Napoveduje se svet inteligentnih robotov, v katerem bo delo imela le peščica ljudi

Prihodnost se zdi črna. Svarila so vse pogostejša in vse bolj glasna. Roboti nam bodo vzeli službe. Večina ljudi bo brez dela. Pridružila so se jim še preizpraševanja, zakaj vztrajamo pri šolskem sistemu, ki iz radoživih in ustvarjalnih otrok dela robote, če jih lahko v tekmi za delovna mesta premagamo le z ustvarjalnostjo, sodelovanjem in z občutkom za drugega. Teh lastnosti namreč še nima niti najbolj napredna umetna inteligenca.

Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazije Celje Center, kjer mlade izobražujejo tudi v duhu ustvarjalnosti in podjetnosti, ugotavlja, da ustvarjalnost, ki bi morala biti imperativ sodobnega izobraževanja, pot v izobraževalni sistem išče samo na papirju. “Generacije mladih, ki so rojene v svet stalnega napredka in izboljšav na tehnološkem področju, so obenem prve v zgodovini, ki so na tem področju bolj razgledane kot njihovi starši in učitelji. To je svojevrsten paradoks, s katerim se ne znamo soočiti,” pravi Gregor Deleja.

Trenutni sistem industrijske šole po njegovih besedah “duši” mnoge odlične slovenske učitelje, ki premorejo dovolj lastne ustvarjalnosti in motivacije, da se lahko aktivno odzivajo na potrebe sodobnega sveta. “A za en dober Triglav paragrafov, kot jih imamo pri nas, kaže, da dober birokrat ne more biti ustvarjalni inovator.”

Srečo Zakrajšek: “Roboti so bili igrače, nato nadomestki za nevarna in težka dela, počasi bodo nadomestili vsa opravila in vloge. Postali bodo pomočniki, kuharji, natakarji, nato bolniške strežnice, na pol so že zdravniki ... Najverjetneje bo nekoč nastal svet inteligentnih robotov, ki bodo potreboval zgolj nekaj ljudi - poskusnih zajcev.”

Stoletje prostega časa

Dr. Srečo Zakrajšek, direktor zasebnega Inštituta in akademije za multimedije in avtor knjige o nujnih spremembah v osnovni šoli zaradi sodobnih tehnologij, že vrsto let opozarja, da bi morali ustvarjalnost bolj poudarjati. Namesto tega se morajo vsi učenci uniformirano učiti isto snov - tudi tisti, ki jim ta ne gre -, ustvarjalne vsebine, kjer bi lahko prišla do izraza njihova individualnost, pa so potisnjene v interesne dejavnosti in krožke, ki so v šolski hierarhiji učnih vsebin najmanj pomembni. “Že pred četrt stoletja so poznavalci napovedovali, da bo 21. stoletje prostega časa,” poudarja Zakrajšek. Prerokbe so se uresničile, čeprav ne v smislu, kot so tedaj pričakovali. “Večina ljudi nima česa delati. Stroji naredijo veliko več, kot lahko ljudje porabijo, predvsem pa plačajo.” Naprave po njegovih besedah sicer niso nič krive za to; njihovo uporabo določajo ljudje, ki se obnašajo praviloma neracionalno.

“Roboti so bili igrače, nato nadomestki za nevarna in težka dela, počasi bodo nadomestili vsa opravila in vloge. Postali bodo pomočniki, kuharji, natakarji, nato bolniške strežnice, na pol so že zdravniki ... Najverjetneje bo nekoč nastal svet inteligentnih robotov, ki bodo potreboval zgolj nekaj ljudi - poskusnih zajcev. V tem svetu bodo obstajali roboti ter flora in favna. Dokler se ne bo kak robot spomnil, da bi naredil biorobota - novega človeka.”

Tehno-fevdalizem in plutokracija

Njegove napovedi se zdijo črnoglede, a v Združenih državah Amerike je zgolj v nekaj mesecih izšla serija knjig, ki človeštvu napovedujejo usodo odvečne vrste. Ameriški strokovnjaki govorijo o tehno-fevdalizmu in o plutokraciji, kjer bo manjša skupina zelo bogatih ljudi živela v varovanih skupnostih, za njihovo varnost pa bodo skrbeli vojaški roboti in droni.

