Slovensko pomorstvo pred prepadom

Odstop predsednika vlade Mira Cerarja na podlagi odločitve o 2. tiru je se ena črna pika slovenskega pomorstva. Kako je mogoče, da se o 27 kilometrih železnice pogovarjamo že celo večnost - od naše samostojnosti dalje. Očitno je, da so parcialni interesi bistveno močnejši in glasnejši kot skupno dobro in da politika v državi še vedno ne razume, kaj so strateški projekti, pri katerih se ne izplača polemizirati in politizirati, in kaj so lokalne zadeve, kjer ni pomembno, kdo koga “nabija” in kdo komu jemlje politične točke.

“Banana republika”. Žal. Bo držalo. Zgodba o 2. tiru ni le politična. Je predvsem ekonomska in strateška. To je ključ za razvoj Luke Koper, ki bi lahko postala kontrolna točka na evropskem 5. koridorju. Brez 2. tira pa je naša Luka samo ena šibka veja, ki bo prej ali slej izginila z zemljevida relevantnih logistični projektov. Adijo sanje o veliki Luki. Adijo potencialni zaslužki, ki bi jih država pobrala od tranzita, od luke, luškega in železniškega operaterja in vseh ostalih, ki bi sodelovali, ter od proizvodnje, ki bi se ob tej ojačani verigi (5. koridor) razvila.

Manjka nam osveščenost, kaj počnejo drugi okoli nas. Kaj delajo Kitajci v Grčiji? A nas zanima, kaj pomeni dejstvo, da gradijo železnico iz luke Pirej do centralne Evrope prek Balkana s povprečno hitrostjo devet kilometrov nove trase na dan. Kitajci bodo prek svojega ladjarja Cosco vozili tovor, namenjen iz Azije za centralno Evropo, do pristanišča v Grčiji in od tam z železnico po državah centralne EU.

A sploh vemo, kaj delajo Tržačani? Najprej so luki Trst dodelili status proste cone - free port of Trieste. Kar pomeni neobdavčeno prekladanje, skladiščenje tovora in neobdavčena sestavljalna proizvodnja. Ladjarju MSC so dodelili koncesijo za kontejnerski pomol. Ta bo v luki podvojil kapaciteto priveza, vkrcanja in raztovarjanja. To je približno 28.000 40 čeveljskih kontejnerjev na pomolu naenkrat.

In učinek vsega tega na delovanje Luke Koper? Ne more biti drugače kot pogubno.

Slovenski 2. tir je tudi zgodba o levem pristopu do privatizacije in tujega kapitala. Teh 27 kilometrov železnice bi bilo že zdavnaj končanih, če bi v samem startu oddali terminale in logistiko zasebnim operaterju. Pod okriljem strateškega partnerja in privatnega kapitala ne bi projekt 2. tir doživljal takih političnih potresov. In slovenska politika bi se na ta način znebila vroče žerjavice. Ampak ne, Slovenija se večno otepa tujih lastnikov, tujega kapitala, in še vedno verjamemo, da državno vodena podjetja prav tako uspešne posiljujejo kot zasebna. To seveda ni res. Kot drugo, pa država kot lastnik pomeni politični vpliv na delovanje menedžmenta. To pa je že samo po sebi skregano z učinkovitostjo in načeli tržne ekonomije.

Biti pomorska država pomeni imeti odnos do ladjarjev. Biti pomorska država je vedeti, čemu Luka in kaj je potrebno, da se njen potencial polno razvije. Ladjarji bi prišli v Slovenijo, ker bi tukaj videli poslovno priložnost, in ne zato, ker bi morali. In v Sloveniji bi ostali, ker so pogoji konkurenčni. Pika. Če teh osnov politika ne zna zagotoviti, v Sloveniji ladjarja ne bo. Enako velja za drugi tir. Brez njega je konec luke.

Ključno in najbolj tragično za razvoj Slovenije pa je, da bomo izgubili pomorsko prihodnost. Iz naziva Alpe-Adria bo ostala samo še Alpe. To je zgodovinska napaka in državna škoda, ki se lahko zgodi samo ob neodgovorni politiki in nekakšnemu kvazi socialističnemu pristopu do strateškega razmišljanja in razumevanju tržnega gospodarstva.


Pišite nam


Najbolj brano