Človek je več od vojne

Tudi vojna je na svojevrsten način življenje. Čeprav težko, nerazumljivo, ponižano, poteptano, je vendar življenje, v katerem trpljenje iz malega naredi velikega človeka. Verjetno človek zraste z vojno. Tak človek poseduje posebno znanje, ki ga drugi nimamo. Dobiti ga je mogoče le tam, kjer smrti zreš neposredno v oči.Ela Porić

Ob 26. obletnici genocida v Srebrenici poskušam ubesediti nekaj misli in vsakič znova me preplavi občutek katastrofe. Človek ob zavedanju groze, ubijanja, klanja, posilstev, ki so se dogajala tam, v srcu Evrope, preprosto obnemi. Letošnjo obletnico bomo dočakali morebiti nekoliko olajšani ob zavedanju, da obstaja upanje za tuzemsko pravičnost, saj vemo, da bo Ratko Mladić, eden glavnih scenaristov grozot v Bosni in Hercegovini, preživel ostanek življenja za zapahi. A obsodba Ratka Mladića ne bo povrnila Dina, novinarja iz Srebrenice, čigar kosti teta Hajra iz Srebrenice še vedno ni našla in pokopala, in ne bo oživila drugih nedolžnih življenj, ki so ugasnila tistega poletja leta 1995 v Srebrenici. Preživele matere Srebrenice umirajo. Številne, enako kot teta Hajra, brez upanja, da bodo dostojno pokopale svoje sinove in može.

Pogum v vojni in pogum pri razmišljanju o vojni sta dve različni obliki poguma. Tovrstni pogum premorejo redki, tudi ti s posebno previdnostjo. To je enako, kot razmišljati o tem, kako je gledati ubijanje ljudi in kako je ubiti človeka! Ubiti je verjetno huje kot umreti.

Preživele matere Srebrenice umirajo. Številne, enako kot teta Hajra, brez upanja, da bodo dostojno pokopale svoje sinove in može.

Letos mineva 26 let od množičnega ubijanja v Srebrenici. Vsakega julija vsakič znova onemim ter čutim bolečino in skušnjavo. Poskušam razumeti, kje je meja med človeškim in nečloveškim. Kako lahko človek ostane sam z noro mislijo, da lahko ubije in tudi načrtuje ubijanje drugega človeka in še več, ubije več kot 8000 živih duš.

V petih dneh je bilo v Srebrenici pobitih 8372 dečkov, mož in žena. Velika večina žrtev so moški. Najbolj pogosto so bili ujeti in v skupinah po dva in več odpeljani v prostore osnovnih šol, kulturnih domov ali na travnik, kjer so streljali v njih. In to ni bil konec. Po tem, ko so streljali v njih in jih shranili v primarne grobnice (v nekaterih grobnicah je bilo naenkrat zakopano več kot 800 ljudi), so Slobodan Milošević, Radovan Karadžić, Ratko Mladić in mnogi drugi srbski generali čez nekaj mesecev storili tisto, česar ni storil niti Adolf Hitler! Odprli so primarna množična grobišča ter z buldožerji in bagri raztrgali, razkosali in razsekali telesa. Dele teles so nato s tovornjaki premeščali v sekundarne in terciarne grobnice.

Poskušam razumeti, kako je bilo preživeti sredi te brezmejne izkušnje umiranja. Gledati vse to, razmišljati, se na to pripravljati ali celo preživeti. Čakati na trenutek, v katerem se po vsej verjetnosti zgodi prehod iz zavednega v nezavedno stanje, onkraj našega dojemanja.

Zato verjamem, da je človek več od vojne. Preživeli so dokaz za to. Preživeli moški, ki so se uspeli prebiti do svobodnega ozemlja, preživele matere Srebrenice, ki so ostale popolnoma same. Ženske, ki so preživele grozote, o katerih se mi zgolj opogumljamo razmišljati, brez kančka maščevalnosti ostajajo nepojmljivo pogumne še naprej. Živijo v Srebrenici in vsaj enkrat na teden srečujejo ljudi, ki so (ne)posredno povezani z njihovo katastrofalno usodo. Sprašujem se, ali bi sami zmogli tolikšen pogum?

Grožnje za genocid še vedno ostajajo v številnih delih sveta. Gre za zadnji in najgrozljivejši izraz nestrpnosti, ksenofobije in rasizma. Da se kaj takšnega ne bi več ponovilo, moramo o teh zločinih govoriti in skupno ter posamično prispevati k večji strpnosti in razumevanju med ljudmi.

Na koncu zapisa bi želela postaviti piko: hočem verjeti, da bomo razumeli moč stavka “Nikoli več!” Moja pika se, žal, že takoj spremeni v tropičje ...

Ela Porić je intelektualka, dejavna predstavnica bošnjaške skupnosti v Sloveniji


Najbolj brano