Čim bolj je življenje zapleteno, tem bolj jasen mora biti jezik!
Zapletenosti v življenju nam nikdar ne umanjka. Če je morda kdaj ni dovolj, si jo sami ustvarimo. Napišemo si tako nejasen in dvoumen zakon, da ga morajo razlagati najboljši strokovnjaki prava, pa nam še ni razumljiv in jasen. A tak ni le kak člen v zakonu, tudi naše vsakodnevno govorjenje in pisanje je lahko nejasno in dvoumno.
Recimo, da je izvajalec smrtne kazni pod vešali že obsojenemu namestil vrv okoli tilnika in grla. A ga ni takoj obesil. Prej so morali sodniki vprašati vladarja, če ga morajo obesiti ali pomilostiti. Odgovor iz vladarjeve palače je bil kratek, a dvoumen: “Ne obesiti …” Povejte ali ugibajte, predrage bralke in bralci: So obsojenca obesili ali pomilostili?
Kraljev ustni odgovor “Ne obesiti …” je bil brez vejice, brez pike in klicaja, ker se ta ločila v govoru ne vidijo. Morda pa slišijo. Ko ti dve besedi kdo izgovori, ne moremo takoj natančno ugotoviti, kaj pomenita. Prej moramo prisluhniti človeku, ki nam ju v vladarjevem imenu izreče. Kako ju izgovori, s kakšnim poudarkom, pa tudi, kakšen je premor med “ne” in “obesiti”. Če je poudarjena nikalnica “ne”, je pomen drugačen, kot če je poudarek na “obesiti”.
Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si
Povsem drugačen in bolj jasen je pomen, če je ukaz “Ne obesiti” napisan po pravilih pravopisa. Pri tem prevzameta vso vlogo nase vejica in klicaj. Ukaz lahko zapišemo na dva načina:
1. “Ne obesiti!” (Kralj je sporočil, naj obsojenca ne obesijo, ker ga je pomilostil.)
Dopolnilo k prejšnji Minuti
Nekateri bralci in spraševalec Andrej Jelačin - Toni Karjola so me opozorili, da v zadnji Minuti z naslovom Tudi v narečnih besedah je skrito veliko bogastvo , objavljeni 9. aprila, nisem odgovoril na vprašanje: “Naj bodo moje pastirske pravljice naslovljene, da so s pašnika ali da so z gmajne?” O tem nisem nič zapisal, ker sta s slovničnega vidika oba naslova dobra. Pa tudi zato, ker naslov knjige običajno oblikujemo šele takrat, ko je končana. Mojstrski ameriški romanopisec, novelist in časnikar Ernest Hemingway je že med pisanjem svojega romana in novele sproti zapisoval besedne sklope, ki naj bi postali naslov novega dela. Nanizal si jih je tudi za kak ducat. Na koncu je prečrtal vse, ki niso ustrezali vsebini. Tak je najuspešnejši postopek, ki pripelje do najboljšega naslova umetnine.
2. “Ne, obesiti!” (S tako zapisanim ukazom je vladar sporočil, da ga ne bo pomilostil in naj ga obesijo.)
Takih zgledov zamegljenega pomena je nešteto že samo pri zanikanju dejanja v stavkih, ki jim šele vejica, klicaj, vprašaj in pika, pomišljaj, vezaj, tropičje in še kakšno novo ločilo dajejo pomen. Za radovedneže zapišimo le enega:
• Na primer “Ne boš delal”. Brez ločil te tri besede niso jasne, a z ločili naenkrat dobijo več pomenov: a) Ne boš delal? (= boš samo lenaril?); b) Ne, boš delal! (ne boš ob službo); c) Ne boš delal. (To pomeni: Si bolan, pojdi na bolniško.)
Pogosti so primeri, pri katerih ena sama vejica pričara stavku drug pomen; ta je lahko celo povsem nasproten tistemu brez vejice, kot nam kažeta besedi “ne obesiti”.
Vprašali boste, kaj storiti, da bi bil zapisani in govorjeni jezik jasen in nikdar dvoumen. Že modri grški Aristotel (summus Aristoteles, največji Aristoteles) nam je zabičal, da mora ista beseda v vsakem spisu obdržati isti in enak pomen ali kak njegov odtenek. To je temeljni nasvet za jasnost, ki velja že več kot dve tisočletji v evropskem pisanju. Ne pa zmešnjava, ki jo beremo današnje dni v slovenščini, kjer glagolu “nasloviti” (po angleškem glagolu address) dodajamo nov, a komaj doumljiv pomen. Zapišemo na primer: “Kdaj bo vlada naslovila socialno neenakost med ljudmi?” Zakaj pa “naslovila”, saj imamo več domačih glagolov s tem pomenom: kdaj bo obravnavala, kdaj bo uvrstila na dnevni red, kdaj bo preučila itd. Naslovimo vendar pismo, pesem, dramo, članek in še kaj podobnega.
