskalno politiko, kar praviloma pomeni primanjkljaje. Obenem pa to pomeni, da mora naslednja vlada fiskalno politiko zaostriti, da sanira situacijo, javne finance…. To se dogaja tudi v državah, ki jih imamo običajno za zgled.”

“Vladi svetujemo preudarno in dolgoročno vzdržno fiskalno politiko ter izpeljavo vseh tistih reform, ki bodo to omogočile.”

Kaj pa pritiski na proračun zaradi podražitev energentov in tudi živil v bodoče? Bi po vašem morala poseči vmes država?

“Tu moramo biti vedno zelo previdni, saj vsak poseg države na trg povzroči deformacije in s tem tudi možne dolgoročne posledice. Takšni posegi morajo biti začasni, časovno omejeni in z zavedanjem posledic ter s sanacijo vseh posledic. Dokler je možno, naj država v trg ne posega. Država se lahko obnaša kot regulator, ki omogoča podjetjem, da svojo funkcijo opravljajo brez ovir, da lahko poslujejo in da se držijo pravil, da niso potrošniki prizadeti zaradi njihovega nekorektnega obnašanja zlasti ko gre za delovanje v razmerah, ko je konkurenca omejena, npr. v primeru monopolov ali podobnih tržnih oblik. V cene pa praviloma ni dobro posegati. Seveda so včasih tudi posebne okoliščine, ko je škoda od posega manjša.”

Iz gospodarstva v politiko in nazaj
Dr. Davorin Kračun je iz Maribora, kjer se je tudi šolal. “Ko sem se moral odločati za študij, je bila mariborska univerza v nastajanju in ravno ekonomski študij je takrat pokazal največjo ambicijo. Zato sem se odločil, da bom tukaj sodeloval kot študent, potem sem se pa tudi zaposlil na Ekonomsko-poslovni fakulteti,” pojasnjuje Kračun. Magisterij in doktorat je opravljal v Zagrebu.
Pravi, da je bil do svojega 40. leta prepričan, da ga aktiviranje v politiki ne zanima. “Da je moja vloga samo v tem, da raziskujem in razlagam ekonomijo, le v tem kontekstu pa ocenjujem tudi politiko.” Preobrat se je zgodil leta 1992 s povabilom Janeza Drnovška v vlado. “Takrat sem se spopadel z ekonomsko politiko, ki je bila v okviru ekonomske teorije med predmeti, ki sem jih učil in tudi preučeval. To je bilo zanimivo obdobje, ko se je Slovenija postavljala na gospodarski politični zemljevid.” Profesor Kračun je bil v vladi RS minister za ekonomske odnose in razvoj in podpredsednik vlade ter minister za planiranje. Med drugim je bil tudi predsednik ekonomskega sveta vlade, član sveta Narodne banke Slovenije in član upravnega odbora Gospodarske zbornice Slovenije.
Kasneje je svoje ekonomsko-politično udejstvovanje razširil na zunanje zadeve in diplomacijo. Krajši čas je bil minister za zunanje zadeve, štiri leta pa je kot veleposlanik preživel v ZDA. “To so bila zanimiva leta, ki se ne bodo nikoli več ponovila. Ne mislim zgolj osebno, ampak tudi v politiki,” pravi Kračun. Med izzivi so bili srečanje med predsednikom Bushem in Putinom v Sloveniji, vključevanje Slovenije v Nato, vmes se je v ZDA zgodil 11. september. “Lahko rečem, da sem takratni mandat začet kot veleposlanik države, ki se bori za svoje mesto v svetu, odšel pa kot veleposlanik nove članice EU in Nata.” Po vrnitvi je skušal čim več pridobljenih izkušenj preliti v izobraževalno in raziskovalno delo, ponovno se je kot profesor zaposlil na Ekonomsko-poslovni fakulteti, deloval je tudi na Filozofski fakulteti v Mariboru in FDV v Ljubljani. Obenem pa je vzdrževal stik z gospodarstvom kot predsednik nadzornih svetov. Za predsednika Fiskalnega sveta je bil izvoljen 21. marca 2017.

Vavčerji, boni in drugi ukrepi

Bi imeli pritisk na proračun recimo energetski vavčerji? Kako so se obnesli turistični boni?

