Dan mladosti je, zazrimo se naprej!

V teh dneh pred 75 leti še ni bilo dneva mladosti, najlepšega praznika nekdanje države, okinčanega s takrat pravzaprav nemotečo kolektivno ikonografijo, ki je spremljala pozno pomladanska rajanja. Kdor se spominja tistih praznovanj, mora imeti v sebi veliko zagrenjenosti in obenem domišljije, da bi si v spomin priklical kakšne temne slike.

Vedrina 25. maja marsikje ostaja, za prijateljsko druženje, spomine, morda za kakšno pesem iz onih časov. Kdor v praznovanju vidi klice k restavraciji nekdanjega režima in nekdanje države, ima probleme z razumevanjem, kaj se je pri nas dogajalo v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja in zgodilo leta 1991. Tiste države in tistega režima ni več. O tem in o drugačni poti Slovenije so se odločili isti ljudje, ki se danes spominjajo mladosti na način, na kakršen so jo na dan mladosti živeli. Vprašanje pa je, ali so glasovali za pot, na kateri smo danes.

Pred 75 leti, leta 1943, še ni bilo dneva mladosti, niti ni bilo socialistične Jugoslavije. Takrat, v drugi polovici maja, se je jedro Titove partizanske vojske dobesedno na življenje in smrt v divjini med rekama Tara in Piva, na meji današnjih Bosne in Hercegovine ter Črne gore, borilo s številčno neznansko močnejšim sovražnikom. Več kot 120.000 Nemcev, Italijanov, Ustašev, Četnikov in Kozakov je s podporo oklepnikov in kar 300 letal obkolilo 22.000 partizanov, med njimi je bilo več kot 2000 ranjencev, veliko rešenih marca istega leta s prebojem prek Neretve. V začetku junija je najbolj vitalnemu delu partizanske vojske, proletarcem, uspel preboj na severovzhod, z njimi se je umaknil Titov štab, koridorja pa partizanom ni uspelo zadržati. Sledil je, s takšnim in drugačnim orožjem, pokol obkroženih, v večini ranjencev, da je rečica Sutjeska tiste dni tekla krvava ... Viktor Kučan, kronist bitke, navaja, da je na partizanski strani umrlo 7543 borcev, med njimi 597 žensk. Največ padlih je bilo iz Dalmacije. Na Tjentištu, v Dolini herojev, stojita grobnica in spomenik, ki ju je do zloma Jugoslavije obiskovalo po milijon ljudi na leto. Bitka na Sutjeski je dobila tudi film, vojni spektakel z mednarodno igralsko zasedbo s takrat prvim svetovnim zvezdnikom Richardom Burtonom na čelu, ki je igral, kakopak, Tita.

Več kot prav je, da nikoli ne pozabimo, kaj je bilo, ne le zaradi pietete, tudi zato, da vemo, kam vodijo rožljanje z orožjem, sovraštvo, zasnovano na tem, kod se je kdo rodil in v katere šole je hodil ter kako je ime, če ga ima, njegovemu Bogu.

Glavni tok zgodovine po Sutjeski je znan: partizanska vojska se je okrepila, prav tako podpora zaveznikov, jeseni tistega leta so v Jajcu začrtali obrise nove države, ki je nastala po koncu druge svetovne vojne. Ta je na veliko koncih sveta pustila globoke sledi, ki so jih zaznamovale številne žrtve. Marsikje in nemara še nekoliko intenzivneje pri nas, tudi v času neposredno po vojni, ko so kolaboranti z Balkana bežali, vsak pred svojimi, na Koroško v varljivo varen britanski objem. Nadaljevanje po britanski odločitvi, da ujetnike vrnejo čez avstrijsko mejo, je bilo enako krvavo kot konec bitke na Sutjeski, ubiti pa, ko vse odstrnemo, enako mrtvi. Čeprav, kot pravi hrvaški kolumnist Boris Dežulović v članku ob letošnjem pliberškem zborovanju v spomin na po vojni pobite Hrvate, so žrtve iz pomladi 1945 pripadale Hitlerjevi osi zla, ki je bila poražena vojno, zgodovinsko in civilizacijsko, tiste iz leta 1943 pa tako vojaško kot zgodovinsko in civilizacijsko zmagoviti strani. Spominjanje na prve, poudarja Dežulović, poteka pod pokroviteljstvom sosednje države, na druge pa ob njenem molku.

Več kot prav je, da nikoli ne pozabimo, kaj je bilo, ne le zaradi pietete, tudi zato, da vemo, kam vodijo rožljanje z orožjem, sovraštvo, zasnovano na tem, kod se je kdo rodil, v katere šole je hodil in kako je ime, če ga ima, njegovemu Bogu. Spomin je lahko tudi javen, morda toliko bolje, če deluje očiščevalno, ne sme pa biti zlorabljen za podpihovanje kulturnega boja in razkola v družbi zaradi niti v politične namene za netenje sovraštva in pridobivanja podpornikov.

Pogled v preteklost je pomemben ključ za prihodnost. Varuje, no, kot vidimo, vsaj do neke mere, pred ponavljanjem napak in usmerja stran od napačnih poti. Seveda pa bi bilo narobe sedanjost in prihodnost tolmačiti zgolj skozi zgodovino in pretirano zagledanost vanjo. Takrat nam ta učiteljica življenja utegne nastaviti past, v katero se najpogosteje ulovijo takšni, ki imajo prelahek dostop do javnosti in ki so javno zaupanje pripravljeni zlorabiti za sebične namene. Dolgoročno poskusi revidiranja zgodovine nimajo možnosti za uspeh in uveljavitev, kratkoročno pa so lahko še kako vnetljivo netivo.

Konec maja je čas prebujene narave, zlahka je, kot je bil nekoč, dan mladosti, ko se pogled upre naprej, v čim svetlejšo prihodnost. Sanje o njej so - vsaj vanje se ne morejo vtikati - dovoljene, mar ne?

---