Dr. Božo Repe: “Osamosvojitev ni prišla kar iz zraka. Za to moraš imeti vzpostavljeno strukturo.”

Priznani zgodovinar ljubljanske filozofske fakultete Božo Repe pojasnjuje ozadje dogajanja ob slovenskem plebiscitu pred 30 leti. Predvsem pa odločitev za samostojno Slovenijo postavlja v kontekst znotraj jugoslovanskih in zunanjepolitičnih dejavnikov, ki jih je tedanja slovenska politična elita razumela in v pravem trenutku ob stran potisnila medsebojne razprtije. Zanimivo branje tako za tiste, ki so pred 30 leti spremljali dogajanje v živo, a jim ni bilo jasno, zakaj takšne odločitve, kakor za tiste, ki tedaj še niso bili rojeni, a si želijo izvedeti kaj več, kot je zapisano v zgodovinskih učbenikih.

Plebiscit pred 30 leti je za Slovenijo predstavljal unikatno obliko izražanja političnih mnenj. Zakaj se je slovenska politika odločila, da bo legitimnost za svoje poteze preverila s plebiscitom, ljudskim odločanjem?

“Najprej je treba pojasniti, da to ni prvi plebiscit v slovenski zgodovini. Prvi je potekal leta 1866 v Reziji in Beneški Sloveniji. Takrat je del Primorcev odpadel od enotnega matičnega telesa v Avstro-ogrski. Večina Slovencev je tedaj glasovala za Italijo, sicer pa bi v vsakem primeru to ozemlje pripadlo Italiji. Drugi plebiscit je bil leta 1920 na Koroškem in tedaj je še drugi del slovenskega narodnega telesa odpadel od matice.

Osamosvojitev ni prišla kar iz zraka. Za to moraš imeti vzpostavljeno strukturo. Slovenija je že v SFRJ postala država v državi, imela je vse atribute samostojnosti razen obrambe, zunanje politike, enotnega trga in denarja.

O socializmu in liberalizmu
Dr. Božo Repe je redni profesor za sodobno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že več kot deset let vodi programsko skupino Slovenska zgodovina in predstavlja referenco za slovensko zgodovino po drugi svetovni vojni. Ukvarja se s položajem Slovencev v različnih državnih tvorbah, zlasti kraljevini Jugoslaviji in socialistični Jugoslaviji, v zadnjem obdobju pa se intenzivno posveča procesu osamosvojitve Slovenije in družbenim procesom v samostojni državi. Zbral in objavil je veliko virov iz procesa osamosvajanja. Je tudi avtor šolskih zgodovinskih učbenikov in izjemno plodovit raziskovalec, saj ima po Cobissu več kot 1500 bibliografskih enot. Leta 2016 je za knjigo S puško in knjigo: narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941-1945 dobil nagrado Klio, ki jo za najboljše delo na področju zgodovinopisja podeljuje Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Odmevni sta bili tudi njegovi knjigi Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije ter Rdeča Slovenija, ki govori o prevzemu oblasti po drugi svetovni vojni in značilnosti samoupravnega socializma. Široko bralstvo je dosegel tudi s knjigama o Stanetu Kavčiču in Milanu Kučanu. Pogosto gostuje na različnih univerzah po svetu, njegovi članki in knjige so bili objavljeni v več kot šestnajstih državah, med drugim je tudi član mednarodnega komiteja za zgodovino druge svetovne vojne. Božo Repe je tudi publicist in družbeno aktiven ter izsledke svojih raziskav objavlja in zagovarja v širši javnosti, ne samo v strokovnih krogih.

Leta 1930 pa je šlo za pravi plebiscit v vsej državi. Pri tem je potrebno vedno vzeti v obzir vsakokratne zgodovinske okoliščine, saj ni možno vedno izpeljati takšnega referenduma. Odločitev, da leta 1918 vstopijo v Kraljevino SHS, ki se je kasneje preimenovala v Jugoslavijo, je bila odločitev političnih elit. A najbrž so bila jugoslovanska čustva dovolj močna, da je to bilo neko splošno prepričanje, kar je pokazalo že tako imenovano deklaracijsko gibanje leta 1917. Vstop v drugo Jugoslavijo je bil stvar političnih elit oziroma vodstva partizanskega gibanja. Tudi protipartizanska stran je kljub kolaboraciji imela Jugoslavijo za svojo opcijo, a kraljevino. Mislim, da je bila večina ljudi, če odmislimo ideološko naravo te ureditve, za Jugoslavijo. A zastavlja se vprašanje, kako organizirati referendum: ali samo za en narod ali za vse, ki so člani te skupnosti. To je bila tudi razprava v SFRJ, podobno je tudi v Španiji, kjer so prepričani, da bi morala vsa Španija odločati o statusu Katalonije. V Veliki Britaniji so ustvarili tezo, da bo na Škotskem naslednji plebiscit šele, ko bo današnja generacija postala polnoletna.”