“Slednji so bili ukrep, ki je močno pomagal turističnemu gospodarstvu. Velik del le tega prav zato ni čutil posledic epidemije. Državni proračun je za vsa izplačila v zvezi s turističnimi boni do konca septembra sicer porabil okoli 230 milijonov evrov. Ampak tudi sami vidimo, da je zaradi tega že prišlo do nesorazmerij na trgu. Če bi poskušali rezervirati kaj ob morju po neki normalni ceni, nam to ne bi uspelo…. To umetno povzročeno povpraševanje z boni je pravzaprav povzročilo prezasedenost kapacitet, znatno povišanje cen... Vsak tak ukrep ima torej pozitivne in negativne plati.”

Kaj pa vavčerji za gorivo, živila?

“V normalnih okoliščinah to odsvetujem, drugače pa to poznamo iz časov, ko je vladalo kronično pomanjkanje, denimo vojne razmere, bone poznamo iz bivše države. Uporaba takšnih instrumentov pomeni, da razmere niso normalne. Boljše je, da zaupamo trgu, da skušamo sanirati samo najhujše probleme, ki bi se utegnili pojaviti. Ponudba in povpraševanje probleme rešijo na daljši rok. Kakršno koli subvencioniranje cen fosilnih goriv bi lahko pokvarilo kaj drugega - na primer, s tem bi se uporabniki navadili na nižje cene in bi iz drugih energetskih virov lahko znova prešli na te, ki so okolju bolj škodljivi. Pri takšnih ukrepih je torej potrebna previdnost. Prav je, da zaščitimo najranljivejše, vendar se moramo prilagoditi dejstvu, da nekateri viri mogoče ne bodo vnaprej na razpolago v takšnem obilju, in to vgraditi v svoja pričakovanja, obnašanje in načrte.”

Kje vidite možnost za varčevanje proračunskih sredstev?

“Fiskalni svet ocenjuje zlasti skupno raven porabe in ali si to v danih razmerah lahko privoščimo ali ne. Če se spustimo v različne segmente porabe, pridemo pravzaprav do področja, kjer prevladujejo politične odločitve. Zato se zaradi neodvisnosti Fiskalni svet ne spušča v to, ali se bo varčevanje izvajalo pri zdravstvu, obrambi ali izobraževanju. Vse to je pravzaprav razporejanje. Kar pa se tiče racionalnosti porabe v različnih delih javnega sektorja, pa v to dobimo vpogled prek revizij računskega sodišča, kar nam lahko pokaže področja, kjer je poraba sredstev mogoče vprašljiva.”

Pa vendarle - država namerava vložiti prek dve milijardi v zdravstvo v prihodnjih letih. Je ta vložek upravičen?

“Zdravstvo je ena izmed nevralgičih točk v našem sistemu in vsi, ki smo kdaj morali uporabljati storitve zdravstva, smo bili verjetno do neke mere razočarani. Na koncu smo se pogosto morali obrniti na samoplačniške storitve. Za reševanje teh problemov je potrebno tudi nekaj novih sredstev, zdravstvo pa tudi potrebuje spremembe, ki bodo vodile v bolj učinkovito delovanje in ki bodo omogočale, da celoten sistem opravlja svojo funkcijo. Da bodo tisti, ki potrebujejo storitev, to tudi prejeli. Sicer smo še daleč od te situacije, kriva je tudi epidemija, Nekateri zdravstveni delavci so v tem času pristopili in nadčloveško reševali situacijo. Imamo pa tudi precej informacij o neracionalni porabi in organizaciji zdravstvenega sistema. Fiskalni svet nima instrumentov, s katerimi bi lahko to analiziral. Predvsem so potrebni ambiciozni projekti, na katerih bo zdravstvena politika stala dolgoročno.”

Pokojnine in zeleni prehod

Bili ste kritični do vladnega načrta za okrevanje in odpornost. Predvsem do napovedanih projektov v njem...

“Fiskalni svet se ne spušča v oceno smiselnosti posameznih projektov. Generalno gledano sta tu dve težavi. Prva je, da se moramo vprašati, ali smo javne investicije sposobni obvladati, kajti v okviru načrta za obnovo in utrjevanje odpornosti želi država sprožiti večji investicijski val, ki pa naj ne bi bil financiran zgolj z nepovratnimi sredstvi iz EU skladov temveč sredstva zagotavlja tudi z lastnim zadolževanjem. Vprašanje pa je, ali lahko tako velik porast investicij obvlada, ali pa bo morda prišlo do neracionalnih odločitev. Drugi problem je morebitna pregretost gospodarstva. Mnoge dejavnosti poročajo o tem, da ne morejo dobiti delavcev, da so njihove kapaciteta polne in da ni mogoče izpolniti naročil. Dobavni in roki izgradnje se podaljšujejo, višajo se tudi cene projektov, zato je vprašanje absorbcijske sposobnosti gospodarstva, ali je nenadno povišanje sredstev ustrezno in ali najde učinkovito mesto v takšnih investicijah, ki bodo v resnici prispevale k okrepitvi gospodarskega potenciala države.”

