3000 obnovljenih in podarjenih računalnikov

“Veliko računalniške opreme, ki je bila uporabna, se je pri nas v Istri enostavno zavrglo. Zbirne točke do Kozine ni bilo, zato sem si želel vsaj ene pri nas,” pojasni Jani Turk, 32-letni prostovoljec, ki je pred dobrim letom v Piranu ustanovil zbirno točko za odsluženo računalniško opremo. Skupaj z društvom za trajnostni razvoj Duh časa poskrbi, da gredo računalniki v roke tistim, ki si jih ne morejo privoščiti. A cilj projekta, ki so ga vzpostavili v začetku desetletja, je tudi gospodarno ravnanje z viri, od katerih imamo korist vsi.

Zadovoljstvo ob vedenju, da bodo obnovljeni računalniki namesto 
na smetišču končali na mizah ljudi, ki si jih sicer ne morejo 
privoščiti.
Zadovoljstvo ob vedenju, da bodo obnovljeni računalniki namesto na smetišču končali na mizah ljudi, ki si jih sicer ne morejo privoščiti. 

Jani Turk je videl priložnost v tem, da slovensko Istro vključi v projekt Računalniki za socialno ogrožene. Ta združuje vse tisto, česar današnji družbi primanjkuje. Prostovoljstvo, skrb za socialno ogrožene in trajnostno naravnanost. “Uporabne stvari velikokrat zmečemo v smeti. To je velika napaka. Resda vse niso obnovljive, a veliko jih je. In to me je ujezilo. Zato sem se odločil, da tudi v Istri organiziramo zbirno točko, kjer bodo ljudje lahko odlagali rabljeno opremo. In nenazadnje s tem naredili nekaj dobrega, saj bodo pomoč prejeli tisti, ki jo zares potrebujejo,” razloži Turk.

Želijo si boljše družbe

Društvo Duh časa, ki skrbi za take in podobne akcije, je bilo ustanovljeno leta 2010. Zanimive so predvsem okoliščine, v katerih je nastalo. Njihova zgodba temelji na filmu Duh časa (v izvirniku Zeitgeist: Addendum), v katerem je predstavljen družbeni model pokojnega Jacquesa Frecsa. Gre za vizijo družbe prihodnosti, kjer bodo postopno uvedeni mehanizmi, ki bodo pripeljali do trajnostnega, na virih osnovanega gospodarstva. Ravno za to se 20 zanesenjakov (in več kot sto prostovoljcev) že osem let trudi in deluje v tej smeri.

“Uporabne stvari velikokrat zmečemo v smeti. To je velika napaka. Resda vse niso obnovljive, a veliko jih je.”

Jani Turk

prostovoljec

Pravi primer tega je projekt Računalniki za socialno ogrožene, ki je svoj prostor pod soncem, poleg trajnosti, našel še v eni točki, in sicer v skrbi za najbolj ranljive. Tiste, ki si računalnika žal ne morejo privoščiti. “Načeloma so računalniki namenjeni socialno ogroženim, a razdelimo jih tudi kakšnim drugim organizacijam. Nekaj smo jih poslali v tujino. Dejansko gre za donacije računalnikov vsem, ki jih potrebujejo, a si jih enostavno ne morejo privoščiti,” o namenu projekta še pove Turk, eden tistih, ki sicer ni del društva, a mu duh prostovoljstva ni dal miru.

Od lanskega leta tudi v Piranu

Resda ima društvo sedež in osrednjo delavnico v Ljubljani, a prostovoljci so razpršeni po vsej Sloveniji. Računalniško opremo zberejo, nato je prepeljejo v delavnico, tam pa poskrbijo za obnovo. “Sam sem računalniški molj, ob tem pa me zanima tudi trajnostni razvoj. Imel sem težave s tem, kam z opremo, ki je ne potrebujem več. Zasledil sem ta zanimiv projekt in večkrat tudi sam peljal stvari k njim. A ker se mi je to zdelo zamudno, sem se želel vključiti na drugačen način,” pripoveduje Turk, ki je s člani društva hitro našel skupni jezik in poskrbel, da ima zbirna točka od lanskega leta naslov tudi v Piranu.

