17-krat zapored sta šla dobrodelno iz Trpčan na Kozlek

Marko Žužek in Erik Rolih, športnika po duši, velika ljubitelja pohodništva in vzdržljivostnih izzivov, sta z dvodnevnim dobrodelnim pohodniškim podvigom, na katerem sta se kar 17-krat zapored povzpela iz Trpčan na Kozlek, za društvo Palčica Pomagalčica zbrala 7550 evrov. Dobrodelnemu everestingu, ki je s kavča v hrib pognal številne domačine, se je z donacijami pridružilo tudi 35 lokalnih podjetij in bistriški Košarkarski klub Plama-pur.

Ko sta se 36-letni Marko Žužek iz Vrbova in leto dni starejši Erik Rolih iz Ilirske Bistrice, športnika po duši, velika ljubitelja pohodništva in prijatelja iz otroških dni, 1. novembra že osmič v tistem dnevu vzpenjala iz Sviščakov na Snežnik, so ju mnogi mimoidoči z začudenjem opazovali in spraševali kaj počneta. “Ko sva jim razlagala, da se želiva čim večkrat povzpeti iz Sviščakov na Snežnik v 24 urah, so bili mnogi navdušeni in so nama predlagali, naj akcijo poveževa z dobrodelnim namenom,” idejo o dobrodelnem everestingu na Kozlek pojasni Marko. Podvig sta ga ob podpori številnih znancev, domačinov in lokalnih podjetnikov uspešno izpeljala zadnji vikend v novembru, izkupiček pa namenila društvu Palčica Pomagalčica in dobrodelni škratki, v katerem hudo bolnim otrokom pomagajo do lepšega življenja.

7550 evrov za Palčico Pomagalčico

Pri everestingu, ki ga nekateri označujejo kot izziv za najbolj jeklene, si posameznik izbere vrh ali v kolesarstvu klanec, ki ga mora prevoziti oziroma se nanj povzpeti tolikokrat, da skupaj naredi 8.848 višinskih metrov, kot meri najvišjih vrh sveta Mount Everest. Marko in Erik sta se na 997 metrov visok hrib na južnem robu Snežniške planote nad zgornjo Reško dolino po najkrajši in najbolj strmi trasi z izhodiščem v Trpčanah povzpela kar 17-krat, pri tem pa premagala 92 kilometrov in 9779 višinskih metrov. Podvig sta začela v soboto ob polnoči in ga zaključila v nedeljo ob 14.30, na poti pa so se jima pridružili številni domačini.

“Res nisva pričakovala tako velikega odziva. Kdor je namreč želel prispevati, je moral obuti pohodne čevlje in se podati na hrib.”

Marko Žužek

pohodnik

V skrinjici na Kozleku se je nabralo 2702 evrov prostovoljnih prispevkov, z donacijami se je akciji pridružilo tudi 35 domačih podjetij, ki so skupaj prispevala 3917 evrov, še 931 evrov pa so dodali v košarkarskem klubu Plama-pur, kjer so se z izkupičkom tradicionalne dobrodelne košarkarske tekme tokrat pridružili dobrodelni akciji Bistričanov. S skupnimi močmi so za društvo Palčica Pomagalčica tako zbrali 7550 evrov.

“Res nisva pričakovala tako velikega odziva. Tudi oskrbniki planinske koče na Kozleku so nama šli na roko, tako da je bila koča ves čas odprta. Kdor je namreč želel prispevati, je moral obuti pohodne čevlje in se podati na hrib. Treba je bilo vložiti nekaj truda in si vzeti čas, zato sva vsakemu posamezniku še toliko bolj hvaležna,” je povedal Marko.

Tudi hoja v temi po strmih stezicah jima ni predstavljala posebnih težav. “Prav nič drugače ni bilo kot po dnevu. Vse kar potrebuješ, je svetilka. Tako sva pokazala, da ni izgovorov, da se ne bi odpravil na sprehod tudi v teh dneh, ko so dnevi krajši. Vsak, ki se je z nama ali pa tudi sam podal na Kozlek pa je s tem naredil nekaj dobrega tudi zase in za svoje zdravje,” je zadovoljen, da je njun podvig z dobrodelno noto marsikoga spodbudil, da se iz udobja domačega kavča poda v hrib. Od 17 vzponov sta bila namreč le na nekaj nočnih pohodih sama, sicer pa so ju ves čas spremljali domačini.