Slovenci so verjeli v obe Jugoslaviji

So se s plebiscitom uresničile stoletne sanje slovenskega naroda, kot lahko velikokrat slišimo v javnosti?

V tistem trenutku je zmagala politična modrost vseh opcij. To je potrebno tedanjim politikom, karkoli si že mislimo o njih, priznati.

“Danes se ustvarja nek ideološki konstrukt, kako so si Slovenci od vedno želeli lastno državo in kako so trpeli skozi stoletja pod Nemci in v drugih državah, nato pa so končno s tem plebiscitom in s to politično generacijo dosegli svojo državo. To seveda ne drži. Slovenci so verjeli v obe Jugoslaviji, pred tem so bili tudi lojalni državljani Avstrije in habsburške monarhije. V Jugoslaviji so videli nekakšen ščit pred zunanjimi sovražniki, Nemci in Italijani. Jugoslavija jim je objektivno nudila možnost za narodni razvoj, kar je dokazljivo dejstvo. Že v prvi Jugoslaviji je nastal enoten kulturni in ekonomski prostor, pred tem so bili Slovenci razdeljeni v zgodovinske dežele in v nobeni, razen na Kranjskem, niso imeli večine. Iz teh dežel narediti narod je bilo praktično nemogoče. To je omogočila šele Jugoslavija, ki pa je bila centralistična država in je, denimo, priznavala en narod s tremi plemeni.

Federativna Jugoslavija je dala Sloveniji republiko, dobili smo Primorsko in znotraj te republike prvič, če ne upoštevamo enomesečne vlade po prvi svetovni vojni, svojo vlado. Sploh prvič v zgodovini pa svojo skupščino in ustavo. V drugi Jugoslaviji je boj proti centralizmu trajal do konca 60. let in še kasneje, a je v njej Slovenija postala država v državi. Imela je vse atribute samostojnosti razen obrambe, zunanje politike, enotnega trga in denarja.”

Prvoten načrt je sicer bil, da Slovenija sprejme novo ustavo, ta ustava naj bi bila potrjena na plebiscitu in s tem bi se Slovenija osamosvojila. Ker se stranke niso uspele dogovoriti o ustavi, se je neposreden plebiscit o samostojnosti ponudil kot rezervna rešitev.

Trdite torej, da se je osamosvojitev Slovenije začela že desetletja prej v Jugoslaviji?

“Tako je. Če tega ne razumemo, ne razumemo osamosvojitve. Osamosvojitev ni prišla kar iz zraka. Za to moraš imeti vzpostavljeno strukturo. Boj s centralizmom v SFRJ je potekal zelo dolgo, personaliziran je bil v boju med Edvardom Kardeljem na eni in Aleksandrom Rankovićem na drugi strani. Na začetku 60. let so na Kardelja celo streljali, kar so sicer prikazali kot nesrečo, čeprav je bila krogla iz vojaške puške in ne iz lovske ... Poudariti želim, da so bili ti konflikti zelo ostri. Tito je bil v tistem obdobju dokaj naklonjen Sovjetski zvezi, za zgled rešitve nacionalnega vprašanja je videl SZ. Šele po odstavitvi Rankovića leta 1966 so SFRJ decentralizirali, z ustavo leta 1974 pa je SFRJ postala nekakšna polkonfederacija, saj ni bilo več mogoče izrazito trditi, da zvezna ustava prevladuje nad republiškimi ustavami.”

Problem Slovenije je, da od točke osamosvojitve ni šla naprej. Nismo dosegli soglasja, kakšna naj bo ta država v resnici, kaj z njo hočemo.

Toda samostojnost je pridobila leta 1990?

