Brez humorja bi bilo Ukrajincem še teže

Duševno zdravje Ukrajincev? Na vojno se odzivajo na zanimiv, neverjeten način - z veliko humorja in šalami. Brez smeha je lahko namreč travmatična izkušnja še veliko hujša, pravi ukrajinski pisatelj, publicist in novinar Mark Livin. V knjigi je zbral pričevanja ljudi, ki ob nenehnih alarmih za zračne napade, bombardiranju, novicah o grozodejstvih, policijski uri in pomanjkanju vsega iščejo pot iz teme.

Začetek vojne pred letom dni je bil za Ukrajince pravi katalizator sprememb, poudarja mladi ukrajinski pisatelj, publicist in novinar Mark Livin, ki se od začetka vojne že drugič mudi v Sloveniji. Na predvečer prve obletnice ruskega napada na Ukrajino se je v Pomniku miru na Cerju z njim pogovarjala predsednica slovenskega združenja pisateljev, pesnikov in publicistov PEN Slovenija Tanja Tuma. “Odnos Rusije in njen pritisk je bilo čutiti že desetletja, morda celo stoletja. Nekateri pa so se šele tedaj začeli ukvarjati z vprašanjem samoidentifikacije. Od ljudi iz Doneške in Luganske regije, ki so bili že leta 2014 prisiljeni zapustiti domove, danes pogosto slišimo frazo, ki jo namenjajo vsem Ukrajincem: 'Šele danes nas razumete, kaj pomeni nositi vse življenje s sabo in iti v neznano',” je povedal uvodoma.

Ukrajinci kot omarica, ki je bomba ni uničila

Vprašanje, čigav je Krim, je danes še bolj aktualno, poudarja Livin. “Prej so nas politiki, tudi naši, prepričevali o tem, da smo razdeljen narod, da je med zahodom in vzhodom države velik razkol. Danes o tem razmišljamo drugače,” razloži, kako je vojna povezala Ukrajince. Kako jo občutijo, pa ponazori z zgodbo o stanovanju, uničenem v enem od številnih bombnih napadov. Ostala je le kuhinjska omarica, fotografija razdejanega stanovanja je obkrožila svet. “Danes pravimo, da se tako počutijo vsi Ukrajinci - kot omarica, ki je preživela.”

Mark Livin in njegovo delo

Mark Livin (1988) je večkrat nagrajeni ukrajinski pisatelj, novinar in tudi govornik na TEDx konferencah. Piše leposlovje in tudi strokovne knjige o psihologiji, je strokovnjak na področju komunikacij in medijev, predavatelj in pripovedovalec zgodb. Zelo znano njegovo mladinsko delo je Riki in poti (Riki in Roads), ki pripoveduje o dečku z Aspergerjevim sindromom. Snema tudi podkaste, ki so med najbolj poslušanimi v ukrajinščini. Želi si, da bi kakšno njegovo knjigo prevedli tudi v slovenščino.

Najhuje je bilo, ko so Rusi zapustili Bučo in so Ukrajinci videli, kaj so zapustili za sabo, poudarja Livin. “Tega dne ne bom nikoli pozabil. To, kar smo takrat spoznali, pobijanje, za katerega nimamo besed in za katerega smo bili čisto vsi prepričani, da je ostalo v zgodovini, s tem smo bili znova soočeni in ob tem ostajamo brez besed. Kaj takega prej nismo nikoli doživeli in upam, da ne bomo nikoli več. Žal pa bo ta izkušnja za vedno v nas,” poudarja mladi pisatelj.

Večina njegovih prijateljev se strinja, da so težave, s katerimi so se soočali pred začetkom vojne, danes popolnoma nepomembne. “Pred vojno smo vsi zanikali dejstvo, da bi se to lahko zgodilo, živeli smo v zanikovanju. Zdaj se zavedamo, da je bilo naše življenje pred začetkom vojne privilegirano, lahko smo hodili po ulicah, ne da bi se bali, da se bo treba kmalu skriti. Bili smo svobodni,” poudarja Livin in spomni še na druge oblike krčenja ustavnih pravic, kot je policijska ura.

