Breda, Brižitka in vodni stolp

Na ilirskobistriški železniški postaji je že nekaj let na ogled stara električna lokomotiva Breda, ki jo je na to mesto pripeljalo bistriško društvo ljubiteljev železnic. Malo kdo pa ve, da ob postaji stojijo tudi vodni stolp iz časa južne železnice, ki je služil za napajanje parnih lokomotiv, in ostala bogata železničarska zapuščina. Iz nje društvo počasi ureja muzejski park, ki naj bi se v prihodnjih letih iz sedanjega gradbišča spremenil v vseslovenski muzej, zanimivost za otroke, nostalgike in vse, ki jim tehniška dediščina železnic nekaj pomeni.

ILIRSKA BISTRICA > Društvo ljubiteljev železnic Ilirska Bistrica je obiskovalcem že tretjič zapored odprlo vrata in vstop v Muzejski park Breda, ki v zadnjih letih nastaja na zemljišču bistriške železniške postaje.

Že pred nekaj leti so del parka uredili in na tire postavili staro Bredo - električno lokomotivo prve generacije, ki je med leti 1936 in 1978 vozila na progi od Reke do Postojne in nato do Sežane. V tovarni blizu železniške postaje pa pod nadstreškom čaka, da jo bodo postavili na ogled v muzejski park tudi lokomotiva druge generacije elektrovleke, tako imenovana mehovka, ki je začela voziti marca 1964 in je do zadnjih voženj leta 2009 prepeljala več kot štiri milijone kilometrov.

Jeseni naj bi se obema pridružila še tretja, poslednja lokomotiva Brižitka, ena zadnjih, ki so do začetka 90. let prejšnjega stoletja vozile na progi med Pivko in Reko.

Južna železnica je 577 kilometrov dolga železniška proga med Dunajem in Trstom, njena gradnja pa se je začela v avstrijskem cesarstvu leta 1839, saj so tako želeli vzpostaviti prometno povezavo z razvijajočo se luko v Trstu. Še danes velja za enega največjih projektov v zgodovini tega dela Evrope. Reško progo med Pivko in Reko pa so kot odcep južne železnice zgradili leta 1873. Za obratovanje železnice so bili zelo pomembni vodni viri, njeni ustvarjalci pa so za delovanje železnice znali mojstrsko povezati naravne danosti - kamen, vodo in les. Bogata dediščina železnice in vodnih virov na Krasu in v porečju Reke je predstavljena tudi na razstavi, ki bo do 9. julija na ogled v bistriški knjižnici Makse Samsa.

Zadnji dobro ohranjen vodni stolp

A lokomotive v muzejskem parku ob bistriški železniški postaji še zdaleč niso edina zanimivost. Društvo je namreč v parku na ogled postavilo kretnico iz leta 1915 in napajalnik za parne lokomotive.

Prav na vodni stolp se je - preden ga je društvo začelo trgati pozabi in propadu - v preteklih desetletjih spomnil malo kateri Bistričan, predvsem tisti mlajše generacije so se bolj malo zavedali dediščine, ki jo je tudi na Bistriškem pustila južna železnica in njen krak od Pivke do Reke. “Vodni stolp, ki je zelo zanimiv in je še zadnji dobro ohranjen stolp na reški progi, je - za razliko od porušenega divaškega - narejen iz fliša, zato je temnejši. V spodnjem delu je približno šest metrov globoka štirna, v zgornjem delu pa se nahajata dva soda s premerom šestih metrov, ki sta držala 50 kubičnih metrov vode. Če so vodo iz štirne uporabljali neposredno za oskrbo lokomotiv, pa sta bila rezervoarja zlata rezerva, če je prišlo do napake ali če je zmanjkalo vode,” je pojasnil predsednik društva ljubiteljev železnic Ivan Simčič.

Zgodovina vodnega stolpa in njegove uporabe je namreč zanimiva in se nanaša na gradnjo južne železnice med Dunajem in Trstom ter gradnjo njenega odcepa med Pivko in Reko leta 1873. Tako kot na celotni južni železnici je bilo treba tudi na odcepu zagotoviti vodo za oskrbo parnih lokomotiv. Vodna postaja s stolpom je imela zaradi bogatih vodnih virov na Bistriškem obilico vode skozi vse leto. Voda je do vodnega stolpa pritekala iz izvira reke Bistrice po 1741 metrov dolgem litoželeznem cevovodu in na postaji napajala parne lokomotive. Sicer le do sredine 30. let prejšnjega stoletja, saj so Bistričani že leta 1935 med prvimi dobili elektrifikacijo železnic in s tem elektro pogon lokomotiv. Vendar so iz bistriškega vodnega stolpa vozili vodo na ostale vodne postaje, denimo v Šapjane, Matulje, na Reko, pa tudi do Pivke. “Vedeti je treba, da je Tokova lokomotiva že v 50. letih vozila vodo na ostale postaje, saj je Ljubljana dobila eklektrifikacijo šele leta 1972,” je dejal Simčič.

Vseslovenski muzej

Vodni stolp so člani društva začeli čistiti spomladi in bo skupaj s prostori v bližini, v katerih bo društvo uredilo muzejsko zbirko, predstavljal pomemben del muzejskega parka, je bil jasen Simčič, ki je poudaril, da bo zbirka zaključena, ko se jim bo uspelo prikopati do denarja. “Imamo nekaj pomoči s strani podjetij, a to delo večinoma opravljamo ljubiteljsko,” je še poudaril.

Z muzejskim parkom, ki so mu nadeli ime po prvi električni lokomotivi v teh krajih, torej Bredi, ima društvo tudi v prihodnje velike načrte. Če je danes bolj ali manj še gradbišče, naj bi v prihodnje postal muzej elektrovleke na Slovenskem.

Tega bi lahko uredili v prihodnjih petih letih. Poleg tega, kar je že na ogled, bi v eni od lokomotiv - mehovki, ki jo bodo postavili na že urejene tire, ko bodo tu uredili tudi nadstrešek - uredili učilnico. V Bredi pa naj bi pripravili tudi računalniško simulacijo vožnje po reški ali koprski progi. “Muzej brez otrok ne bo dihal, prav tako ne brez prostovoljcev,” se zaveda Simčič. “Vendar je to, kar smo uspeli narediti v zadnjih štirih letih, skoraj čudež, sedaj pa se mora do tega opredeliti tudi lokalna skupnost,” je še dejal naš sogovornik.

TINA M. VALENČIČ

---