“Zelo se poudarja, skoraj fetišizira pravno odcepitev ali osamosvojitev Slovenije. Pravna osamosvojitev je zgolj posledica političnih odločitev - tako notranjih, še mnogo bolj pa zunanjepolitičnih. Če se evropska politika ne bi odločila priznati Slovenije in Hrvaške, nam niti mnenje Badinterjeve komisije, da je SFRJ razpadla, ne bi prav nič pomagalo. To se lepo vidi danes, ko Slovenija priznava Kosovo, ki po zadnji jugoslovanski ustavi sicer ni imelo pravice do osamosvojitve, hkrati pa tega ne priznava Kataloniji, češ da to ni zapisano v španski ustavi, in ne priznava palestinske države. To je vse odvisno od trenutnega položaja mednarodnih sil in posameznih držav.

Manj znano je, da je Temeljno listino podpisalo več ljudi kot Majniško deklaracijo. Veliko ljudi pa se je podpisalo pod obe, saj so slovensko oblast dojemali kot branik pred Beogradom.

Tudi pri plebiscitu, čeprav je bil izglasovan z velikansko večino in je v resnici izražal voljo ljudi, ni bilo nobenih mednarodnih opazovalcev in nobena država ali mednarodna organizacija ga ni priznala. Če bi jugoslovanska zvezna policija ali vojska ravnala podobno, kot je španska v primeru katalonskega plebiscita, bi bilo isto - te države zagotovo ne bi stopile v bran Sloveniji. Je bila pa pravna pot izjemno pomembna za odnos do Jugoslavije in za odnos med opozicijo in oblastjo, vzpostavila je pravila igre.”

JLA je bila pripravljena na intervencijo

Toda dogodki in razpoloženje ljudi v prid slovenske neodvisnosti so šli že tako daleč, da poti nazaj ni bilo več, tudi če bi jugoslovanski represivni organi skušali nasilno preprečiti plebiscit. Kakšne realne možnosti za intervencijo vojske so bile na slovenskem plebiscitu?

“JLA je dejansko nameravala posredovati, nekako od leta 1987 je imela tudi načrt discipliniranja Slovenije, kar je jasno povedala na 13. kongresu ZKJ. Generali so izjavili, da če politika ni zmožna urediti zadev v Jugoslaviji, bo stvari v roke prevzela JLA. V sodobnih študijah, ki zajemajo tudi izjave zahodnih ambasadorjev, lahko vidimo, da bi bile te države pripravljene podpreti intervencijo armade. A le do neke točke, kar se je izkazalo kasneje ob resnični vojaški intervenciji.

Ko se začne v teh državah javno mnenje spreminjati, potem tudi politika začne spreminjati svoje mnenje. Prvič so poskušali ob procesu proti četverici oziroma že marca 1988, ko je JLA želela obračunati s slovenskimi kritičnimi intelektualci in prek tega s slovensko politiko. Drugi poskus je bil septembra 1989 ob sprejetju amandmajev k slovenski ustavi. Naslednjič se je scenarij ponovil ob prvih večstrankarskih volitvah, nato pa še na plebiscitu, a je vsakič JLA stopila korak nazaj.”

Kako pomembna je bila akcija Sever, s katero so Slovenci želeli preprečiti pohod mitingašev v Ljubljano?

“Zelo pomembna. To je bila policijska akcija, ki je nastala zaradi napovedanega mitinga resnice. Slovenci niso podprli Albancev zaradi neke nacionalne ljubezni do njih, ampak zato, ker je bilo jasno, da bodo republike naslednje na vrsti, če bodo padle avtonomne pokrajine. Miting resnice so napovedali za 1. december v Ljubljani, to je dan nastanka kraljevine SHS. Že pred tem so se slovenske oblasti odločile, da bodo miting prepovedale, čeprav pri tem niso bile enotne. Jože Smole je na primer predlagal, da se miting dovoli, Ljubljančani pa naj bi ga bojkotirali in se umaknili iz Ljubljane. Ni računal, da v Sloveniji živi nekaj 10.000 Srbov, ki bi lahko vseeno prišli na miting. Policisti so pod vodstvom notranjega ministra Tomaža Ertla organizirali akcijo Sever, da bi pričakali mitingaše na meji s Hrvaško, jih strpali v avtobuse in jih odpeljali na lokacije po slovenskih gozdovih.

