Bilo je nekoč na Proseku ...

“Kdaj boste pisali o izumiranju trgovin in gostiln na Proseku?” Branje strani, ki jih je dr. Milan Bufon v svojem monumentalnem raziskovalnem delu Ethnos in topos posvetil vasi na Zahodnem Krasu, je priklicalo v spomin vprašanje izpred desetletja, morda še kako leto dlje. Med srečanjem na vaški Kržadi ga je zastavil Walter Orel, lastnik vrtnarije ob cesti za Proseško postajo. “Bomo, bomo,” se je glasil nejevoljni odgovor. A potem ni bilo.Marjan KemperlePrimorski dnevnik

Branje Bufonovega seznama tega, kar je na Proseku bilo, a ni več, je boleče. Popelje te v izživeto, preminulo preteklost, izrisuje ti podobo trgovin, njihovo rokodelsko opremo; iz strani sveže knjige se širi stari vonj domače gostilne, brivnice prepojene z briljantino, z moko zaprašene pekarne, po cvetju dehteče cvetličarne, s smolo odišavljene čevljarske delavnice. Za pultom in šankom se prikazujejo znani obrazi. Mnogih ni več. Kot tudi ni več številnih, ki so spraševali po kilogramu krompirja, kvartinu vina, številki čevljev. Neverjetno je, koliko jih je bilo. In vsi, skoraj vsi so - za razliko od današnjih dni - govorili izključno slovensko. Narečno, a slovensko.

Pravijo, da je glas tisti, ki se najprej izgubi v spominu ... Podoba ostane. Izrisana, morda medla, a ostane. Znan obraz tudi po desetletjih lahko izbrskaš v spominu, prepoznaš na starih porumenelih fotografijah. Glas s časom obnemi. Z njim naglasi, ki so dajali glasu ritem. Vas je ta ritem izgubila. Morda ga še kje zaznaš, ko te pozdravi priletni očak in te njegova beseda zaziblje v otroško preteklost. Čim obmolkne, se glasovna idila razblini v popačenem besedišču sedanjosti.

Več sto podpisov za Prosek

Več sto krajanov se je podpisalo pod ljudsko peticijo v podporo za ohranitev storitev in trgovskih dejavnosti na Proseku, naslovljeno na tržaškega župana Roberta Dipiazzo in v vednost še na predsednico rajonskega sveta za Zahodni Kras Majo Tenze. V dopisu izražajo zaskrbljenost in nezadovoljstvo glede pomanjkanja lokalnih storitev, pri čemer sta se ob zapiranju majhnih podjetij in trgovin v zadnjem obdobju pojavila tudi problema pomanjkanja družinskih zdravnikov ter zaprtja poslovalnice banke Unicredit in tamkajšnjega bankomata, poleg tega je tudi krajevni poštni urad brez avtomata.

Podpisniki opozarjajo tudi na druge težave, kot npr. pomanjkanje pediatrov in otroških jasli s slovenskim oddelkom, pa tudi na slabo stanje pločnikov in cest ter ustvarjanje luže na Kržadi zaradi zamašenega odtoka. Pomanjkljive so tudi cestne oznake v bližini ožine na glavni cesti ob Društveni gostilni, namestiti pa bi bilo potrebno avtobusne čakalnice. Obenem se je za večino gospodinjstev v zgodovinskem jedru in nekaterih drugih predelih vasi nemogoče priključiti na plinsko omrežje, manjka tudi stabilna in hitra povezava z optičnimi vlakni. Občinska uprava in rajonski svet naj zato stopita v stik s pristojnimi institucijami, da bi v kratkem našli rešitve, brez katerih bodo gospodarske dejavnosti še bolj trpele.

Spuščene navojnice

V povojnih letih, tja do šestdesetih let preteklega stoletja, ni bilo na Proseku in na bližnji Devinščini trgovine ali drugega javnega lokala, v katerem ne bi lahko naročil in prejel odgovor v slovenščini. Le ribarnica je bila izjema. Odprtje lekarne z italijanskim lastnikom je nato prelomilo to pravilo.