Kljub temu, da je točka vzpostavljena več kot leto dni, še vedno ni odziva, kot bi si ga želel. “Več bi ga moralo biti. Ljudje bi morali vsaj nekaj časa posvetiti temu, da odvečno opremo odpeljejo na pravo mesto in ne zgolj zavržejo. Resda je zbirna točka v taborniškem domu v Piranu, a opremo lahko prinesejo kamor koli. Sam sem mobilen, tako da to ni niti najmanjša težava,” še pojasni Turk.

Jani Turk

Podarili so že 3000 računalnikov

Matjaž Ugovšek, predsednik društva Duh časa in eden najbolj zagnanih aktivistov, nam zaupa, da so veliko računalnikov že obnovili, a se pri tem še ne mislijo ustaviti: “Pred kratkim smo podarili 3000. računalnik. Kljub temu, da smo jih toliko podarili, je v Sloveniji še veliko družin, ki bi jim lahko pomagali. A pomoč želimo usmeriti tudi v tujino, predvsem v manj razvite dežele, kjer bi pomoč imela še večji učinek,”. S svojim projektom so pomagali tudi v času poplav v Bosni in Hercegovini leta 2014, lansko leto centru za begunce v Atenah in eni izmed osnovnih šol v vasici Msata v Tanzaniji.

Matjaž je eden tistih, ki mu prostovoljstvo veliko pomeni. Aktiven je tudi, ko drugim zmanjka časa. “Nobena tovrstna akcija ne more delovati brez volje, prepričanja in vidnih učinkov opravljenega dela. Vsi naši prostovoljci so požrtvovalni posamezniki, ki v takih projektih vidijo nek globlji smisel, ki presega zgolj osebno koristi,” pove Ugovšek, ki je mnenja, da Slovenija svojega potenciala dobrodelnosti ne izkorišča na pravi način: “Takih akcij je žal premalo. Želimo si jih več, saj je potenciala veliko. Nekaj jih nastaja, kar je dobro, a kot je že Gandhi rekel, moramo biti sprememba, ki jo želimo videti. Mi bomo vedno delovali tako, da bo naša pomoč brezplačna.”

Pomoč nudijo, podpore pa ne dobijo

Čeprav bi morala država stremeti k temu, da se tistim, ki želijo nesebično pomagati drugim, omogočeni vsaj normalni pogoji za delo, velikokrat ni tako. “V Ljubljani smo v zaklonišču OŠ Bičevje. Tam je prostora zelo malo, zrak je slab, dnevne svetlobe ni. V Mariboru smo v zapuščenem vojaškem objektu, kjer ni ogrevanja, občasno tudi elektrike, da ne govorim o internetu. V Radečah je delavnica na domu družine, ki težko shaja. Kljub temu delamo s polno paro. Lahko si samo mislite, kaj vse bi lahko naredili, če bi bili pogoji boljši,” potoži predsednik društva Ugovšek in zbode tiste, ki sredstva imajo, ne pa tudi volje: »Tisti, ki potrebujejo pomoč, so vedno pripravljeni na tovrstne akcije. Tisti, ki bi morali to podpreti, pa so preveč zadržani. V preteklosti smo se prijavljali na različne razpise, tudi uspešno, a ker je na koncu bilo toliko birokracije in ostalih nesmislov, se nam ni zdelo več vredno truda.”

Absurdnosti je bilo precej, ena takih je simbolična finančna nagrada za delo prostovoljca. »Zgodilo se je namreč že, da bi morali, ob tem, ko se prostovoljcu vsaj simbolično povrne trud v obliki finančne nagrade, z njim skleniti podjemno pogodbo. In potem nam polovico nagrade vzame država. Mi pa dejansko namesto nje opravljamo delo. Kaj drugega reči, kot se nasmehniti,” o absurdnosti razpisov pove Ugovšek. Ker je današnja družba taka, da so nepridipravi in tisti, ki bi se želeli okoristiti na račun drugih, vselej prisotni, je težav še več. “Čeprav je že dolgo tega, odkar so nas opozorili, da se naši računalniki pojavljajo na določenih spletnih straneh, smo uvedli dokument in tretjo osebo. Gre za potrdilo o seznanjenosti, ki ga mi pošljemo prosilčevemu socialnemu delavcu, ta ga potrdi, prosilec pa se z dokumentom oglasi pri nas in zanj dobi računalnik,” zaključi sogovorec in za konec povabi vse k temu, da so dobrodelni, a ne samo v tem prazničnem decembrskem času.


Najbolj brano