Smo res socialna država?

S strahom premišljujem o vsem tem “viku in kriku”, ki ga povzročajo nezadovoljni ljudje in sindikati. Zakaj sindikati - zato, ker bi se morali najprej boriti za malega človeka in tistega “malega”, ki je delal 35 do 40 let v težkih razmerah.

Poslušamo in gledamo, kako se naši sindikati borijo in si prizadevajo za pravično plačilo tistih, ki so na svojih odgovornih delovnih mestih premalo ovrednoteni. Če bi bili naši sindikati in Desus, ki naj bi se borili za delavce in upokojence, res tako pravični kot “kričijo”, bi najprej poskrbeli za pravičnejšo porazdelitev sredstev, ki jih ima država na razpolago. Se vam zdi pošteno, da vedno govorijo o ubogih delavcih in upokojencih? Kaj so nam izborili za 35 do 40 let delovne dobe? Prišli smo do 500 evrov pokojnine. Naj vam ploskamo in se vam zahvaljujemo? Položnice, stanovanje ... kaj nam ostane? Je to za človeka dostojno življenje?

Suzana Černe: “Bodimo srečni, da živimo v miru. Če bi se vsi upokojenci in vsi, ki smo razočarani, uprli in odšli na ulice, bi v naši državi morda nastala 'revolucija'. Tega si zagotovo nihče od nas ne želi.”

Ko bomo onemogli, bodo lahko v danih pogojih za nas skrbeli naši otroci? Mislim na tiste otroke, ki niso prinesli na svet “nobenih talentov”, samo pridne, delovne, poštene roke. Tudi take svet in mi potrebujemo. Žal za take vedno primanjkuje denarja. Nam bodo s svojo delavsko plačo, ob vzdrževanju lastne družine ... lahko doplačali nego v domovih, če prej ne umremo? Bodo morda primorani v primeru potrebe prodati naše hiše ali stanovanja? Največ domov smo si uredili in adaptirali na domovih naših staršev in sezidali na njihovi zemlji. Nimamo pravice vsega tega zapraviti! Koliko odpovedi, truda, dela smo vložili v naše domove. Mnogo naših ljudi si je na različne načine s trdim delom, zlasti tu ob meji, prislužilo kakšno “lirco” kot dodatek k naši borni delavski plači. Da ne govorimo o naših starših in babicah, ki so šle po svetu samo zato, da niso šle domačije na “kant”. Nimamo pravice vsega tega zapraviti!

Za svojih 35 do 40 let delovne dobe bi morali imeti dovolj za preživetje. Pravijo, da je v naših smetnjakih veliko kruha, upam, da ne od teh, ki imamo 500 evrov pokojnine. Ne moremo biti vsi enaki. Potrebujemo znanstvenike, izumitelje, zdravnike ... Če ne bi bilo nadarjenih ljudi, bi bili še vedno v kameni dobi. Potrebujemo pa tudi delavce v tovarnah, proizvodnji, čistilke, smetarje ... Nobeno delo ne bi smelo biti manjvredno, ker so vsa nujno potrebna za obstoj naše družbe in za naše preživetje. Kakšne bi bile ulice, šole, bolnišnice, če jih ne bi nihče čistil? Tudi smetarji in čistilke pripomorejo k zdravju ter preprečevanju bolezni in okužb v naši družbi. Zakaj smo torej “navadni delavci” cenjeni tako malo?

Moti pa me to, ko nekateri pravijo, da imajo odgovorno delo in zato zahtevajo višjo plačo. Kje so vsi tisti “odgovorni”, predvsem člani uprav in nadzornih svetov, ki so zaradi “odgovornega dela” prejemali visoke plače in nagrade? Je kateri od njih kdaj “odgovarjal” za slabo poslovanje ali stečaj podjetja? Ali so za izgube podjetij “odgovarjali” le navadni delavci, ki so jim nižali plače in jih odpuščali? V čem je torej odgovornost “odgovornih”? Da ne govorimo o bankah ... Mislim, da so nam in nam še vedno perejo možgane.

Kaj naj svetujem vsem, ki ste prizadeti? Bodimo srečni, da živimo v miru. Če bi se vsi upokojenci in vsi, ki smo razočarani, uprli in odšli na ulice, bi v naši državi morda nastala “revolucija”. Tega si zagotovo nihče od nas ne želi. Bodimo potrpežljivi in zadovoljni s tem, kar imamo. Tisti, ki so na odgovornih mestih pravijo, da ne morejo niti spati od skrbi, da imamo lahko mi, fizično zaposleni, mirnejši spanec. Tudi to nekaj velja. Toda kljub nemirnemu spancu nočejo biti navadni delavci. Se vam zdi to logično?

Za konec bi vam rada citirala in obnovila spomin na Gregorčičeve besede:

“Za vse je svet dovolj bogat,

in srečni vsi bi bili,

ko kruh delil bi z bratom brat,

s prav srčnimi čutili”!

To pa se ne bo zgodilo že jutri!

SUZANA ČERNE, Prvačina


Pišite nam


Najbolj brano