Nekateri proseški trgovci so bili svojčas podjetni in daljnovidni. Aldo Colja je sodil mednje. Imel je svojo prodajalno gospodinjskih strojev na kontovelski Upuki, na ovinku nasproti nove cerkvice. Prodajal je televizorje in jih popravljal, kar je bil konec šestdesetih let donosen posel. Med svojim delom je izučil kar nekaj mladih televizijskih tehnikov. Colja je bil prvi tako rekoč “sponzorski” oglaševalec na Primorskem dnevniku: vsako nedeljo (ker so pač takrat tekme igrali le ob nedeljah) je na športni strani nad rubriko Domači šport z urniki in kraji tekem vabil oglas njegove trgovine.

Drogerija Antonič (foto: FotoDamj@n)

Rjave navojnice njegove prodajalne so že leta spuščene. Podobno kot navojnice bližnjega frizerskega salona. Na tistem proseškem koncu, ki že trka na Kontovel (a Kontovelci trdijo, da je na Kontovelu ...), sta delovala še bar gospe Netke in kino Ana. Obojih že desetletja ni več, kot tudi ni več prodajalne z barvami, laki in čistili. Še dobro, da je mlad kraški živinozdravnik tam odprl veterinarsko ambulanto, sicer bi bilo gospodarsko razsulo tistega območja popolno.

Ob cesti, ki pelje s Kontovela proti središču Proseka, je delovala ena od prodajaln z gradbenim materialom. Druga je bila na Devinščini. Obe sta sredi sedemdesetih in osemdesetih odmrli. Taka trgovina posluje sedaj v smeri proti Opčinam, nasproti avtobusne remize, ob cesti, s katere vsako dopoldne kakih sto furgonov z bližnjega zbirnega centra odnaša na domove po vsej Tržaški in Goriški, kar so kupci kak dan ali uro prej s svojih kavčev nakupili na spletnih trgovinah.

Brez oblek, obutve in drogerij

Trgovin z oblačili na Proseku ni več. Nekoč so bile tri. Ena v poslopju nasproti nekdanje gostilne Pri devetih sestrah, kjer sedaj prodajajo kuhinje in lončene peči; dve ob cesti, ki s središča vasi pelje proti spomeniku padlim v NOB. Tisto na levi strani, ki jo je upravljal trgovec iz Križa, je “zamenjala” trgovina za domače živali. Ona na desni gospe Manuele je še najdlje vztrajala v boju proti spletni konkurenci, a Zalando, Amazon in podobni ekranski prodajalci so pač znali prepričati ljudi, naj kupijo obleko, ne da bi jo prej pomerili ali potipali njeno blago.

Tudi trgovin z obutvijo ni več. Dve sta bili. Ena manjša, ob trgovini s kuhinjskimi pripomočki (ki je tudi zaprla vrata), druga večja v središču vasi ob nekdanji trgovini z živili Daneu. Nekaj časa je v tistih prostorih poskusila posel mlada šivilja, a ni se izšlo.

Prosek je svojčas premogel dve mirodilnici, kot so nekoč pravili drogerijam: Antonič na Kržadi, na vogalu s cesto, ki pelje proti vejni, in Daneu, ki jo je gospod Romano, znan širom po Krasu z vzdevkom “Rošo”, vodil nasproti vhoda v Društveno gostilno. Po njegovem odhodu je trgovina zaprla vrata. Potomci gospoda Antoniča so njegovo drogerijo obnovili in še kako desetletje nadaljevali s poslom, dokler se je pač dalo ... Od dveh nekdanjih mesnic ni preživela nobena. Mesnici Emili na Kržadi sta - po odhodu gospoda Milka - mesar iz zgoniške občine in po njem še italijanski prišlek za nekaj let podaljšala življenje. Mesnica Puntar gospoda Danila je popolnoma spremenila obličje in postala bančna poslovalnica. Pa vendar bi na Proseku domačo mesnico še potrebovali, kot ob sobotah kažejo vrste pred mesnico v bližnjem naselju S. Nazario, v katerih čakajo številni Prosečani in Prosečanke.