Ker niso mogli računati na pomoč Hrvatov, da bi vsaj vlake ustavili že prej, so pripravili kontrolne točke na vseh železniških in cestnih dostopih v Slovenijo, zavarovali so tudi mejo z Avstrijo, če bi prišli srbski gastarbajterji. Policija je pokrila celotno slovensko ozemlje, zato sem prej omenjal, kako pomembno je, da imaš ob osamosvojitvi že državno strukturo. Prvi pogoj za uveljavitev samostojnosti je, da pokrivaš teritorij, ki naj bi bil tvoja država.”

Kakšna je razlika med odcepitvijo in osamosvojitvijo?

“Dolgo časa v srbski politiki ni bilo izrazitega nasprotovanja, da Slovenija odide iz Jugoslavije, saj je bilo za Srbe bistveno, da zadržijo Hrvaško in BiH. Tako je Borisav Jović kot član predsedstva SFRJ celo predlagal zakon o odcepitvi, ki pa je predvideval ceno odcepitve, nekaj takega kot današnji brexit, ko se pogajajo, koliko milijard bo Velika Britanija plačala ob odhodu. Slovenija bi se odcepila in pri tem bi se pojavilo vprašanje, kako priti v mednarodne organizacije, kdo bi priznal novo državo in kako bi ekonomsko preživela. Zato je Kučan na osnovi dunajske konvencije začel govoriti o osamosvojitvi in ta interpretacija je nato prevladala, ampak zaradi odločitve Badinterjeve komisije, ki je ugotovila, da je šlo za proces razpadanja SFRJ oziroma za osamosvojitev republik. V primeru razpada SZ je samo Rusija postala njena naslednica v mednarodnih organizacijah in pri mednarodnih pogodbah, vse ostale nove države pa ne.”

Plebiscit o samostojnosti kot rezervni načrt

Je bila slovenska politika v tistih prelomnih časih res enotna, kot se pogosto omenja?

“Niti ne, bila so različna mnenja. Malo znano je, da so za prvo poenotenje slovenske politike poskrbeli Albanci na Kosovu, saj je po tistem zborovanju v Cankarjevem domu nastal poseben koordinacijski odbor, v katerem so bile vladajoče družbenopolitične organizacije (ZKS, SZDL) in nastajajoča opozicija. Skušali so napisati skupno deklaracijo, ki bi združila dotedanje razprave o slovenskem narodnem programu. Teh je bilo precej, od pobude pisateljev do Nove revije, debate so potekale tudi znotraj ZKS. Akcijo poenotenja o skupnem programu je vodil pisatelj Miloš Mikeln, ki je napisal več osnutkov, a soglasja ni bilo, saj je vladajoča stran vztrajala pri socializmu in je bila bolj naklonjena Jugoslaviji. Tako sta nastali dve deklaraciji: Majniška, ki je bila krajša in jo je prebral Tone Pavček, in Temeljna listina pod okriljem SZDL. Manj znano je, da je več ljudi podpisalo Temeljno listino, veliko ljudi pa je podpisalo obe, saj so oblast dojemali kot branik pred Beogradom.”

Eden od dogodkov, ki je pripeljal do plebiscita, so bile tudi prve večstrankarske volitve.

“Rezultati volitev so bili zelo tesni. Opozicijski Demos je dobil večino samo v družbenopolitičnem zboru, v ostalih dveh pa ne, oziroma to ni bilo jasno, saj delegati niso bili voljeni neposredno. Volilci so zmago Demosa uravnotežili s predsedstvom, skratka položaj je bil zapleten. Demos je hotel s takšno šibko večino osamosvojitev izpeljati kot svoj projekt, kar pa seveda ni bilo mogoče. Prvotni načrt je sicer bil, da Slovenija sprejme novo ustavo, ta ustava naj bi bila potrjena na plebiscitu in s tem bi se Slovenija osamosvojila. Zato je bila ustavna razprava zelo pomembna, a nova ustava ni dosegla soglasja v slovenski politiki. Ne zaradi osamosvojitve, temveč ker so se začela ideološka razhajanja: o splavu, o 'svetosti življenja', to je formuliral Tine Hribar in ni bilo mišljeno v katoliškem smislu, ampak v smislu človekovega dostojanstva ... Postalo je jasno, da ne bo možno pravočasno sprejeti ustave in se z njo osamosvojiti. Plebiscit je posledica tega, da se stranke niso uspele dogovoriti, zato se je neposreden plebiscit o samostojnosti ponudil kot rezervna rešitev. Ker vlada še ni bila pripravljena na odcepitev, so ustanovili posebno projektno skupino za osamosvojitev, ki jo je vodil Igor Bavčar, da ne bi zamenjali predsednika vlade in povzročili politične krize.”