Ti so bili nad akcijo tako navdušeni, da so celo predlagali, da bi ta postala tradicionalna. “Kaj pa vem, mogoče pa bo res. Nisva še razmišljala o tem, sva pa vedno za akcijo,” v smehu odvrne Marko, ki skupaj Erikom, s katerim ju druži navdušenje nad pohodniškimi izzivi, že načrtuje nove podvige. Kam ju bo pot nesla naslednjič, še ne želi razkriti. “Odločitev pade spontano. Dogovoriva se zelo na hitro ob kaki pijači. Podvigov, vsaj krajših, bo sicer še veliko, saj morava vzdrževati te kilometre v nogah za naslednji velik izziv, ki ga načrtujeva za prihodnje poletje,” se skrivnostno zasmeje.

Za Palčico Pomagalčico, ki jo zastopa Larisa Štoka (v sredini) , so zbrali 7550 evrov. (Foto: osebni arhiv)

Iz Vrbova peš na Nanos, Učko in celo Triglav

Everesting je bil njun že peti pohodniški podvig letos. Oktobra sta se odpravila peš iz Vrbova na Nanos, nato pa še na Učko. Že konec junija pa sta se ravno sredi prvega vročinskega vala podala peš iz Ilirske Bistrice na Triglav. “Bilo je res peklensko. Na hrbtu sva imela vsak svoj 17-kilogramski nahrbtnik, vročina naju je ubijala. Spala sva po štiri do pet ur na dan,” se spominja. Vrh sta osvojila po tednu dni, potem ko sta na dan prehodila 55 do 60 kilometrov in si pridelala številne žulje na stopalih. “Ah, kje pa, zaradi par žuljev že ne bi predčasno zaključila podviga. Obvezala sva jih s povoji in šla naprej,” odvrne na vprašanje, ali nista zaradi bolečin pomislila, da bi odnehala. “Vse je v glavi. Bolj kot za fizični gre tu za psihični izziv. V glavi se moraš prepričati, da zmoreš,” pravi sogovornik, ki je že od malega športnik po duši.

Sprva se je sicer rekreativno ukvarjal s tekom in na pokalnih tekmah dosegal tudi vidne rezultate. Po maratonu v Crikvenici, na katerem si je pridelal vnetje kosti na nogi, pa se je posvetil hribom in pohodništvu. Najvišji vrh, ki ga je doslej osvojil, je 5895 metrov visoka afriška gora Kilimandžaro, sicer pa je v eni etapi prehodil tudi 640 kilometrov dolgo slovensko planinsko pot. Skoraj vsak prosti vikend izkoristi za pohod na enega od slovenskih alpskih vrhov, trikrat do štirikrat na teden pa se poda na bližnje lokalne hribe, kot pravi, zato da “vzdržuje kondicijo v nogah”. Na listi želja so še Mont Blanc, Elbrus, Matterhorn, pa vrhovi v Himalaji in Andih. “Želja je veliko, težava je v financah. pa saj sem še mlad, do penzije jih bom že uresničil,” odvrne v svojem vedrem slogu.

Gasilec po poklicu in duši

Njegova velika želja je tudi opraviti izpit za alpinista, trenutno je mlajši pripravnik, sicer pa kot poklicni gasilec v Plami kondicijo vzdržuje tudi v službi. Adrenalin in želja po akciji sta v njem od malega, saj je že 30 član domačega prostovoljnega gasilskega društva Vrbovo. Gasilstvo pa je v njem zasadilo tudi močan čut za sočloveka. “To imaš ali pa nimaš v sebi. Biti gasilec je poslanstvo, s tem se rodiš,” razmišlja na glas.

Ko je avgusta lani ob obsežnem požaru v Severni Makedoniji dobil poziv, ali bi se pridružil prvi odpravi domače bistriške gasilske zveze, niti za trenutek ni pomislil, da se ne bi odpovedal načrtovanemu dopustu in skupaj s šestimi kolegi odhitel na pomoč v Makedonijo, kamor so prispeli ravno še v času, preden bi ognjeni zublji za vedno izbrisali eno od tamkajšnjih vasic. “To je bil šele pravi izziv. Tam smo pa res doživeli urnebes. Hvaležnost domačinov, ki bi nam dali zadnji košček kruha, ki so ga imeli, pa je tisto, kar poplača vse,” skromno zaključi.


Najbolj brano