“Če bi bil jaz zelo bogat, bi svoje bogastvo delil z drugimi”
Revščina je povsod okoli nas, v našem mestu, v našem naselju, v naši ulici, morda celo v vaši hiši. Upam, da veste, da vam večina ljudi skuša pomagati po svojih najboljših močeh. Rad bi dosegel, da bi vsem ljudem priskrbeli vse, kar potrebujejo za normalno in dobro življenje.
Večina držav v Oceaniji in Afriki, pa tudi v Aziji, je revnih. Veliko teritorijev v Oceaniji je zelo revnih, ker so zelo malo poseljeni. Tudi številne afriške države, kot so Somalija, Kenija in Džibuti, se kar kopljejo v revščini. Ponavadi so v revnih državah, na primer v Somaliji, hudi vladni izgredi, saj se tamkajšnji vladni ljudje ne strinjajo med seboj. V Čadu enajstletniki kopljejo v rudniku med skalami, tam, kjer je radioaktivnost zelo velika. Iščejo delo, da bi se lahko vpisali na kakšno dobro univerzo ali pa srednjo šolo.
Dogajajo se hude krivice
Afriške in še posebno azijske države izkoriščajo otroke, da delajo v tovarnah, čeprav zakon to prepoveduje. V Pakistanu deluje tovarna žog znane blagovne znamke. Tam delajo otroci in za vsako sešito ali lepljeno žogo dobijo 50 centov, medtem ko se žoga proda za okoli 150 evrov. Navadno jih lastniki tovarne priklenejo na stroj, ko stroj deluje, da otroci ne bi pobegnili. Obstaja organizacija, ki otrokom pomaga pobegniti iz hudih muk, ki se jim dogajajo v tovarni, toda večino teh organizacij ujamejo tovarnarji ali policisti. Takim otrokom se največkrat dogajajo krivice.
Čeprav obstajajo nesramni ljudje, ki mislijo, da so vredni več od revnih in beguncev, so vsi ljudje vredni enako in imajo enake pravice.
V revščini so ljudje hudo lačni in žejni, pa tudi željni boljšega življenja, saj se jim dogajajo hude krivice. Afričani zelo garajo v tovarnah, da bi dobili nekaj denarja za preživetje sebe in družine, delajo pa za nas, Evropejce, da smo mi čim lepše oblečeni. Potem ko končno dobijo denar, si zagotovijo majhen obrok in gredo nazaj delat. Prizadevajo si, da bi sebe in družino ohranili pri življenju, zato vsi v družini garajo. Pogosto tudi umrejo od velikih muk, saj se mučijo tudi po 15 in več ur na dan. Tovarnarji se ne sekirajo preveč, ampak si preprosto najdejo novega delavca. Tovarnarji tuhtajo, kako bi prišli do več denarja, delavci pa tuhtajo, kako preživeti.
Če bi bil jaz zelo bogat, bi svoje bogastvo delil z drugimi ter jim seveda tudi pomagal. Pomagal bi jim najti boljše življenje ali pa bi jim v vsakem večjem mestu zgradil bivalnico, v kateri bi imeli hrano in vodo. Spodbudil bi k uporabi že nošenih oblačil, saj ni prav, da oblačila nosi samo en človek in jih vrže stran: tako nastane ena smet več.
Spodbudil bi k uporabi že nošenih oblačil, saj ni prav, da oblačila nosi samo en človek in jih vrže stran: tako nastane ena smet več.
Pomagajmo beguncem
Ubogi ljudje se trudijo, ko poskušajo najti boljše življenje kot begunci, pa jih mi zavračamo. Saj so ljudje, kajne? In enako so vredni kot mi, je tako? Ampak nekateri mislijo, da če so bogati, imajo pravico zavračati druge ljudi, ki imajo enake pravice kot mi. Postavljamo žičnate ograje, da jim čimbolj otežimo življenje. So enako vredni kot mi, le bolj revni, zato pa polni upanja. Evropejci bi lahko bili bolj razumevajoči do njihovih razmer; naše so precej boljše, saj imamo dostop do hrane, vode, toplote ...
