Časovna kapsula je sto let čakala v središču Kopra

“Preden zapustijo delavci zidarji izgotovljeno hišo, želim zazidati mal spomenik, ki naj priča našim naslednikom o duševnih in telesnih bojih, katere smo imeli, - da priborimo naslednikom boljo bodočnost,” je 7. maja 1907 svoje pismo začel Koprčan Josip Ahtik.

KOPER >Ko je Josip Ahtik napisal svoje pismo, seveda v takratni slovenščini, in vanj zajel duh časa, mu je priložil fotografije svoje družine, ga skrbno zapečatil in zazidal v stene hiše, ki danes še vedno stoji v Zadružni ulici 1 v Kopru.

Ahtikov v tej hiši ni več, danes pripada Iztoku Blaževiču, ki pravkar obnavlja njene od časa uničene stene, da bi svoji mladi družini ustvaril dom. Med krušenjem starih ometov je zazidano pismo našel delavec. Iztok Blaževič je mnenje o najdbi poiskal v Pokrajinskem muzeju Koper in v Arhivu republike Slovenije. Strokovnjaki so si enotni - dokument časa je ne le pristen, temveč ima tudi izjemno zgodovinsko vrednost.

Pismo lahko preberete na tem naslovu: http://static.primorske.si/pdf/pismo_zid.pdf

Koper je imel 9000 duš

Josip Ahtik opisuje politično situacijo v Sloveniji, ki je bila takrat del Avstro-Ogrske, piše o političnih barvah Evrope in sveta. O Kopru pa pravi: “Kopar (Capris - Justinopoli - Capodistria) je dandanes laško mesto z okroglo 9000 dušami. Slovencev in sploh tazavednih Slovenov nas je okoli 1200 duš, a nezavednih oziroma že poitalijančenih pa okoli 3000.” Koprska občina je bila že takrat velika, “a vsebuje mnogo čisto slovenskih vasij: Pobege, Brtoke, Srem (Sermin), Rižan, Čežarje, Ferencan, barban, Paderno i.t.d. V okolici mesta je okoli 3000 duš - skoraj vsi Slovenci.”

Občino je vodila liberalna stranka, ki ni imela ne za Slovence ne za Italijane “nikakega čuta pravice. Listopada 1906 smo skušali skupaj s krščanskimi kmeti Italijani vreči stranko, ki jej pravimo 'camôra', pa ni šlo,” sporoča Josip Ahtik.

Vojaščina na Bazovici

O sebi piše, da se je 20. marca 1867 rodil v Vojniku. Oče Jakob in mati Jera ga nista hotela izšolati, proti njuni volji se je učil ponoči, podnevi pa delal na očetovi kmetiji. A ker je čutil, da nima prihodnosti, je pri 21 letih pobegnil od doma.

Vojaščino je služil v Bazovici, kjer ga je zadela strela, po okrevanju je odslužil še preostanek svojega vojaškega dolga, se poročil, živel v Slovenski Bistrici, leta 1898 pa odšel v Trst in od tam leta 1904 v Koper kot uradnik posojilnice in hranilnice.

“S politiko se pečam bolj površno”

Kupil je zemljišče s staro hišo, jo deloma podrl ter dozidal s pomočjo posojilnice in svaka Ivana Šprahmana, učitelja cerkvenega učiteljišča v Kopru.

“Dosedaj je malo hiš v Kopru, ki bi bile v slovenskih rokah. Pesništvo, romantiko i.t.d. sem popolnoma opustil, ker ni časa za to. S politiko pa se pečam bolj površno. Dramatiko sem ljubil in spisal več iger, pa tudi navdušeno sem igral. Opustil sem tudi to - ni časa,” o sebi pove Josip Ahtik.

Električna luč, vodovod in telefon

Sliko takratnega Kopra pa dopolni z informacijo, da je imelo čitalnico, posojilnico ter tamburaško in pevsko društvo Zvezda. “Le časopisa nimamo, kjer bi človek svobodno razvijal svoje misli in ideje,” potoži Ahtik in nadaljuje: “V uradu imamo električno luč, vodovod, telefon. drugih ugodnosti nimamo. Oh, kaj vse bodete imeli Vi po tolikem času! Mogoče da bo vladala celó v resnici bratovska ljubezen mej vsemi narodi na svetu, ko se bo našlo to-le pismo v zidu. Priporočam se Večnemu v milost, pozdravljam Vas, dragi zanamci,” sklene uradnik ter ljubitelj umetnosti.

Kdaj je umrl, ne vemo. V prazno hišo se je sredi 60. let minulega stoletja naselil nono Iztoka Blaževiča. Dodelile so mu jo takratne oblasti, med Jazbinškovim zakonom jo je odkupil, kmalu pa bodo v njej topotale otroške noge. Sled za Ahtiki pa se je izgubila ...

ALENKA PENJAK

---