Martina Peštaj: “Če bi otrokom dali proste roke, bi bili stalno na tablicah”

Sodobni otroci se rodijo v svet, kjer so obkroženi s pametnimi telefoni, tablicami in računalniki, televizija pa je zanje še vedno magnet. Ali jim bo škodila ali koristila, je odvisno od tega, ali jo znajo odrasli uporabljati ustvarjalno in varno in jim predstavijo primerne vsebine, je prepričana medijska psihologinja mag. Martina Peštaj, urednica Otroškega in mladinskega programa na nacionalni televiziji.

Pred 20 leti, ko je Martina Peštaj začenjala svojo poklicno pot, je bila televizija glavni krivec za vse: “Otroci se niso dovolj igrali, niso dovolj brali, bili so predebeli …” Danes pa mnogi strokovnjaki celo priporočajo skupno gledanje televizije, saj je to možnost, da so starši in otroci skupaj, ne pa vsak v svojem kotu s svojim ekranom, je nedavno na Pedagoški fakulteti v Kopru razlagala Peštajeva.

Seveda strokovnjaki še vedno opozarjajo tudi na pasti televizije ter prezgodnjo in prekomerno uporabo digitalnih naprav. “Težava današnjih otrok je, da je vsega preveč in da imajo vse na dosegu roke,” pravi. Več kot je dražljajev, več je lahko pozitivnih ali pa stresnih trenutkov, prizorov, ki niso primerni za določeno obdobje. Potrebno je ravnati preudarno in izbirati kakovostne vsebine, priporoča. “Če bi otrokom dali proste roke, bi bili stalno na tablicah.”

“Otroci v predšolskem obdobju ne ločijo fikcije od realnosti.”

Martina Peštaj, psihologinja

Dojenčki prepoznajo uvodno glasbo iz telenovele

Vse se začne že v nosečniškem trebuhu. “Ko je otrok spočet, morajo starši razmišljati, kakšen bo njihov odnos do televizije,” svetuje Peštajeva. Ena krvava podoba, ki jo otrok vidi, ko še ni pripravljen nanjo, se mu lahko vtisne v spomin za vse življenje. Raziskave so pokazale, da so si zarodki od 23. tedna dalje zapomnili uvodno glasbo v telenoveli, ki jo je gledala nosečnica. Po rojstvu so jo prepoznali in jih je pomirjala. Pri petih, šestih mesecih dojenčki prepoznajo figure na zaslonu. Pri osmih, devetih mesecih na televiziji radi gledajo tisto, kar poznajo iz vsakdanjega življenja, denimo psa.

Čeprav velja, da je za otroke najbolj pomembno posnemanje tega, kar vidijo v dejanskem življenju, pa se je izkazalo, da posnemajo tudi to, kar vidijo na televiziji. Vtisi s televizije vplivajo tudi na vrednote in na to, kako se pogovarjamo, kako rešujemo probleme. “Predšolski otroci se predvsem učijo s posnemanjem,” poudarja Peštajeva.

Raziskave o nasilju niso enoznačne

Čeprav so dražljaji, ki prihajajo iz televizije, izjemnega pomena, pa raziskave, ki jih opravljajo že 50 let, niso enoznačne glede povezave med nasilnimi prizori na televiziji in nasilnim vedenjem otroka. Izkazalo se je, da so dejavniki bolj prepleteni, razlaga Peštajeva.

Ko so spraševali mame, zakaj otroci postanejo redni gledalci televizije, so jim odgovorile, da je to prijetno in zabavno, so skupaj in se česa naučijo. Digitalne naprave so tudi zelo vključene v vzgojo, kjer jih pogosto uporabljajo za nagrajevanje in kaznovanje.

“Ne glede na razvoj, ki se je zgodil v zadnjih 20 letih, so otroci ves čas enaki. Vsi otroci zorijo in so na poti razvijanja svoje lastne identitete, ki jo tekom mladostništva dokončno izpilijo in se od zgodnjih let sprašujejo: kdo sem, kaj znam, kaj zmorem, kaj želim, kje je moje mesto v tem svetu,” poudarja Peštajeva.

Otroci ne marajo cinizma

“Tako kot so knjige vstop v svet fantazije, je tudi televizija vstop v svet fantazije,” je prepričana Peštajeva. Otroci niso le pasivni gledalci, ampak aktivni gledalci, ki doživljajo, razmišljajo, podobe jim burijo domišljijo. Vse to pa lahko spodbujajo knjige, televizija, gledališče, lutke …

Film je prav tako lahko učni pripomoček, denimo za predstavitev neke zgodovinske teme, lahko je izhodišče za pogovor, s katerim dobimo vpogled v otrokov svet in domišljijo, nudi pa tudi medsebojno povezanost v skupni izkušnji, našteva Peštajeva. Zaradi velike dostopnosti informacij otroku danes zlahka predstavimo živali, države in vse, kar ga zanima.

Potrebno pa je upoštevati tudi, da otrok nekaterih stvari pri določeni starosti še ne razume, denimo to, da neki lik sanja ali si nekaj le domišlja: “Otroci v predšolskem obdobju ne ločijo fikcije od realnosti.” Prav tako je treba biti preudaren pri humorju, saj majhni otroci ne razumejo in ne marajo cinizma, poudarja Peštajeva: “Predšolski otroci ne prepoznavajo ironije, cinizma in sarkazma. To razumejo kot hudobijo.”

Prelomni Telebajski

Pomembno je, da so risanke primerne za določeno starost otrok in da upoštevajo njihovo perspektivo. Za najmlajše so s svojim otroškim jezikom primerni, denimo, Telebajski, pa tudi Pujsa Pepa. “Telebajski so bili z vidika ustvarjalcev in z vidika otrok prelomni, kar se tiče ustvarjanja televizijskih oddaj, saj so postavili temelje temu, kar danes vsi delajo: imeli so močno raziskovalno bazo, sodelovali so psihologi, pedagogi,” posebnost te risanke opisuje Peštajeva.

Risanka Biba se giba otroke nagovarja k telovadbi, Lili in čarna dežela spodbuja ustvarjalnost, Reaktivčki so prvi super junaki za predšolske otroke, ki postrežejo še s poučnimi informacijami z različnih koncev sveta, našteva Peštajeva. Kot posebnost omenja Backa Jona, ki je zanimiv tako za najmlajše kot za odrasle, saj njegov humor pritegne oboje.

Hiter tempo italijanskih risank

Ko so na televiziji predvajali Piko Nogavičko, so knjižničarji poročali o povečani izposoji knjig o tej junakinji. “Otroci imajo radi prehajanje med mediji,” opaža Peštajeva. To, da so lik že videli v risanki, jih ne odvrne od tega, da ne bi o njem želeli prebrati še knjige ali si ogledati lutkovno predstavo.

Zanimive so izkušnje ob stiku z različnimi kulturnimi okolji, pravi Peštajeva. Ko pripravljajo sinhronizacije italijanskih risank v slovenščino, je izziv hiter tempo teh risank in velika količina informacij. Povsem drugačno izkušnjo pa je Peštajeva doživela na eni od ljubljanskih Animatek, ko so na festivalu animiranega filma za otroke pripravili sklop kratkih iranskih filmov. Pred projekcijo ni vedela, kako se bo program obnesel pri otrocih, saj so bile risanke brez besed, z zelo počasnim ritmom in glasbo, neznano v tukajšnjem okolju. Kaj se je zgodilo? “Otroci so bili začarani.” To je bil za Peštajevo še dokaz več, da so kakovostne risanke in premišljena izbira prava stvar za otroka.


Najbolj brano