Od štirih trgovin z živili vztrajata dve. Nekdaj največjo tovrstno trgovino Kante - nasproti Društvene gostilne - je vodil gospod Zdravko, nepozabni harmonikar igralske skupine IX. Korpusa in dolgoletni kapelnik proseške godbe na pihala. Svinčnik za njegovim ušesom je bil vedno pripravljen za račun, saj so računalniki priromali v trgovine, ko je Kante že zaprl. Sedaj v tistih prostorih prodajajo hišne okraske.

Tudi Koperativa (v bližini bančne poslovalnice Unicredit, ki je aprila prenehala delovati), bi zaprla, če se ne bi domačini pred nekaj leti tako zavzeli zanjo, da je - čeprav v okrnjeni obliki - obstala. Podobno kot trgovina Daneu sredi vasi, preoblikovana v samopostrežni Despar.

Četrta trgovina, tista, ki jo je vodila gospa Marija, je z novo prodajalko zdržala le še nekaj let po njenem odhodu.

Nekoč sedem gostiln, zdaj tri

Zadnja desetletja so število gostiln na območju Proseka več kot razpolovili: od sedmih poslujejo še tri. Od teh je le Društvo ohranilo nekdanji gostilniški milje, čeprav je razlika med nekdanjim in sedanjim časom ogromna. Pred petdesetimi leti, 1971, so - po podatkih takratnega predsednika Ivana Bana - v Društveni gostilni iztočili 590 hektolitrov (!!) vina. Letos bi tak dosežek vpisali v ... fantapitje. Ostali dve preživeli gostilni sta spremenili značaj. Gostilna Pri devetih sestrah, Zajka po domače, je bila v šestdesetih letih preteklega stoletja zbirališče moških. Bila je prva v vasi s televizorjem.

Ob prenosih nogometnih tekem in kvizu oddaje Lascia o raddoppia Mika Bongiorna je bila natrpana do zadnjega kotička. Danes je preurejena v picerijo, z italijanskim lastnikom. Druga proseška “zgodovinska” gostilna Pri konjičku je bila tista, ki je - mimo Društva - še najdlje ohranjala domače okolje. Sedaj z novim italijanskim upraviteljem in novo ponudbo že v naslovu svetuje klientu - Be Happy.

Od štirih gostinskih obratov, ki jih ni več, je najprej prenehala delovati Lokanda Martin ob gozdni poti, ki pelje s Proseka proti Križu. Sledila sta ji tista z Devinščine: Dolenc, ki je bila ob martinovanjih paradna gostilna, in Savron. Za njima se je poslovno upokojila še Lokanda nasproti Soščeve hiše.

Proseški trgovski Spoon River vključuje še dve kemični čistilnici, ki ju ni več, dve brivnici, ki ju ni več, čevljarja s tragično usodo, starega krojača, avtomehanika gospoda Kazimirja, šarmantnega kot je bil Clarke Gable, zlatarno, fotografski studio, kinodvorano Iris preurejeno v domači Kulturni dom, trgovino z električnim materialom in plinskimi jeklenkami, po katerih je lastnik za domačine postal ... Butangas, avtoličarsko delavnico, bencinsko črpalko, eno od dveh cvetličarn in eno od dveh pekarn.

Vse te nekdaj živahne ljudi, cvetoče poklice in iznajdljive obrti je prerasel čas. Hiter, takojšen, neizprosen. Tak, ki te ne gleda več iz oči v oči. Ti odgovarja s šifro, ne z besedo. Ljudje, ki so pred pol stoletja s svojim delom in bitjo krojili življenje na Proseku, so preseženi. Odšli so ali odhajajo nepreklicno. Ne le telesno. S trgovinami in prodajalnami je podobno. Z vsakim njihovim odhodom je Proseka, takega, kakršen je nekdaj bil, nekoliko manj.

MARJAN KEMPERLE, Primorski dnevnik

---