Katere strukturne reforme pa bi bile potrebne za rast gospodarstva in navsezadnje blaginjo prebivalstva?

“Srečujemo se s problemom staranja prebivalstva in to tudi javne finance postavlja pred mnoge izzive. Povišanje izdatkov, povezanih s staranjem prebivalstva, naj bi bilo v Sloveniji v naslednjih nekaj desetletjih med najvišjimi v EU. Zagotoviti je potrebno varno in dostojno življenje tudi starejših, zato je pomembno, da imamo pokojninski sistem, ki je javno finančno vzdržen in omogoča dostojno preživljanje let, ko nismo več aktivni. Na tem področju zaostajamo. Reforma iz leta 2012 je težavo sanirala za nekaj let, zdaj pa se težave zaradi staranja prebivalstva spet pojavljajo. Več je izdatkov iz pokojninske blagajne kot pa njihovih prihodkov, tako da mora proračun nenehno krpati ta primanjkljaj. Že leta 2016 je bila pripravljena tako imenovana bela knjiga, ki je nakazala nekatere rešitve za povečanje vzdržnosti pokojninskega sistema. A vse rešitve, ki jih nakaže pokojninska reforma, niso nujno popularne, kajti pozitivne strani bodo vidne šele čez nekaj let. Zato je pomembno, da pokojninsko reformo uredimo takoj po volitvah, saj ima določena vlada potem več časa, da bo lahko postopoma uvedla takšne reforme.

(foto: Igor Napast/Večer)

To je največji izziv. Pomembna bi bila tudi utrditev zdravstvenega sistema, povečanje njegove učinkovitosti, kapacitet. Podaljševanje življenjske dobe je ena najpomembnejših vrednot civilizacije, treba pa je zagotoviti institucionalne pogoje, da bo daljše življenje tudi kakovostno. Med drugimi problemi, ki se pojavljajo v zvezi z javnimi financami, je tudi javno-finančni vidik zelenega prehoda. Vseh teh težav ne moremo reševati s povečanjem dajatev, potrebno je najti rešitve v okrepitvi gospodarskega potenciala, pa tudi v povečanju aktivnosti nekaterih skupin prebivalstva, kajti, če produktivnost in BDP naraščata, je več možnosti za reševanje strukturnih problemov.”

So napovedi za rast slovenskega gospodarstva realne, se utegnejo tudi skrčiti glede na sedanje okoliščine?

“Prihodnost je vedno negotova. Zato ne moremo pričakovati, da bodo ti, ki izdelujejo gospodarske napovedi, vedno zadeli. Da bodo predpostavke, na katerih se gradijo napovedi, realne. Fiskalni svet zato svoje ocene gradi na uradnih napovedih Umarja, tveganja pa ponazarja tudi na podlagi možnih odstopanj. Fiskalni svet ima tudi nalogo, da vsakih nekaj let preveri kakovost gospodarskih napovedi in analiza, ki smo jo izvedli lani, je pokazala, da so napovedi Umarja praviloma kakovostne oziroma primerljive z napovedmi drugih institucij.”.

Fiskalni svet je bil ustanovljen 2009. Kako ocenjujete njegovo delovanje?

