Šakal živi tudi na Primorskem

Večina Evropejcev pozna šakale le iz dokumentarnih oddaj o afriških živalih, pa vendar se ena izmed vrst - zlati šakal (Canis aureus) že nekaj časa širi tudi po Evropi. V Sloveniji se šakali pojavljajo več kot 60 let. Stalno so prisotni tudi na območju od Istre do Krasa in v Posočju.

Po velikosti in videzu je zlati šakal nekako med lisico in 
volkom. Težak je v povprečju 12 kilogramov, v višino pa meri 
do pol metra. Foto: Miha Krofel
Po velikosti in videzu je zlati šakal nekako med lisico in volkom. Težak je v povprečju 12 kilogramov, v višino pa meri do pol metra. Foto: Miha Krofel

Šakal sodi po velikosti nekako med lisico in volka. Težak je približno dvanajst kilogramov, v višino pa meri do pol metra. Gre za precej plašno žival, ki je aktivna predvsem ponoči, le izjemoma pa ga je mogoče srečati tudi podnevi. Velja za enega najbolj zvestih partnerjev v živalskem svetu, saj par loči le smrt enega izmed njiju. Šakali živijo v družinski skupini, ki jo sestavlja par z mladiči. Ti se po enem letu običajno osamosvojijo, nekateri pa ostanejo pri starših še eno leto in pomagajo pri vzgoji svojih mlajših bratov in sester. V času osamosvajanja in iskanja lastnega teritorija lahko mladi šakali nekaj časa živijo tudi samotarsko.

“Glede velikosti teritorijev šakalov v Sloveniji nimamo natančnih podatkov, ker do zdaj še ni bila izvedena nobena raziskava na to temo, na primer s telemetrijo. Tudi drugod po Evropi je podatkov zelo malo. Na podlagi razpoložljivih informacij predvidevamo, da posamezna družina pokriva območje, veliko nekaj, morda tudi nekaj deset kvadratnih kilometrov,” pove dr. Miha Krofel z Oddelka za gozdarstvo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, ki se že vrsto let ukvarja s preučevanjem zveri pri nas, pa tudi v tujini. Tudi števila šakalov v Sloveniji ni mogoče oceniti, ker se pri nas sistematični monitoring te vrste ne izvaja. Na podlagi prostorskega širjenja pa je mogoče sklepati, da se njihovo število, odkar so se pred 60 leti prvič pojavili v Sloveniji, postopoma povečuje. “Tudi za območje Primorske nimamo zanesljivega podatka o številu šakalov. Vemo pa, da so že nekaj let bolj ali manj stalno prisotni od Istre do Krasa in v Posočju. Odsotni oziroma redki pa so v Vipavski dolini in v večjem delu Brkinov. Tudi v osrednjem delu volčjih teritorijev, na Slavniku in Snežniku, jih ne bomo našli,” pojasni Krofel. Doda tudi, da se je šakal k nam razširil iz Južne Dalmacije na Hrvaškem. Vrsta se je začela širiti na začetku 20. stoletja, najverjetneje zaradi iztrebljanja volkov po Evropi.

Šakal se pred človekom umakne

Glavni vir prehrane šakala v Evropi so glodalci in klavniški odpadki. Redkeje se hrani tudi z rastlinskimi plodovi, žuželkami in raznimi manjšimi vretenčarji, občasno pa lahko upleni tudi kakšno večjo žival.

“Večja dostopnost klavniških in drugih odpadkov na Balkanu je verjetno glavni razlog za to, da je šakalov v teh državah bistveno več kot pri nas, kjer je ravnanje z odpadki bolje urejeno. Kljub temu pa dosedanji podatki kažejo, da se tudi pri nas šakal prehranjuje pretežno z mrhovino,” pove Krofel. Doda tudi, da so med opravljanjem raziskav na Hrvaškem, v Srbiji in Romuniji pogosto naleteli na šakale v bližini naselij, včasih tudi v samem mestu, kjer so stikali po smeteh.

“Tudi na Ljubljanskem barju smo šakale že zabeležili povsem na robu Ljubljane, predvsem v okolici deponije. Na splošno je šakal precej vezan na bližino človeka, saj tam dobi največ hrane, obenem pa je tam manj volkov, ki so njegov pomemben tekmec,” še razloži Krofel in pojasni, da ni nobenega znanega primera o tem, da bi šakal napadel človeka, verjetno pa bi lahko bil, podobno kot lisica, nevaren, če bi se okužil s steklino. O odnosu slovenske javnosti do šakala zaenkrat ni verodostojnih podatkov. Opravljena je bila le manjša raziskava med lovci v Posočju. Ti podatki kažejo, da so tamkajšnji lovci bistveno bolj naklonjeni volku, risu in medvedu, kot pa šakalu. Tudi ta občasno napade drobnico, kar pa je bilo pri nas do zdaj precej redko, tako kot tudi v sosednjih državah. V več primerih so genetske analize pokazale, da so šakalu pripisano škodo v resnici povzročile lisice oziroma psi.

