Ali ženski, ki se piše Slokar, ne bi smeli reči Slokarjeva?
Horac (Horatius, Horacij), starorimski pesnik, modrijan in mislec, je v pesmih z naslovom Satire že pred več kot dvema tisočletjema zapisal, da “je v stvareh red, so navsezadnje določene meje, pri katerih ne tostran ne onstran ne more obstajati prav”. Z njegovimi besedami: Est modus in rebus, sunt certi denique fines, quos ultra citraque nequit consistere rectum. Mar ne velja ta trditev včasih, vsaj malo, tudi za jezik?
Če bi danes poizkusili dognati, kaj je pravzaprav Horac natančno hotel dopovedati človeštvu v svoji pesmi, bi se najbrž res znašli v zadregi in bi rekli le: Gotovo si je mislil nekaj takega kot mi, ko pravimo, da nobeden nima prav, ne na tej in ne na oni strani “meje”. A da bi Horačevi trditvi verjel človek dva tisoč let po njenem nastanku? Človek 21. stoletja? Pa naj bo razgledan izobraženec ali nerazsoden neizšolanec. Kako naj jo za resno in resnično sprejme kdo v sedanji dobi, ki ji pravimo, da je moderna in napredna, tehnično na vse strani razvita, sonaravna, digitalna, trajnostna, globalno poenotena, pametno obvladana in odprta v nesluteno prihodnost? V dobi, ko smo vsi prepričani, da imamo vsak svoj prav in zmeraj prav, tudi če zato izbruhne vojna. Horac pa pravi, da tak prav ob tistih “mejah” sploh obstajati ne more.
Tudi v jeziku, spoštovane bralke in dragi bralci, se nam kdaj pa kdaj zgodi, da hočemo imeti vsak svoj prav in zmeraj prav. A se najpogosteje izkaže, da je jezik sam svoj gospodar in da ima le in zmeraj prav. Novinarka Primorskih novic Petra Vidrih mi je zastavila naslednje vprašanje: “Dragi Jože, nedavno smo imeli v uredništvu prek elektronske pošte zanimivo debato, ki jo je sprožil novinar Danijel Cek v pismu novinarjem v naši hiši, v katerem je zapisal: 'V Primorskih novicah imamo naslov: Slokarjeva je kolajno vrgla v smeti. Ekola, in to mene moti! Namreč omemba žensk s priimkom z obrazilom -ova: Slokarjeva … ali Leškijeva, Luinova in tako naprej in tako naprej. Tako poimenovanje žensk je po mojem v našem jeziku napačno, ni naše; in če grem še korak naprej, je za ženske podcenjujoče. Ne poznam človeka z zdravo pametjo in nepokvarjenim jezikom, da bi v vsakdanjem govoru o kakšni znanki, kolegici, o katerikoli ženski govoril: Leškijeva, Luinova. V slovenščini rečemo: Andreja, Jožica, Miranda. Če jih ne poznamo dobro, navedemo ime in priimek. Nobeden pri zdravi pameti pa ne reče: Slokarjeva! Samo mediji posiljujemo ljudi s tem načinom poimenovanja žensk. Moški imamo srečo: vsak priimek razumemo kot moškega spola in zato preprosto rečemo Vičič, Cek, Kljun, Sabadin ... In je!
Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si.
In zakaj je tak priimek z obrazilom -ova podcenjujoč za ženske? Zato ker smo moški le Vičič, Kljun, Cek, Sabadin in tako naprej, torej smo sami svoji … Ženske pa so po tem poimenovanju 'od nekoga'. Andreja je Slokarjeva. Pa tudi če v resnici ni Slokarjeva, tudi če se pri njeni hiši doma reče pri Mežnarjevih. Torej po tem poimenovanju ženske niso same svoje, ampak so vedno last nekoga: ena je Slokarjeva, druga Luinova, tretja pa Leškijeva. Tako poimenovanje žensk je morda domače drugim jezikom in kulturam, ruskemu, češkemu, slovaškemu, makedonskemu jeziku, nikakor pa slovenskemu. Ko gledam žensko smučanje in poslušam naše jezikovno dinozavrske napovedovalce: Schiffrinova, Personova, Schieldova … se zdi, kot da tekmujejo Rusinje na državnem prvenstvu! Ma bi se smejale te smučarke, če bi jim kdo povedal, kako jih naši špikerji napovedujejo, a? Slovenci nimamo takega poimenovanja žensk, zato se mu jaz v svojih tekstih izogibam in ga zavračam. Drugi premislite, kaj je prav. Za naše bralce je to poimenovanje žensk totalno odtujeno, tuje in nenormalno. Lep dan vsem skupaj, Danijel Cek (Štefanov).'
