Iz tradicije v tržno uspešnico

Oglarjenje je bilo težak, a spoštovan poklic, ki je marsikateri družini pomenil preživetje. Na Colu so ob letošnjem slovenskem srečanju oglarjev obudili tradicijo. Oglar Maks Kobal in predsednik KUD Razpotje Lucijan Trošt bosta v prihodnjih dneh skupaj z zanesenjaki skrbela, dabo kopa lepo gorela in da namesto oglja ne bo nastal pepel.

Colsko kopo sta prižgala Maks Kobal in Lucijan Trošt  Foto: Alenka Tratnik
Colsko kopo sta prižgala Maks Kobal in Lucijan Trošt  Foto: Alenka Tratnik

COL > “To je neki črnga, pa po klobasah ima duh,” so oglarje na hudomušen način predstavili učenci OŠ Col, ki so za 43. vseslovensko srečanje oglarjev med domačini pod vodstvom mentorice Nataše Grom pripravili anketo o tradiciji oglarjenja v teh krajih. Srečanje so na pobudo Lucijana Trošta pripravili člani KUD Razpotje, udeležili pa so se ga oglarji iz desetih slovenskih krajev, kjer je tradicija oglarjenja še živa.

Slovensko oglje je tržna niša

V prvi polovici 20. stoletja je bilo oglarjenje najbolj razširjeno na Pohorju, Koroškem in tudi na območju Trnovskega gozda. Kot je v uvodu letošnjega srečanja poudaril predsednik Kluba oglarjev Slovenije Jože Prah, je kuhanje oglja danes kot turistična dejavnost živa na približno 20 slovenskih kmetijah. Na 15 kmetijah pa se s kuhanjem oglja načrtno ukvarjajo in to delo predstavlja dopolnilno dejavnost. Pri tem gre še vedno za tradicionalni način pridobivanja oglja. “V trgovinah je mogoče dobiti dve blagovni znamki slovenskega oglja, v Sloveniji pridelano oglje trenutno pokrije le polovico potreb. Zato tu vidimo tudi zanimivo tržno nišo, še posebej, če bo tudi država primaknila kak evro,” je med drugim povedal Prah.

Ohranjajo dediščino

V okolici Cola je oglarjenje spet zanimivo zadnja leta, kopo pa kuha približno pet družin. Med izkušenimi oglarji je Maks Kobal, ki je v nedeljo popoldne skupaj s Troštom prižgal colsko kopo in bo vse do naslednjega srečanja, v Gozd Martuljku, prihodnje leto, skrbel za kip oglarja. Kobal je prvo kopo izdelal že kot mlad pastir, kasneje pa jo je postavljal skupaj z očetom in brati. Pred desetletjem sta ga k oživitvi oglarjenja spodbudila sinova in tako se tradicija prenaša na mlade rodove.

Tudi v colski osnovni šoli, kjer učenci spoznavajo pomen gozda, sami delajo z lesom in skupaj z učitelji ohranjajo bogato etnološko dediščino v kraju. Delček svojega dela so prikazali tudi na razstavi ob srečanju oglarjev. “Če bo kdo od njih čez deset ali več let sam postavil kopo, pa bo namen našega dela in tega srečanja v celoti dosežen,” je ob koncu uradnega programa napovedal Trošt. Colčani so ob tej priložnosti ob oglarski kopi postavili etnološko razstavo z različnimi pripomočki, oglarsko bajto, v kotlu pa so po starem skuhali polento.

ALENKA TRATNIK


Najbolj brano