Biti optimist v teh težkih časih ...

V tem času, ob izteku lanskega leta, je bilo vzdušje veliko bolj optimistično. Vsakršno pričakovanje je bilo spodbudnejše od stanja v koronskih letih, pričakovanja pa so bila svetlejša tudi zato, ker so okovi epidemijskih ukrepov vendarle nekoliko popuščali in ker se je izrisoval izhod iz najhujše zdravstvene in družbene krize naše generacije.

Obeti za prihodnje leto niso dobri, sporočajo prednovoletne raziskave javnega mnenja. Ljudje v Sloveniji niso optimistični in ne verjamejo, da bo življenje boljše. Tudi v naši soseščini je podobno.

Bežen pogled na javno dogajanje je sicer neskončno drugačen kot v zadnjih dneh lanskega leta, ko je bilo treba preštevati, koliko ljudi in iz koliko družin je v istem prostoru, ko protiepidemijski dekreti niso dovoljevali druženja na prostem in ko smo nasmeh pokazali z očmi. Gotovo je imelo omejevanje stikov ugodne učinke za javno zdravje in je ubranilo kakšno posteljo na kovidnih oddelkih. Precej enako gotovo pa je tudi, da sta dve leti spremenjenih družbenih razmerij negativno vplivali na duševno zdravje ljudstva, na medsebojno toleranco in razumevanje ter na prepričanje o prekomernosti protikovidnih ukrepov.

Vojna se nas dotika na številne načine, tudi z draginjo, ki naj bi v pomembni meri slonela prav na vojnih igrah velikih fantov. A puške, minometi in tanki ne bodo veliko pomagali, če se uresničijo napovedi bolgarske jasnovidke Vange, da pridejo vesoljci in da bo zemljo vrglo s tečajev!

Epidemija je nekatere družbene podsisteme in gospodarske dejavnosti močno načela in očitno tudi za vselej spremenila. Zdravstveni sistemi se ne le pri nas, temveč tudi v močnih in bogatih državah, precej tresejo, gostinstvo bo kmalu usodno odvisno od uvoza delovne sile z Daljnega vzhoda, mojstrov nekaterih strok sploh ni več, gradbeništvo nima težav z investitorji temveč z zidarji …

V letošnjem letu so koronski ukrepi slednjič izzveneli, tudi virus se umika, vsaj statistično, tistih, ki jih muči v teh dneh, to ne tolaži prav dosti.

Komaj 1000 kilometrov od tod se je pred koncem zime začela vojna, v kateri je doslej umrlo blizu 50.000 ljudi, 14 milijonov oseb pa je razseljenih. Če se nam je Sirija zdela daleč, je Ukrajina tako rekoč za vogalom! Toda kaj storiti?

Vojna se nas dotika na številne načine, tudi z draginjo, ki naj bi v pomembni meri slonela prav na vojnih igrah velikih fantov. A puške, minometi in tanki ne bodo veliko pomagali, če se uresničijo napovedi bolgarske jasnovidke Vange, da pridejo vesoljci in da bo Zemljo vrglo s tečajev!

V prihajajočem letu se po napovedih ekonomskih analitikov obeta recesija, ključni razlog zanjo pa bo zadolževanje zaradi naraščajoče inflacije. Evropske države so gumico napele že med epidemijo, a je videti, da so bili tisti stroški nekako pokriti, da kovid ni ustavil tiskarn denarja. Neposredni stroški vojne v Ukrajini so za članice Nata zelo visoki, še višji so posredni učinki. Ko se draži energija, se draži vse. Z zelenim prehodom niti najrazvitejše države še niso bile dovolj daleč, da bi zdržale pritisk cen in morebitnega pomanjkanja energentov: Nemčija je tako povečala izkop premoga, spet odprla termocentrale in spremenila datume na podnebni agendi.

Napovedi za Slovenijo niso drugačne kot za naše sosedstvo. Tudi pričakovanja ljudi so podobna. Cene bodo rasle, kupna moč bo padala. Ljudi, ki bodo zdrsnili pod prag revščine, bo gotovo več. Žalostno je, da bodo pod ta prag zdrsnili številni zaposleni, katerih plače ne zadoščajo za mirno življenje njihovih družin. Na drugi strani pa smo v tako imenovanem razvitem svetu priče paradoksu, da se je jeseni na prvo mesto najbogatejših ljudi tega sveta zavihtel Bernard Arnauld z družino, ki upravlja z imperijem luksuza LVMH (Moët Hennessy Louis Vuitton).

Na domačem parketu se razvnemajo vse bizarnejši vidiki tako imenovanega “kulturnega boja”. V minulih tednih smo spoznali, da so pomembno branje dela intelektualne srenje praznični letaki trgovskih verig, saj se je po nekaterih vsulo, češ da ne želijo in nočejo ob božiču voščiti, kot se spodobi. Takoj za božičem je na vrsti preštevanje, kdo je in kdo ni zaslužen za samostojnost, obredje zadnjega decembrskega tedna pa sklene pljuvanje po dedku Mrazu, ki je letos še temeljitejše, ker ima mož s “sivo kučmo in belo brado” menda ruske korenine …

V letošnjem letu smo imeli veliko opravka s politiko, saj smo padali iz ene v drugo volilno kampanjo. Politična elita se je v pomembni meri zamenjala in pomladila. Vlada ob svoji ključni usmeritvi “nejanša” še išče fokus in pravo pot, a nekoliko nerodno in obotavljajoče. Časi niso niti enostavni niti rožnati, to zelo dobro vedo vsi tisti spodaj. Zaupanje očitno še šteje, a ni niti neomajno niti večno.

Nasploh je večnost našega življenja zelo minljiva. Verjetnost, da zbolimo, je statistično vsak dan večja, prav tako verjetnost, da zbolimo za demenco in vse skupaj pozabimo, še preden nas vzame. Svet naj bo lep danes in lep naj bo jutri. Vplivajmo na vse, na kar lahko, in zaželimo čim več dobrote in modrosti tistim, ki krmilijo oni del sveta, na katerega sami nimamo vpliva.

---