Današnji pajaci so že jutri lahko realna nevarnost

Te dni mineva 29 let od dogodkov, ki so za marsikoga pomenili konec mirnega življenja v dvajsetem stoletju. Avgusta 1989 so se Srbi v Kninu namreč začeli počutiti nekako nelagodno, hrvaško narodno prebujanje jim je šlo na živce, vse pogostejše omenjanje državne samostojnosti jih je navdajalo s strahom. In kaj naj človek v takšnem primeru drugega naredi, kot da se obda s somišljeniki, poišče nekaj orožja, se proglasi za domoljuba, ki mu država ne zagotovi zadostne varnosti, na cesto zmeče nekaj hlodov in na njih vzpostavi nadzor?

 Foto: Slovenka TV/Facebook
Foto: Slovenka TV/Facebook

Če vam opisana logika zveni strašljivo podobna logiki Andreja Šiška, ki je s svojo štajersko vardo te dni vznemiril Slovenijo, imate prav. Ker vemo, da so bili kninski dogodki le uvod za Sarajevo, Vukovar, Dubrovnik in Srebrenico, štajerskih pajacev v uniformah nikakor ne gre podcenjevati. Je že res, da so danes smešni in da jih človek težko resno jemlje, ampak ideje, na katerih temelji njihovo početje, so močno nalezljive, razmere pa kot nalašč za njihovo razraščanje. In ko oboroženi moški sredi gozda enkrat niso več smešni, so strašljivi. A takrat je prepozno.

Kljub temu da v Sloveniji danes živimo dobro, da imajo ljudje službe in da več podjetij nastane kot jih propade, nezadovoljstva ne manjka. V preteklih dneh smo mediji poročali o vsaj dveh primerih vznemirjenosti med lokalnim prebivalstvom zaradi namer države, da v njihovi bližini postavi registracijske centre za begunce. Nočejo jih, pravijo v kamere, naj jih država namesti kje drugje. In pri tem imajo namen vztrajati.

Ko oboroženi moški sredi gozda enkrat niso več smešni, so strašljivi. A takrat je prepozno.

Ljudje namreč niso neumni, vidijo, da je v Italiji Salvini brez težav omejil pristajanje ladij z begunci v italijanskih pristaniščih, vidijo, da na Madžarskem beguncev ni, spremljajo vzpon skrajne desnice na Nizozemskem, v Nemčiji, Avstriji ali Franciji. Ni treba veliko prepričevanja, da se zbere dovolj veliko število “samoorganiziranih” državljanov, da nastane, oprostite, sranje. Andrej Šiško v tem smislu ni amater - ne pozabimo, da je s slovesom navijaškega huligana in s tisto svojo smešno rdečo kapo na predsedniških volitvah za seboj pustil političnega veterana Borisa Popoviča in ministrico ter univerzitetno profesorico Majo Makovec Brenčič! To pomeni, da zna nagovoriti ljudi, zaigrati na njihova čustva in jih mobilizirati. Ne gre tudi pozabiti, da se velike težave v zgodovini nikdar niso začenjale pompozno in ob fanfarah, največji konflikti zadnjih desetletij so se začenjali s tem, da so se ljudje “samoorganizirali”. Od omenjenih dogodkov na Hrvaškem in kasneje v Bosni do različnih milic med drugo svetovno vojno.

Šiško in njegovi ta hip nimajo intelektualnega zaledja, ki bi jim dalo veljavo v krogih onkraj lumpenproletariata, a to je slaba tolažba. Slovenija namreč že nekaj časa ima izobražence, medije in vidne javne govornike, ki govorijo jezik Andreja Šiška, le našli se morda še niso. Javnosti malo bolj afektirano in s kakšno tujko več sporočajo natanko tisto, kar v javnost spušča Šiško: Slovenija in Slovenci smo ogroženi, stop tujcem in tujim kulturam, komunistični internacionalizem je zabloda, ki jo je treba ustaviti. Bernard Brščič, Sebastjan Erlah, Samo Glavan, Vinko Vasle, Nova24, Škandal24, Demokracija ..., medijski prostor in prostor družbenih omrežij smetijo z najbolj gnusnimi sporočili. Ko potem z leve nek Miha Kordiš, ki je že drugi mandat poslanec, zapiše, da bi podjetnikom nacionaliziral premoženje, je prispevek k družbeni noriji popoln, razmere za vznik novih vard pa še za odtenek boljše.

V minulih dneh je bilo veliko upravičene slabe volje usmerjene v državo, policijo in obveščevalce. Večji del upravičeno - kakšna država smo, če pa obveščevalci ne zaznajo, da se po gozdovih zbirajo oboroženi možje, ki se ne bodo pustili razorožiti? Kakšna policija je to, ki skupini kubanskih kulturnikov izreče drakonske kazni, tipe, ki prek nacionalne televizije sporočajo, da ne priznavajo reda Republike Slovenije, pa pusti pri miru? Nekaj slabega okusa je bilo včeraj s hišnimi preiskavami sicer popravljenega, a to je le gašenje. Slab občutek je ostal - nevarnost pa tudi.

Sociologi vedo povedati, da državi pripada monopol nad nasiljem - da je torej država tista, ki na lastnem ozemlju edina sme legalno uporabiti nasilje. Ko to načelo pade in ko se začnejo oboroževati manjše skupine, je avtoriteta države porušena in ostane le še spirala navzdol.

Kajti prebivalstvo, nezadovoljno s tem, kako se za njihove tegobe meni država, se utegne še kje zbrati in se po vzoru štajerske varde malo po svoje zavzeti za lastno blagostanje, red po lastni meri in za varnost, kot jo razumejo sami. In v trenutku, ko se to zgodi, imamo velik problem.


Najbolj brano