“Fiskalni svet je bil v zametku res ustanovljen 2009, vendar zgolj kot posvetovalni organ predsednika vlade, njegova funkcija je bila bistveno drugačna. Ta svet, ki pa deluje od leta 2017, pa je bil ustanovljen najprej na osnovi spremembe ustave leta 2013, ki govori tudi o fiskalnem pravilu. Potem je trajalo dve leti, da je bil sprejet zakon o fiskalnem pravilu. Zaradi fiskalnega sveta je postopek sprejemanja proračunov postal bolj transparenten. Če sprejemanje proračunov prepustimo samo politikom, bo vlada predlagala eno, opozicija bo imela svoje interesne skupine, rezultat bo s sprejetim kompromisom o povečani porabi. Zdaj je tukaj Fiskalni svet, ki oceni proračunske dokumente z vidika vzdržnosti javnih financ in to oceno objavi, z njo seznani vlado in državni zbor. S tem pride do dialoga med politiki, pa tudi do odgovora vlade Fiskalnemu svetu, s katerim mora upravičiti svoje ravnanje. Tako je sprejemanje proračunov javno - o tem razpravlja državni zbor, zaključke pa objavijo mediji. Fiskalni svet od vlade zahteva, da je previdna pri proračunskem načrtovanju in predvsem, da ne išče lahkih rešitev na račun vzdržnosti javnih financ, na račun povečevanja primanjkljajev in zadolženosti. Ta svet je neodvisen organ. Mi tako predvsem naslavljamo javnost, naše ocene pa predložimo državnemu zboru in z njimi seznanjamo vlado.”

Polaganje računov

Kako pa poteka sodelovanje z vlado, finančnim ministrstvo?

“Informacije, ki jih potrebujemo za svoje delo, dobivamo redno - o tem imamo sporazum z ministrstvom za finance, kot z Umarjem - in na tej ravni poteka korektno sodelovanje. Občasno se tudi sestanemo s vlado, doslej smo delali s tremi vladami. Najmanj enkrat smo se sestali z vsakim predsednikom vlade, s finančnim ministrom pa tudi po večkrat, običajno preden se začne postopek priprave proračunov. Pri tem seveda ne gre za to, da bi Fiskalni svet narekoval vladi, kaj naj naredi, ampak le opozori na problematiko in s tem omogoči vladi, da upošteva skrb za vzdržnost javnih financ že v fazi priprave proračunov, ne pa šele v razpravi ob sprejemanju proračunov. Naše delovanje je predvsem preventivno, vendar mora vlada državnemu zboru polagati račune, tudi glede kritike, ki jo na proračunske dokumente naslovi fiskalni svet.”

Pri potrebi po pokojninski reformi ste omenili potrebnost ukrepov, ki morda niso najbolj priljubljeni. Kako v tem duhu, ko se zdi, da je že skoraj vsak vladni ukrep nepriljubljen, vidite stanje v družbi.

“Glede na to, da je Fiskalni svet neodvisen organ, ne bi rad zlorabljal svoje pozicije s tem, da javno dajem politične komentarje. Mi moramo našo kredibilnost vzdrževati, tudi na takšen način, da se vzdržim kakršnihkoli političnih komentarjev. Lahko povem, da je epidemija postavila družbo, politični sistem in vlado pred težke preizkušnje. Rezultat je tudi poslabšanje stanja javnih financ, povečanje primanjkljajev in povečanje zadolženosti. Na drugi strani je nujno ukrepanje, ki nam lahko pripomore, da se izvlečemo iz epidemije.”

Gospodarska kriza iz 2008 je bila drugačna od današnje. Kaj smo se naučili iz nje?

“Tedaj smo imeli krizo z dvojnim dnom in je bila po značaju drugačna, kot je ta. Bila je endogena, kar pomeni, da so bili njeni razlogi v veliki meri znotraj finančnega sistema, Slovenija pa je nato dodatne težave še uvozila. Ko so se viri financiranja iz tujine, ki so vzdrževali visoko zadolženost podjetniškega sektorja, zaprli in ko so se zmanjšala izvozna naročila, so se pokazale tudi druge slabosti slovenskega sistema, z vidika fiskalne in ekonomske politike pred krizo. Tako je bila Slovenija med tistimi, ki je bila s krizo bolj prizadeta. Kriza je vplivala tudi na percepcijo finančnih trgov glede bank, ki so sicer v svojih bilancah izkazovale veliko neizterljivih terjatev, zaradi česar je morala država pristopiti k sanaciji, kar je povzročilo drugi val zadolženosti, drugo dno krize in tudi skokovito povečanje javnega dolga. Zelo pomembna je bila vzpostavitev zaupanja finančnih trgov, kajti delovanje države je odvisno od tega, ali bo uspela vsako leto odplačati svoje obveznosti, ali ji bodo kupci njenih obveznic dovolj zaupali, da bo čez leta sposobna vrniti to, kar si je danes sposodila.