“Veliko ljudi je ostalo brez stalnih služb, to pomeni, da so večinoma prekarno ali začasno zaposleni in imajo veliko več časa, ki ga porabijo za branje. Upam, da se bo ta proces, branja knjig, nadaljeval.”

Kulturna vstaja v Ukrajini

Kako pa se na vojno odzivajo ukrajinski pisatelji in pisateljice, kakšna je sploh danes vloga kulture v Ukrajini? Tako pisatelji kot vsi ostali državljani pomagajo tistim, ki se bojujejo na fronti, vsak na svoj način, pravi Livin. Znani pisatelj mlajše generacije Andriy Lyubka je denimo zbral kar 100 avtomobilov za ukrajinsko vojsko in jih pomagal dostaviti na fronto. Drugi primer je tudi izredno znani pisatelj, pesnik in glasbenik Serhiy Zhadan, ki počne vse, razen tega, da sam drži v rokah orožje. “Tudi on kupuje avtomobile, zbira denar, lani je bil celo med nominiranci za Nobelovo nagrado.” Naslednji primer je pisateljica Victorie Ameline. “Sama sicer ne potuje v tujino in ne zbira sredstev, ampak nekaj drugega, kar je tudi izredno pomembno: zbira izkušnje in pričevanja o vojnih zločinih,” pohvali svoje kolege. Kot pravi, se v Ukrajini dogaja prava kulturna vstaja. Na trgu sicer še ni poplave knjig, ki bi obravnavale vojno, pojavlja pa se veliko kakovostne domoljubne glasbe, mediji snemajo dokumentarne filme ...

Niti knjižni trg v Ukrajini ni zamrl, vzrokov za to je več. “Prvi je ta, da imajo ljudje radi knjige in si jih lahko privoščijo, saj niso tako zelo drage. Drugi vzrok za preporod knjižnega ukrajinskega trga pa je zelo preprost in praktičen. Veliko ljudi je ostalo brez stalnih služb, to pomeni, da so večinoma prekarno ali začasno zaposleni in imajo veliko več časa, ki ga porabijo za branje. Upam, da se bo ta proces, branja knjig, nadaljeval,” se nadeja Livin. Marsikdo bi verjetno pomislil, da se bo povečalo zanimanje za elektronske knjige. “To je za nas še zelo nova oblika. Ukrajinci namreč knjige dojemajo kot del svojega kapitala, radi jih posedujejo čisto fizično in se čudno počutijo, če jih nimajo v rokah,” razloži ukrajinski pisatelj.

“Prej so nas politiki, tudi naši, prepričevali o tem, da smo razdeljen narod, da je med zahodom in vzhodom države velik razkol. Danes o tem razmišljamo drugače.”

Stiske si lajšajo s humorjem

Prav knjige verjetno ljudem pomagajo, da odtavajo od grozodejstev, ki jih s seboj prinaša vojna. Kakšno pa je duševno zdravje Ukrajincev skozi oči mladega pisatelja? “Na zanimiv, neverjeten način reagirajo. To vidimo na družabnih omrežjih. Odzivajo se namreč z veliko humorja in šalami. Brez smeha in humorja postane travmatična izkušnja še toliko hujša,” povzema misel dunajskega psihiatra in psihologa Viktorja E. Frankla, ki je svoja teoretična spoznanja na lastni koži preizkusil v peklu holokavsta.

Ljudje so zdaj že zelo utrujeni, priznava Livin. “In ko smo utrujeni, se umikamo iz komunikacije, sporazumevanja z drugimi, ljudje se prenehajo oglašati na sporočila. Po drugi strani pa smo vsi ves čas povezani prek pametnih telefonov in družabnih omrežij. Ves čas obnavljamo svoje profile, objavljamo novice na družabnih omrežjih, kjer seveda lahko vsako uro preberemo o smrti bodisi civilista ali vojaka. To je seveda veliko breme. Verjetno bi to vojno doživljali zelo drugače, če ne bi obstajala družabna omrežja in nenehne informacije,” meni.