Danijelovo pismo je seveda med novinarji sprožilo kar nekaj odzivov Še nekako najbolje jih povzema mnenje kolegice Jane Krebelj - Krnevčeve, kot se je podpisala, ki v odgovoru Danijelu priznava, da ji 'gredo težko z jezika ta poimenovanja z obrazilom -ova/-eva, ker, kot praviš ti, izražajo lastništvo nad žensko. Jaz tako obliko uporabim, ker ne morem žensk v članku klicati kar po imenu, stalno navajanje njihovega imena in priimka pa je moteče. Ok, ženske je mogoče poimenovati tudi tako: naša sogovornica, ajdovska smučarka itd. Mislim, da se vsi kdaj rešujemo na takšen način. Tuja pa mi je praksa, ki so jo začeli uporabljati nekateri drugi mediji in se glasi: Slokar je povedala … ali Luin je zanikala. Se pa zelo priporočam za predloge, kako se te zagate rešiti na kak boljši in bolj sistemski način.'
Slovansko obrazilo -ov/-ev (v ukrajinščini pa -iv) ima dva pomena: pomen izvora nečesa, a obenem še pomen lastnine. Mi pa zmotno mislimo, da samo pomen lastnine!
In kdo drug, če ne vi, dragi naš Jože, nam lahko pomaga odmotati tale jezikovni klobčič? Kaj pa vi pravite na vse to? Vas za mnenje sprašuje Vidrihova ali samo Vidrih? Lep pozdrav, Petra.”
Seveda, Petra, ste lahko tako Petra Vidrih, kar zveni bolj strogo in uradno, kakor tudi Vidrihova, kar je bolj domače in prisrčno. Zakaj je oboje prav? Prvič: Zato, ker sva pred moški priimek Vidrih postavila žensko ime Petra; s tem sva povedala, da je Vidrih ženska, ne moški. In drugič: Če iz moškega priimka Vidrih izpeljeva pridevniški priimek z obrazilom -ova (Vidrih-ova), temu ni treba dodajati imena Petra, saj je že pridevnik Vidrihova v ženskem spolu. Naš jezik je namreč pri rabi slovničnega spola zelo spoštljiv do ženske. Nikoli je ne zapostavlja, ampak jo, če le mogoče, povsod navaja z oblikami v ženskem spolu: tajnica, zdravnica, znanstvenica. Zaradi težnje po enakopravnosti med spoloma tudi iz priimkov v moškem spolu izpeljuje enakovredne oblike v ženskem spolu: Luin - Luinova. Polovičarstva pri tem ne dovoljuje. Zelo prav ima Jana Krebelj, da ji stavek “Slokar je povedala” ne ugaja. Naš jezik tudi tu uresničuje žensko enakopravnost in zahteva: ker je povedek “povedala” v ženskem spolu, mora biti tudi osebek “Slokar” v ženskem spolu: Slokarjeva.
Slovansko obrazilo -ov/-ev (v ukrajinščini pa -iv) ima dva pomena: pomen izvora nečesa, a obenem še pomen lastnine. Mi pa zmotno mislimo, da samo pomen lastnine! Ko rečemo, da je čaj lipov po izvoru, kruh pa ajdov, se bo brž našel kak gorečniški čistun in se začel prepirati, da je čaj vendar lipin, ker ga kuhamo iz njenega cvetja, kruh ajdin, saj ga pečemo iz njene moke. Pa nima prav. Čaj je lipov, kruh pa ajdov od pradavnih dni, ker obrazilo -ov v teh dveh primerih kaže na izvor, ne na lastnino. Takih zgledov je še več - morda nešteto, če bi jih iskali po vseh zapisih in po vseh narečjih: hrastov sod, bukov žir, javorova miza, smrekov gozd, kostanjev med, krompirjev golaž.
Potemtakem, Petra, lahko mirne duše iz vašega priimka Vidrih izpeljeva enakovreden pridevniški priimek z obrazilom -ova: Vidrihova. In ta pridevnik ne označuje vas kot lastnino, temveč vaš izvor. Pove, da izhajate iz hiše, iz družine, iz rodu Vidrihovih. Tudi vaš oče izvira iz rodu Vidrih in je bil v mladih letih “Vidrihov”, pa mu najbrž nihče ni rekel, da je lastnina starega očeta Vidriha in zato kot fant manjvreden in podcenjen.
Vrniva se k primeru Slokarjeve, ki naj bi kolajno vrgla v smeti, in reciva, da ima še brata. Ona Slokarjeva in on Slokarjev. Ona last nekoga, ne sama svoja, ampak podcenjevana, ker se imenuje Slokarjeva. Njen brat pa nič od vsega slabega, ki zadene sestro, čeprav je tudi on Slokarjev. Od kod ta neenakost med bratom in sestro, saj sta oba Slokarjeva? Odgovor je preprost. Razlike ni. Če sestri rečemo “Slokarjeva”, to ne pomeni, da je vredna manj kot brat, da je zaradi imena neenakopravna, nesamostojna in podcenjevana. In prav je, da je tako. Horac je ne bi postavil ob mejo, kjer nihče nima prav.