No, to zaupanje je bilo izgubljeno in se je počasi začelo vračati tudi zaradi uspešne sanacije bank in tudi zaradi tega, da smo vnesli fiskalno pravilo v ustavo in tako vzpostavili dodaten nadzor nad javnimi financami. Prejšnja kriza je bila hud preizkus za državo, vendar upam, da smo se iz nje tudi nekaj naučili. Sedanja kriza je pa eksogena, povzroča jo epidemija. Ta je bila v popolnosti uvožena, prvi mesec smo bili prepričani, da se bo na Kitajskem tudi končala, kot nekatere prejšnje, ampak je kmalu z vso silo udarila tudi po Evropi. Ocenjujemo, da je Slovenija ustrezno odreagirala na epidemijo in da je bila politika spopadanja podobna kot v drugih EU državah. Zajemala je približno po pet odstotkov BDP v vsakem od dveh let 2020 in 2021, usmerjena je bila v preprečevanje večjih socialnih distorzij in na vzdrževanje gospodarskih potencialov. V naslednji fazi pa v cepljenje in v to, da je zdravstveni sistem vzpostavil zadostne kapacitete za spopad z epidemijo. Seveda pa najdemo tudi nekatere pomanjkljivosti. Kovidni dodatki v javnem sektorju so na primer ušli izpod nadzora, bili so nesorazmerno visoki in tudi obstaja vprašanje, ali so bili v resnici povezani z epidemijo. Glavno tveganje pa je, ali se bodo ti enkratni izdatki sprevrgli v strukturno obremenitev javnih financ. “

Kaj bi to pomenilo?

“To je trenutno eno naših glavnih opozoril. Pomembno je, da dodatki ostanejo enkratni in povezani z epidemijo in ne postanejo strukturni. Čeprav se pojavljajo mnoge tendence, da bi na način enkratnega povečanja plač reševali strukturne probleme, kar pa je seveda narobe. Ti se rešujejo s sistemskimi, trajnimi rešitvami, epidemija pa je enkraten problem. Toleriramo torej dodatke, vendar se zavedamo, da bo ceno za to potrebno tudi plačati z bodočo, bolj previdno fiskalno politiko.”

Mar niso bile z dodatki v javnem sektorju vedno težave? Pravite, da ne smejo postati strukturni, vendar se s tem včasih tudi korigirajo plače. Kakšen je drugačen način za to korekcijo?

“Plače v javnem sektorju so izdatek proračuna, njihovo višanje pa pomeni večje primanjkljaje in zadolževanje ali večje obremenitve gospodarstva, ki je že tako zelo obremenjeno. Tu je s politiko potrebno rešiti tiste probleme, ki so najbolj akutni, ne pa se pustiti izsiljevati tistim, ki so najbolj glasni in ti lahko eventualno povzročijo škodo. Zato je potrebno, da se problema plač v javnem sektorju lotimo sistematično. Pred desetimi leti je bil sprejet tudi zakon o sistemu plač v javnem sektorju, Spomnimo se prejšnje vlade, ki je močno popustila pritiskom in je s tem celoten sistem plač v javnem sektorju deformiran. Vedno je tako, da mora vlada stopiti v bran tistim, ki imajo šibkejšo pozicijo. Vemo, da imajo v javnem sektorju nekatere dejavnosti dovolj močno pozicijo, da lahko dosežejo, kar hočejo. Zato je na drugi strani potrebna celovita politika, kredibilen sistem, za katerim stojita vlada in politika v celoti in smo ga sposobni izvajati. Drugače bomo priča izsiljevanja posameznih sektorjev, kar na koncu odplačujemo vsi.”

Kaj bi od dnevu varčevanja svetovali vladi? In kaj državljanom?

“Vladi svetujemo preudarno in dolgoročno vzdržno fiskalno politiko ter izpeljavo vseh tistih reform, ki bodo to omogočile. Za državljane pa je varčevanje koristno, a ne vedno in ne za vse. Če ljudje prekomerno varčujejo, bodo lahko prizadeti prihodki tistih, ki ponujajo proizvode in storitve ter zato lahko izgubijo službo, zaposlitev, trg. Doseči moramo ravnovesno varčevanje. Za posameznika naj velja razumno varčevanje. Privoščite si tisto, kar si lahko, kar si želite. Vendar se vedno vprašajte, ali ne bi bilo možno pri izdatku tudi nekaj privarčevati, kajti v prihodnosti boste mogoče potrebovali nekaj bolj kot to, kar si želite danes. Varčevanje pa naj bo vedno prisotno kot koristna opcija.”

---