Že spet nam odklepa pamet

“Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje,” spet rohni z velikega odra ljubljanske Drame. Na leto 2018, ki bo v znamenju 100. obletnice Cankarjeve smrti, nas pripravlja nova uprizoritev slovitih Hlapcev. S temeljnim delom slovenske dramatike se je v Dramo skozi velika vrata po desetletju vrnil tudi njen nekdanji ravnatelj Janez Pipan.

LJUBLJANA > Kakor kaže, se prihajajoče leto sicer ne bo moglo kosati z letom 1976, ko je domovina 100. obletnico Cankarjevega rojstva praznovala s simpoziji, predstavami, ponatisi Cankarjevih knjig, zaključkom izdajanja kar 30 zvezkov njegovega zbranega dela, objavo celega morja študij, režiser Igor Pretnar je po romanu Martin Kačur posnel film Idealist ...

62 spornih mest

Pa vendar že napovedane prireditve in predstave pričajo, da je Cankar še avtor, ki nas vznemirja in nam vsakič znova nastavi ogledalo, kakor pravi Hamletov citat, ki ga je postavil za moto Hlapcev in ki ga je režiser tokrat vključil v uprizoritev, kakor tudi več odlomkov iz Cankarjevih političnih spisov in esejev. A tu je vse premišljeno in utemeljeno, režiser Janez Pipan z dramaturško pomočjo Mojce Kranjc ni šel v vratolomne eksperimente ali nasilno aktualiziranje drame. Ne, dopustil je, da z odra spregovori Cankar, še zmeraj oster in luciden kakor leta 1909, ko je napisal jedko dramo, “faktično moje največje delo”. Založniku Lavoslavu Schwentnerju je pisal: “Drama bo napravila večji kraval nego 'Za narodov blagor'. Naredil sem veren portret naših sedanjih nadvse umazanih političnih razmer. Če pride na oder, bodo tulili; in priti mora!”

A prišla je samo v knjigo. Cenzura je v besedilu našla kar 62 spornih mest in onemogočila uprizoritev. Cankar, ki so ga pri pisanju navdihnile burne razmere v domovini po volitvah leta 1907 z zmago klerikalne stranke, je z ostrim peresom zbadal zlasti konvertite in ljudstvo, ki se mu samo norec nameri odklepati “pamet devetkrat zaklenjeno”.

Kontroverzno dramo so krstno uprizorili šele leta 1919 v Trstu, že po padcu Avstro-Ogrske in tudi pol leta po Cankarjevi smrti, ko jo je režiral Milan Skrbinšek.

Tam, v Trstu, jo je na oder Slovenskega stalnega gledališča predlani nazadnje postavil Sebastijan Horvat, v precej radikalni predelavi, ki pa je obenem ostala v Cankarjevem duhu. Osrednjo vlogo je igral Radko Polič Rac kot stari Jerman, medtem ko je mladega upodobil Romeo Grebenšek.

Pipanova postavitev je v primerjavi s tržaško klasična, tudi kostumi Lea Kulaša so historični in ne manjka nobena od slovitih replik, ki so bile prepogosto ponižane v dnevnopolitične parole - od naroda, ki si bo pisal sodbo sam, do roke, ki bo kovala svet. Režiser teh slavnih izjav ni ne črtal ne posebej poudaril, prav tako je Hlapce postavil ne le kot družbenokritično, marveč zlasti kot nič manj intenzivno intimno dramo.

Jermana, zelo problematičnega in prav zato zanimivega in izzivalnega glavnega “junaka”, je Marko Mandić oblikoval kot bolj zadržanega, notranje razklanega “izboljševalca sveta”, uporniškega intelektualca, ki je kajpada pred svojim časom - navsezadnje je tokrat že njegova sobica tlakovana z avantgardnimi likovnimi motivi (za funkcionalno večslojno scenografijo z udrtim osrednjim delom je poskrbela Sanja Jurca Avci). Kompleksen je tudi lik župnika, ki ni klasični negativec, v marsičem je celo podoben Jermanu. “Kakor ste vi storili, bi storil jaz, nevredni služabnik božji!” poražencu prav nič zmagoslavno prizna župnik, ki ga tokrat subtilno, z mirno oblastniško držo in minimalistično mimiko, upodobi Jernej Šugman.

Novo življenje? Ne!

Glavni Jermanov antagonist je ljudstvo, ki se upre učiteljevemu poskusu, da bi iz hlapcev ljudi delal. Bojan Emeršič je izvrstno razdelal našega najslavnejšega dramskega konvertita Komarja, ustrezno mučna so njegova soočenja z neupogljivim “mežnarjem” Hvastjo (Jurij Zrnec), v nizu likov, ki hitro začutijo, kam piha veter, pa velja omeniti vsaj še Tadeja Toša kot gibkega nadučitelja. Tokrat so bolj kot običajno živi tudi ženski liki, v prvi vrsti Petra Govc kot Jermanova postarana mati, Nina Ivanišin kot Lojzka in Doroteja Nadrah kot Anka. Vzdušje krepi glasba Alda Kumarja, tu in tam že kar melodramatična.

Jermanovo premišljevanje o samomoru se v Pipanovi uprizoritvi ne izteče s svetlim odhodom v “novo življenje”, marveč mračneje, brezizhodno, z dokončnim strelom iz pištole. Jalova je tudi Jermanova zapuščina: svoj boj preda precej klavrni trojici, mrmranje Internacionale gor ali dol.

Cankar pa še ni rekel zadnje. V Drami so 150. obletnici ustanovitve Dramatičnega društva v čast repertoar sezone sestavili zgolj iz besedil slovenskih avtorjev. Že januarja bodo Cankarjevo leto praznovali s Pohujšanjem v dolini šentflorjanski, ki ga bo v koprodukciji z Mestnim gledališčem ljubljanskim in s Cankarjevim domom režiral Eduard Miler.

ANDRAŽ GOMBAČ

---