Tistim ljudem, ki bežijo v boljše življenje, se cene kar precej dvignejo. V Grčiji stane turistični izlet z ladjico 40 evrov, za begunce pa je pot od Turčije do Grčije v gumenjakih 1000 evrov v eno smer. Zakaj jih toliko odirajo? Zanje bi moralo biti ceneje, saj so revni. Tisti, ki jim uredijo prevoze, so največkrat, milo rečeno, zlobni. Kot da ne morejo razumeti, da so ljudje še bolj revni kot oni, saj le iščejo pot do boljšega življenja. Neka somalijska plavalka, ki je nastopila na olimpijskih igrah, je zaradi prevoza v krhkih čolnih umrla. Ker je bila izčrpana, je zdrsnila v vodo.
Literarni natečaj za osnovnošolce
Na pobudo Slovenske karitas Primorske novice, Nedeljski dnevnik in Delo že tretjič sodelujemo pri literarnem natečaju, ki mlade spodbuja k razmišljanju o globalnih težavah. Tokrat so povabilo, naj sodelujejo z literarnimi ali likovnimi prispevki, dobili osnovnošolci. Slovenska karitas jih je spodbudila k razmišljanju o skrajni revščini, posledicah podnebnih sprememb, nepravičnosti, neenakosti v svetu in k iskanju rešitev za te težave. Natečaj je del mednarodnega EU projekta Za odprto, pravično in trajnostno Evropo v svetu - Projekt predsedovanja EU 2020-2022. Za objavo v Primorskih novicah smo izbrali prispevek četrtošolca Nejca Igliča iz OŠ Lucija. Devetletnik nas je presenetil s svojo široko razgledanostjo, empatičnim razmišljanjem, iskanjem rešitev in zelo dobrim izražanjem. Sliko deklice, ki daruje, je narisala prvošolka Neža Kraševec iz OŠ Vide Pregarc iz Ljubljane.
Največkrat vse družine zbirajo denar, da gre lahko otrok na pot. Ti otroci oziroma najstniki so kdaj deležni tudi spolnega nadlegovanja; take bolne ideje se porodijo tudi zaradi alkoholne omame, predvsem pa zaradi pohlepa. Če bi kdo videl, kaj se je zgodilo, bi jih zagotovo poslal na sodišče in v zapor. Največkrat begunci prihajajo zaradi vojn v svojih državah, torej na kontinentih, ki se imenujejo Azija in Afrika. Na poti tudi po pet dni ali več ne pijejo in preživijo le, če imajo srečo. Zato prosim: pomagajmo jim!
Vsak od nas lahko nekaj malega prispeva
Seveda pa je revščina na pragu tudi v Sloveniji. Vsaj okoli 10.000 družin v Sloveniji nima varnega bivališča in strehe nad glavo. Pomagajo jim dobrodelne organizacije, kot so Rdeči križ, Karitas in Humanitarček. Tudi proti naravnim nesrečam, kot so poplave in potresi, nismo imuni. Na srečo se Slovenci trudimo, da bi bilo čim manj take revščine, saj si vsi želimo boljšega življenja. Za petnajstletnega Vida, ki je zbiral 40.000 evrov za hišo in zdravilo, sva tudi jaz in mama prispevala pet evrov in uspelo mu je. Spomnimo se še na fantka Krisa, za katerega smo zbirali zamaške. Tudi organizacija Delovna akcija, ki jo lahko spremljate na Pop TV, zelo pomaga nekaterim družinam, ki nimajo denarja, da bi obnovili hišo. Delovna akcija pride in obnovi ter motivira družino, da bi postala bolj vesela in srečna.
Nekateri ljudje poskušajo užaliti oziroma prizadeti revne ljudi, ker so prepričani, da so bogati več vredni od ostalih. V letu 2020 se je na primer zgodilo, da so organizaciji Humanitarček podarili umazano spodnje perilo. Seveda večina ljudi takšnemu ravnanju nasprotuje, saj se jim uboge družine smilijo.
Čeprav obstajajo nesramni ljudje, ki mislijo, da so vredni več od revnih in beguncev, so vsi ljudje vredni enako in imajo enake pravice. Revščina je povsod po svetu, vendar jo bomo dobri ljudje poskusili odpraviti, ker bi radi svet brez vojn in hudih sporov. Mogoče bi lahko večkrat uporabili iste žoge in tako prihranili muke otrokom v Pakistanu in Vietnamu. V vsakem naselju je zabojnik za stara oblačila. Svoja stara oblačila odvrzimo tja. Vsak od nas lahko prispeva nekaj malega, da bo iz malega nastalo veliko!
NEJC IGLIČ, 4. razred OŠ Lucija