Zlo se ne sme ponoviti

“Hirošima je mesto mojih spominov. Obdajajo jo zelene gore in zre na morje. Skoznjo teče sedem prelepih rek,” slikanico Moja Hirošima začenja Junko Morimoto, ki je leta 1945 z družino preživela eksplozijo jedrske bombe. Knjiga je pravkar izšla pri koprskem KUD AAC Zrakogled in je bila od leta 1987 prevedena v 15 jezikov. Prinaša (žal še vedno) aktualno protivojno sporočilo, zaznamovano z odsotnostjo kakršnihkoli obtožb. V ospredju je ena in edina želja: ohraniti mir.

KOPER > V koprski knjigarni Libris sta knjigo, ki je izšla s pomočjo ljubljanske univerze ter s častnim pokroviteljstvom Slovenske nacionalne komisije Unesco, poleg založnika in urednika Gašperja Maleja predstavljala morska biologinja in članica slovenske Unescove komisije dr. Alenka Malej ter njen japonski kolega prof. dr. Shin-Ichi Uye, predstavnik mesta in univerze v Hirošimi.

Preživeli ne obtožujejo

12-letna Junko Morimoto je bila v času napada doma, oddaljena od epicentra eksplozije dober kilometer in pol, in kakor je poudaril Shin-Ichi Uye, se ji je v trenutku življenje obrnilo na glavo: “A kljub temu ne uporablja ostrih, obtožujočih besed. Na preprost in otrokom dostopen način pove svojo zgodbo o tem, kako neumen je včasih človek, ki si sam odvzame možnost, da bi živel v miru.”

V trenutku, ko je v Hirošimi 6. avgusta leta 1945 eksplodirala atomska bomba, je umrlo 70.000 ljudi, ki se jim jih je do konca leta pridružilo še enkrat toliko. A vseh žrtev, ki so za posledicami sevanja umrle kasneje, ni mogoče prešteti. “Vendar preživeli niso nikoli obtoževali Združenih držav Amerike, temveč neumnost človeka, ki je vojno zakrivila. Sporočilo hibakuš je zapisano tudi v kamnu, spomeniku v Hirošimi: Naj vse duše počivajo v miru. Zlo se ne sme nikoli ponoviti,” je v Kopru poudaril japonski gost, ki je obenem pojasnil, da je Japonska protivojno zavezo vpisala tudi v svojo ustavo.

Drevesa kot ambasadorji miru

Malejeva je bila pred dvema letoma na izmenjavi na univerzi v Hirošimi. Tamkaj je spoznala tudi gibanje Green Legacy Hirošima, ki širi sporočilo miru po vsem svetu: v mnogih državah so že posadili sadike ginka in japonskega koprivovca, katerih posebnost je, da so vzklila iz sadik dreves, ki so preživela atomsko katastrofo. “Drevesa so nekakšni ambasadorji Hirošime in miru, kajti atomsko bombo so poleg ljudi dejansko preživela tudi drevesa, ki so močan simbol življenja,” je v Kopru dejal Uye. Od minulega torka nekaj japonskih sadik raste tudi v ljubljanskem botaničnem vrtu, v Sloveniji pa je ob tem izšla tudi slikanica Moja Hirošima, ki protivojno sporočilo prinaša še neposredneje.

“Tistim, ki so preživeli katastrofo, na Japonskem pravijo hibakuša. Vodijo po Hirošimi in še danes širijo sporočilo miru. Ena teh je tudi avtorica slikanice Junko Morimoto. A knjigo je napisala in ilustrirala mnogo let po dogodku, sredi osemdesetih, ko se je že preselila v Avstralijo, zato je delo nastalo v angleščini, pri nas pa je izšlo v japonsko-slovenski različici,” je pojasnil Gašper Malej, sicer sin Alenke Malej, ki se je nad slikanico navdušil na Japonskem, ko je mamo spremljal na njeni drugi poti v Hirošimo.

Slikanica prihaja na knjižne police v času, ko je divjanje vonj na več koncih sveta ponovno grozljiva resničnost, ko so najštevilčnejše žrtve ponovno med civilisti, ko ima slehernik ponovno občutek, da je človeška neumnost kronična bolezen in se iz zgodovine še vedno nismo ničesar naučili.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---