V fevdalizmu, pravi Martin Ford v knjigi Vzpon robotov (The Rise of the Robots), so bili kmetje izkoriščani, v novi ureditvi bodo zgolj odveč. Največ, kar si lahko obetamo, njegove besede v reviji New Yorker povzema novinarka Elizabeth Kolbert, je kolektivna oblika delne upokojitve. Ford zato priporoča univerzalni temeljni dohodek za vse, tega pa bi črpali iz prihodkov od novih davkov, ki jih bodo vsaj delno plačevali multi-biljarderji prihodnosti. Elizabeth Kolbert še ugotavlja, da tisti, ki razmišljajo o teh vprašanjih, do neke mere razmišljajo podobno kot Ford. Jerry Kaplan, avtor knjige Ljudem se ni treba prijaviti (Humans Need Not Apply), denimo predlaga ameriški vladi, da za vsakega desetletnika ustvari posebne sklade za prihodnost, podobne pokojninskim stebrom. Tisti, ki bodo kot odrasli imeli srečo in bodo dobili službo, bi lahko del zaslužka prispevali v sklade. Tisti, ki ne bodo dobili službe, pa bi lahko delali kot prostovoljci v zameno za javni denar.

Brezdelna prihodnost

Strah pred prihodnostjo, kjer med ljudmi vlada brezdelje, ob zavedanju, da je večinoma delo tisto, ki človeku daje smisel življenja, se je zalezel tudi v Nastjo Mulej. “Prihodnost narekujejo inženirji, ki jim večinoma manjka družboslovna izobrazba,” ugotavlja strokovnjakinja za ustvarjalno sodelovanje in spodbujevalka krožkov za razmišljanje v osnovnih šolah, ki je v Slovenijo pripeljala tehnike razmišljanja in delovanja po dr. Edwardu de Bonu. Ne želi biti ludist, pravi, vendar bi si želela, da bi se še pravočasno streznili in svoje sposobnosti malce bolj usmerili k družbeni odgovornosti, povečevanju enakosti in ohranjanju edinega planeta, ki ga imamo na voljo za dostojno življenje. “Zato sem vesela, ko vidim, da šole v programe dodajajo ročne spretnosti, življenje z naravo, timsko delo in spretnosti tolerance. Na univerzitetnih študijih pa bi lahko več premišljevali o posledicah tehničnih, pa tudi pravnih in ekonomskih odločitev.”

Nemogoča zahteva

Da smo namesto kakovosti življenja, trajnosti prebivanja človeštva na tem planetu in pravične porazdelitve bogastva priče neverjetnemu kopičenju svetovnega bogastva v rokah peščice, ugotavljata tudi dr. Veronika Tašner in dr. Slavko Gaber v svoji knjigi Prihodnost šole v družbah brez dela. Toda po njunem mnenju prihodnost šole ni v tem, da uči otroke ustvarjalnosti, s katero bi se lahko zoperstavili robotom. Še več: prepričana sta, da je bila s tem pričakovanjem postavljena pred nemogočo zahtevo.

Namesto tega šolo čaka ponovno odkrivanje sfere poučevanja in učenja, ki sega onstran priprave na študij in priprave na delo. Šola bo prostor za učenje širokega spektra poklicev. “Pred njo bo verjetno tudi pričakovanje in celo zahteva, da omogoči učenje, katerega namen bo preprosto iskanje, vpogled v 'še neznano’.” S tem bo, menita avtorja, dosegla pojem šole kot institucije, katere temeljni namen je pridobivanje znanja.

Njena pretirana naravnanost na poklic, ki ga bo posameznik opravljal za plačo, bo izgubila na pomenu. V učnih načrtih tudi tistih šol, ki pripravljajo na specifične poklice, bo zato treba ohranjati velik delež splošne izobrazbe. Tako bodo lahko ljudje kasneje brez večjih težav zamenjali poklic in se znašli v življenju tudi, če bodo imeli veliko prostega časa.

Inovativna pedagogika

Učne načrte sprejema ministrstvo, zavod za šolstvo pa razvija in usmerja njihovo izvajanje v praksi. Tam menijo, da se v Sloveniji zavedamo izzivov, ki so povezani s tehnološkim razvojem. “Posamezne discipline že prilagajajo vsebino, vire, materiale in didaktiko pouka,” pravi strokovnjakinja za inovativno pedagogiko dr. Natalija Komljanc, ki s skupino učiteljev in vzgojiteljev več kot desetletje razmišlja o teh vprašanjih. Prepričana je, da se bodo tudi z roboti v prihodnosti ponujale nove možnosti, tako kot so se po industrijski revoluciji. “Takrat so se našla nova delovna mesta, tudi zdaj se bodo. Robot bo opravil en del posla, človek pa drugega. Ne nazadnje, tudi robote je nekdo sestavil, nekdo pa bo moral z njimi upravljati in jih izkoristiti.”

Izkušnje iz preteklosti sicer kažejo, da se je globalna ekonomija tudi zaradi novih strojev z revolucijami izboljševala in rasla. Poklici so izginjali, a namesto njih so nastali novi. Iz ekonomske zgodovine bi torej lahko sklepali, da se bo ta vzorec ohranil tudi v prihodnje. A kaj, če se ne bo, kot napovedujejo Američani?

SONJA MERLJAK

---