Katera so bila glavna razhajanja pri organizaciji plebiscita?

“Najprej ga je predlagala socialistična stranka, Demos je to iz prestižnih razlogov zavrnil, nato pa poskušal sam izpeljati. Nastal je problem, ker se takega projekta ne da izpeljati po strankarski liniji. Kučan je nato organiziral mukotrpna celonočna pogajanja, da so prišli do nekega političnega soglasja. Na koncu je ostalo neusklajeno le vprašanje kvoruma, torej navadna ali kvalificirana večina. Marsikdo v skupščini je menil, da bo kvalificirano večino, torej najmanj polovico vseh volilcev, težko zagotoviti, ker se bližajo prazniki, ko bo slabo vreme in ljudje ne bodo šli na volišča. Tudi na desnici je bilo veliko nezaupanje, ali bodo ljudje podprli plebiscit. Drugo odprto vprašanje pa je bila dikcija plebiscitnega vprašanja. Zdaj se nam zdi vprašanje 'Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?' samoumevno, tedaj pa je bilo več variant.

Eden od predlogov je bil, da postavijo tri možne opcije: Ali naj Slovenija ostane v federaciji taki kot je? Ali naj Jugoslavija postane konfederacija? Ali naj se Slovenija osamosvoji? Zanimivo, da je to menda predlagal Janez Janša. Predstavljajte si tedanjo situacijo, poskuse državnega udara, negotovost ljudi, slabe ekonomske razmere in omenjena vprašanja. Kakšen bi bil izid te samopostrežne ponudbe? Zato so vprašanje zožili, kar je bilo politično razumno, saj je še vedno zajelo tako tiste, ki so bili za odcepitev in tudi tiste, ki niso bili za odcepitev in proti SFRJ, temveč za konfederacijo. In dejansko je slovenska oblast to skušala doseči z nekim predlogom konfederacije. Sporazum o plebiscitnem zakonu je nato dosegla Spomenka Hribar, o tem je tudi govorila v nedavnem odmevnem govoru. Član slovenskega predsedstva Dušan Plut je nato januarja 1991 letal po Jugoslaviji in skušal prepričati druge voditelje o jugoslovanski konfederaciji. In šele takrat, februarja 1991, je postalo jasno, da Jugoslavija ne bo več obstala. Plebiscit sam je bil zelo tvegano dejanje, čeprav danes morda ni videti tako. V tistem trenutku je zmagala politična modrost vseh opcij. Tedanjim politikom, kar koli si že mislimo o njih, je to treba priznati. Šlo je za velik dosežek in tudi za trenutek, ko se je to še dalo doseči.”

Demosovci in komunisti so skupaj prepričevali ljudi

Bil je možen tudi zato, ker so tudi v predvolilni kampanji vse politične opcije složno nastopile v prid plebiscitu?

“Tako je. To je bil dogovor, ki je za politike veljal, čeprav so bile med njimi razlike. Pučnik se je denimo na zborovanju v Ljutomeru zavzel za to, da se ljudem iz drugih republik ne podeljuje avtomatično državljanstva, ampak naj bi v Sloveniji ostali zgolj tisti, ki jih potrebujemo. Sicer je skupščina ob zakonu o plebiscitu sprejela tudi izjavo o dobrih namerah, v kateri se je zavezala, da bo spoštovala deklaracije o človekovih pravicah in da vsi tisti prebivalci iz drugih republik, ki prebivajo v Sloveniji, lahko dobijo slovensko državljanstvo. Velika večina je to storila, vsi pa iz takšnih ali drugačnih razlogov niso. Tukaj je bilo več kot 25.000 ljudi, ki so jih kasneje uničili s tem, da so jim vzeli pravico do stalnega bivališča. V tem smislu se je izjava o dobrih namerah izneverila.