V Slovenijo je na svoj drugi obisk prišel po trimesečnem bivanju v Beogradu v Srbiji, kjer veliko ljudi podpira rusko politiko. “Opazil sem da lahko na ulici preprosto kupite majico s portretom Vladimirja Putina ali črko Z. Zame je bilo to zelo veliko presenečenje. Motivacijo Srbov si razlagam tudi s tem, in to sami povejo, da so se na začetku prve svetovne vojne, po uboju Franca Ferdinanda, Rusi prvi postavili na njihovo stran. Pohvaliti pa moram ljudi, ki so me tja povabili, in sicer Vladimirja Arsenijeviča (srbski pisatelj, urednik, in novinar, op. a.) in njegovo ženo oziroma ekipo združenja Krokodil, ki počne neverjetne stvari, zato da zaščitijo demokracijo v Srbiji in se hkrati tudi zavzemajo za Ukrajino. Kar štirikrat so denimo obnovili mural, stensko poslikavo znamenite ukrajinske pisateljice Lesje Ukrajinke, ki so jo vandali štirikrat uničili,” pripoveduje.

V Evropi se v zadnjem času pojavljajo mirovniške pobude oziroma želje, da bi Ukrajinci in Rusi sklenili premirje. “Mirovna pogajanja bodo mogoča v trenutku, ko bodo Rusi zapustili naše ozemlje, in sicer tako, kot je bilo 24. septembra 2014, vse preostalo bi pomenilo sklepati kompromise. Zdaj, v tem stanju, pa so kompromisi nemogoči,” je prepričan. Vsakršni kompromisi bi po njegovem mnenju namreč pomenili zelo močan znak državam, ki majo podobne tendence, kot jih ima Ruska federacija. “In to bi bilo katastrofalno, torej na to nikakor ne smemo pristati. Kompromis bi pomenil, da so odvzeli del našega ozemlja, mi pa bi jim rekli, izvolite, kar imejte ga, saj to ni nič narobe. To nikakor ni mogoče in s tem se strinja velika večina Ukrajincev,” pravi pisatelj.

Knjiga o psihologiji šoka

O knjigi, ki jo pripravlja o vojni v svoji državi, pa nam zaupa, da se ukvarja s psihologijo šoka oziroma izkušnjo šoka ob napadu in bombardiranju. Zanima ga tudi, kako se lahko privadiš na zračne alarme, ko ti postanejo del tvojega vsakdana.

“To je knjiga o prvih šestih mesecih vojne, kajti po mojem so to najpomembnejši meseci. V tem času smo se morali namreč privaditi na zvoke, letala so letela nad nami, poslušali smo alarme, morali smo se skrivati in se sprijazniti z umiranjem naših bližnjih. Cilj, ki sem si ga zastavil pri tej knjigi, je predvsem psihološko soočenje z vojno in s travmo, ki nam jo je povzročila. Obravnavam torej temo travme, ki jo povzroči šok in izkušnja tega šoka,” razloži.

V knjigi so tudi izsledki psihologa, ki dela s travmatiziranimi ljudmi. “To je najpomembnejši del, drugi vir oziroma sklop informacij je zaporedje dogodkov, ki so povezani s to vojno, in njihova obravnava. Tretji sklop pa so izkušnje ljudi, ki so s svojimi dejanji premagovali temo s svetlobo. Torej zelo preproste stvari, denimo kako so tisti, ki so imeli hrano, to hrano delili s tistimi, ki je niso imeli, ali kako so svojo zadnjo obleko dali otrokom, ki jih je v zakloniščih pod zemljo zelo zeblo. Seveda pa je v knjigi tudi moja osebna izkušnja, pisatelja oziroma pripovedovalca, kajti tudi sam sem doživel bombardiranje Kijeva, beg iz mesta po zelo znani Žitomirski trasi, trasi avtoceste, ki je poimenovana po mestu Žitomir.”

Kako pa razmišlja o vojni v svoji državi? “Žal je za veliko ceno na ta način odrasla kar cela država. Zdaj se vsi zavedamo, da je naša prihodnost odvisna samo od nas in da se moramo za to boriti.”

---