“Šakal je bil do lanskega leta pri nas zavarovana vrsta. Lovska zveza Slovenije je skupaj z zavodom za gozdove dala pobudo za spremembo statusa šakala v lovno vrsto, kar je pristojno ministrstvo lani tudi storilo. Zaenkrat sicer še niso bile izdane kvote za odstrel, vendar pričakujem, da se bo v prihodnjih letih s šakalom upravljalo podobno kot z drugimi lovnimi vrstami pri nas,” razloži Krofel. Pojasni tudi, da je šakal pri nas še vedno precej redka vrsta, ki se hitro umakne pred človekom, zato ga v naravi ne srečamo prav pogosto, posledično pa tudi javnost ne ve veliko o njem. Tako mnogo ljudi do nedavnega sploh ni vedelo, da živi pri nas. Sam se je s šakalom srečeval predvsem med raziskavami v drugih državah. Na Hrvaškem, v Srbiji, Romuniji, pa tudi v Afriki, kjer že nekaj let opravlja terensko delo, povezano s preučevanjem leopardov. V Sloveniji je videl šakala le trikrat, že večkrat pa je slišal njihovo tuljenje.

“Če želimo videti šakala, je precej lažje, če se odpravimo na Pelješac ali Lonjsko polje na Hrvaškem, kjer jih lahko vidiš in slišiš skoraj vsako noč,” še pove raziskovalec, ki je sodeloval tudi pri novi mednarodni interdisciplinarni študiji o šakalu, ki povezuje pravo in biologijo.

Tujerodna ali domorodna vrsta?

Raziskava, pri kateri so sodelovali raziskovalci z Norveške, Nizozemske in Slovenije, je bila nedavno objavljena v znanstveni reviji Biodiversity and Conservation. Poleg analize zakonodajnih vprašanj so raziskovalci v članku predstavili do zdaj najnatančnejši pregled razširjenosti vrste v Evropi in na Kavkazu. Rezultati so pokazali, da so bili šakali do danes zabeleženi že v 30 državah. Vrsta, ki je bila več tisočletij omejena na obalna območja Sredozemlja in Črnega morja, se je v zadnjih desetletjih na hitro razširila proti severu in zahodu, tako da so prišli šakali že vse do Švice in Estonije. Ta pojav nove vrste je vnesel v stroko in med državne inštitucije po Evropi kar nekaj zmede oziroma iskanje odgovora na vprašanje, ali je treba šakale obravnavati kot invazivno tujerodno vrsto in jih iztrebiti, ali pa naj se jih zaščiti kot domorodno evropsko vrsto.

Raziskovalci poudarjajo, da se širjenje šakala v Evropi razlikuje od sprememb pri razširjenosti velikih zveri, kot so volkovi. Ti se namreč danes vračajo na mnoga območja po Evropi, kjer so bili nekoč že prisotni, a jih je človek iztrebil (npr. Nemčija, Francija, Danska, Nizozemska). Šakal pa se je začel pojavljati na območjih, kjer ga prej nikoli ni bilo. Ali torej to pomeni, da gre pri šakalu za tujerodno vrsto?

Glede na splošno sprejete definicije tujerodne oz. invazivne vrste (npr. konvencija o biotski raznovrstnosti, Bernska konvencija) je za raziskovalce odgovor na to vprašanje preprost. Tujerodna ali invazivna vrsta je lahko samo tista vrsta, ki jo je na novo območje zanesel človek. Takšnih primerov je med živalmi kar nekaj; rakunasti pes, nutrija, pižmovka, muflon, damjak, fazan, itd. Za razliko od teh vrst pa šakala ni razširil človek, ampak se je razširil kar sam, po naravni poti. Podobno kot nekatere druge vrste, ki so prišle k nam v zadnjih desetletjih in jih tukaj prej ni bilo (npr. rdeča lastovka in turška grlica). Zaradi tega šakala ni mogoče obravnavati niti kot tujerodno, niti kot invazivno vrsto, so prepričani raziskovalci.

Ker je potemtakem šakal domorodna evropska vrsta, imajo države na tem območju določene omejitve pri upravljanju z njim, predvsem glede na Bernsko konvencijo in habitatno direktivo. Omejitve so sicer precej manjše kot tiste, ki veljajo za upravljanje z velikimi zvermi, kljub temu pa morajo države upoštevati, da je uvrstitev šakala med lovne vrste in izvajanje rednega odstrela možno, vendar pod dvema pogojema. Prvič, odstrel ne sme ogroziti ugodnega ohranitvenega stanja vrste. In drugič, izvajati je treba reden in sistematičen monitoring.

Zakonodajne omejitve so enake za države, kjer je bil šakal prisoten od nekdaj (npr. Hrvaška, Grčija, Bolgarija), kot tudi za države, kamor se je vrsta razširila v zadnjih desetletjih (npr. Slovenija). Država tudi ne sme iztrebiti vrste. Dr. Arie Trouwborst, vodilni avtor raziskave, poudarja tudi širši pomen analize na primeru šakala v Evropi: “V prihodnosti pričakujemo, da se bo vedno več vrst širilo ali prestavljalo območje svoje razširjenosti kot posledica globalnih okoljskih sprememb, na primer segrevanja ozračja. Ugotovitve iz te študije so zato uporabne tudi za druge vrste.”

NACE NOVAK


Najbolj brano