To ni bil namen tedanjih politikov, nekateri od njih pa so to izpeljali. Moja teza je, da se prav v omenjenem Pučnikovem govoru nakazuje, v katero smer se bo razvijal slovenski nacionalizem, čeprav Pučnik sam ni bil povezan z izbrisom. Ta plebiscit ima zgodovinsko gledano več plati: vsekakor ga je treba pozdraviti, saj predstavlja osnovo naše države. Skupaj s plebiscitnim zakonom je bila sprejeta tudi zaveza, da mora vlada pripravit vse za osamosvojitev v šestih mesecih. Ne glede na to, recimo, glorifikatorsko vlogo, tudi s stališča enotnosti, ima tudi omenjene temne plati.”

Plebiscit je bil ogromen korak k osamosvojitvi, a ne dokončen. Kaj je bilo nato odločilnega pomena?

“Priznanje Slovenije in drugih republik je potekalo v kontekstu evropskega združevanja. Večina držav je bila proti priznanju, izsilili pa so ga Nemci, ki so izhajali iz tega, da so se sami združili in da imajo tudi drugi narodi pravico do samoodločbe. Poleg tega so se vzpenjali v Evropi in so želeli pokazati svojo moč. Neposredno sta se dogovorila Kohl in Mitterand, šlo je tudi za širši kontekst dogovarjanja, kakšna naj bi bila bodoča Evropska unija. Mitterand je hotel nekoliko bolj socialno unijo, Kohl je bil bolj konzervativen in tudi to je bila neka skupna kupčija. Tako je ob robu drugih ključnih združevalnih zadev prevladala odločitev, da je potrebno Slovenijo in Hrvaško priznati oziroma da naj o stanju razpravlja posebna komisija pravnikov. To je bila ta Badinterjeva komisija, ki bi jo prvotno moral voditi bivši nemški predsednik Herzog, a ker so skušali Nemce v njihovih ambicijah po vzponu zaustaviti, je prišlo do kompromisa, da je komisijo vodil Francoz.”

Nismo še opravili razprave, kakšno državo hočemo

Omenjali ste nekatere temne plati plebiscita, poleg tega pa se zdi, da ta Slovencem ni dal tistega, kar so od njega pričakovali?

“Plebiscit in vse, kar je povezano z osamosvojitvijo, je vezano zgolj na en projekt, ki je pomemben, ampak ni pa edini - to je samostojna država. Problem Slovenije je, da od te točke, od osamosvojitve ni šla naprej. Dogovorili smo se za samostojno državo, da bo demokratična, več pa ne. Nismo dosegli soglasja, kakšna naj bo ta država v resnici, kaj z njo hočemo. Zato se nam je v teh 30 letih zgodilo to, kar se nam je. Uvedli smo obliko parlamentarizma, v kateri je država plen, ki si ga razdelijo stranke po fevdih in se kregajo o tem, kdo ima pravico imenovanja direktorja v domu za starostnike.

Denacionalizacijo smo zastavili na napačen način, vrnili smo cerkvi problematično fevdalno premoženje, na desetine propulzivnih podjetij smo uničili zato, da so lahko prodali parcele uničenih tovarn. Seveda takrat, pred 30 leti, morda ni bilo časa za vsebinske razprave, v naslednjih letih pa je bil čas za to. Predstavljajte si državico, ki je na takšnem geografskem območju kot Slovenija, ki ima taka naravna bogastva, ki je ekološko zelena, in ne more biti uspešna? Potem je res nekaj hudo narobe, saj smo imeli vedno visoko razvito tehnično kulturo, ljudje so manualno in sicer spretni, človek res ne razume, kako lahko takšna država ne uspe.”

Politična elita ni sprožila teh debat, ampak na vsake štiri leta bi lahko ljudstvo zamenjalo te elite in postavilo primerne, ki bi te razprave sprožili?

“Strinjam se. Na koncu so vedno krivi ljudje. A poglejte, kako je postavljen koncept parlamentarizma. Saj ne moremo spremeniti niti volilnega zakona, ki bi vsaj na minimalni ravni omogočil izbiro, ki je ne narekujejo vodstva strank. Bolj bi se morala uveljaviti participativna demokracija, da se v zainteresirani javnosti odvije razprava in da je ta razprava pri sprejemanju zakonov upoštevana.”


Najbolj brano