O da bi politiki, govorniki in vsi, katerih besede največkrat slišimo in beremo v javnosti, razmišljali tako kot Zoran Markuža, upokojeni računovodja iz Ankarana, ki mi je zapisal: “Spoštovani gospod Profesor! Namenoma sem besedo profesor zapisal z veliko začetnico, ker si to zaslužite s svojimi Minutami o pravilni rabi naše materinščine. Jezik mora biti jasen in nedvoumen, kot to v svojih člankih večkrat poudarjate. Toda žal kljub temu zelo pogosto naletimo na primere, v katerih nas 'dlakocepce' nejasnosti in dvoumja v govorjenih in zapisanih besedah precej motijo.
Vprašanje: Nekoč sem se obregnil ob nejasno rabo mnogokratnikov, ki je zelo zakoreninjena v našem jeziku. Ni namreč jasno, kaj natančneje pomenijo. Kaj hočemo povedati, ko uporabimo izraze: enkrat več, dvakrat več in trikrat več? Je 20 (dvajset) enkrat ali dvakrat več kot 10 (deset)? Je 30 (trideset) dvakrat ali trikrat več kot 10? So cene kar naenkrat enkrat ali tudi dvakrat, če ne kar trikrat višje kot poprej? In kolikšne so v navedenih primerih končne vrednosti množenja s prislovom 'več'?
Sem v dvomih pri uporabi izrazov: enkrat, dvakrat, trikrat več. Da je 2 (dve) enkrat več kot 1 (ena), bi še razumel, moti me pa, da je 3 (tri) dvakrat več kot ena. Marsikomu, tudi med vašimi bralci, to najbrž ni jasno. Nam bi te pomene razložili?”
Odgovor: Vse bo neprimerno jasnejše, ako se naslonimo na Aristotelovo navodilo, naj ima beseda v vsaki zvezi v stavku isti in enak pomen. Prislov “več” ima v navedenih zvezah nekoliko drugačen pomen kot prislov “toliko”. Zveza “enkrat več” pomen isto kot “še enkrat toliko”. A “trikrat toliko” kot deset pomeni trideset, medtem ko “trikrat več” kot deset po logiki pomeni štirideset. A v vsakdanjem govorjenju se te razlike vselej ne zavedamo.
Vprašanje: “Poleg tega me moti tudi novokomponirano poizvedovanje: Kaj dogaja? Prepričan sem, da je 'dogajati se' povratni glagol, zato mi tisti 'se' v tej povedi manjka. Nam lahko razložite, kako je s tem?”
Odgovor: Obšankovsko vprašanje “kaj dogaja” so iz ljubljanskega izraza “kva dogaja” izoblikovali časopisni uredniki, ker niso hoteli zapisati kvakarske vprašalnice “kva”. Na “se” so pa namerno pozabili. Zato je fraza brez povratnega zaimka “se” omejena na pogovore v narečju, slengu in latovščini, v knjižni jezik pa najbrž ne bo sprejeta.
“Nameraval sem vam zapisati še več izrazov in povedi, ki po mojem niso jasni ali so celo dvoumni. Slišim jih po radiu in televiziji, še največkrat pa nanje naletim v časopisu in v govorih poslancev v parlamentu. Vem, da jih bolj kot jaz poznate vi. Upam, da jih odberete vi sami in nam jih razložite v 7. valu. Predvsem pa nas, vaše bralce, opozorite, kje se v njih prikrivata nejasnost in dvoumje. Hvaležen sem vam za vaše čudovite članke in bi jih želel brati v knjigi, ne le v dnevniku Primorske novice. Ali razmišljate o taki izdaji? Po mojem bi ustregli mnogim svojim bralcem. Želim vam trdno zdravje v teh kriznih časih covidnega razsajanja. Lepo vas prosim, da še pišete odgovore na naša vprašanja in jih objavljajte v Primorskih novicah! S spoštovanjem, vaš redni bralec Zoran Markuža.”
Še spoznanje: Izogibati se moramo dvoumja in nejasnosti, kjer je le mogoče. Dandanašnje dni naše besede niso tako klene in zgoščene, kakor so bile zapisane na kamnitih starih spomenikih. Ker jih je v javni rabi marsikje preveč, so postale zamegljene, preohlapne in nas zavajajo v nenatančnost in celo v dvoumje. Kam nas vodi nenatančnost, pričata besedi “ne obesiti”. Zaradi vpisane ali nevpisane preproste vejice med njima je bil obsojenec lahko odrešen ali pa obešen.